Jedro

Tožnika na poziv organa z dne 21. 8. 2014, ki ju je obvestil o obsegu primerljivih kmetijskih površin, nesporno nista odgovorila, vendar pa neaktivnost strank, ki sta bila pozvana le glede izjave o podatkih obsega primerljivih kmetijskih površin, ne opravičuje organa, da ne opravi presoje po vseh treh kriterijih, ki jih ZDKG določa in navede razloge za svojo odločitev.

Izostala je presoja, ali nepremičnine, za katere je ugotovljeno, da so zaščitena kmetija, predstavljajo eno celoto, kljub zatrjevanju oddaljenosti in zatrjevanju ločenega gospodarjenja, ki izhaja že iz časa pravnih prednikov obeh tožnikov. Določba 3. člena ZDKG ob izpolnjenih pogojih za več gospodarskih enot namreč pomeni tudi izločevalni kriterij.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Brežice št. 330-913/2014/4 z dne 18. 9. 2014 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da kmetijsko gospodarska enota, ki obsega nepremičnine v lasti A.A. in nepremičnine v lasti B.B., šteje za zaščiteno kmetijo; ter v 2. točki izreka, da se izbriše zaznamba zaščitene kmetije, vpisana na podlagi odločbe z dne 8. 9. 1999. V obrazložitvi povzema določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) ter navaja, da je postopek začel po uradni dolžnosti. Z vpogledom v elektronsko bazo podatkov zemljiške knjige in zemljiškega katastra je ugotovil, da sta tožnika lastnika nepremičnin, navedenih v 1. točki izreka te odločbe, zbirni podatki po dejanski rabi in razredih bonitete, ki so povzeti iz e-zemljiškega katastra, pa izkazujejo, da obsegajo 18,3792 ha skupne površine, kar preračunano predstavlja 9,6547 ha primerljivih kmetijskih površin. Z navedenimi ugotovitvami je seznanil lastnika in ju pozval, da preverita predložene podatke, vendar ta na poziv nista odgovorila, zato je štel, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno ter odločil, da obravnavano kmetijsko gospodarstvo izpolnjuje predpisane pogoje za zaščiteno kmetijo.

Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožnika v tožbi navajata, da iz prvostopne odločbe ne izhaja razmerje tožnikov, ki bi utemeljevalo izrek izpodbijane odločbe. Tožnika imata različna naslova, vsak ima svoj KMG ter nista solastnika nobene od naštetih nepremičnin. Le kmetija tožnika, ki obsega 6,053 ha primerljivih površin, ima pogoje za zaščiteno kmetijo, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. V zadevi je napačno ugotovljeno dejansko stanje glede bonitete in površine zemljišč. Organ ni uporabil prostorskega informacijskega sistema občin (PISO) ter ni upošteval, da so nekatere parcele pozidane, npr. zgrajen je hram, kozolec oziroma, da so v naravi ceste, kar izhaja iz PISO in Občinskega odloka o kategorizaciji cest. Napačno je tudi ugotovljeno dejansko stanje glede gospodarske in proizvodne ter teritorialne povezanosti kmetij, da bi se ti mogli šteti za enovito gospodarsko enoto. Namreč gre za dve ločeni in popolnoma samostojni enoti in nosilca vsak zase gospodarita. Obe kmetiji sta ločeni 12 km. Kmetija tožnice je nižinska, usmerjena v poljedelstvo, govedorejo in prašičerejo, kmetija tožnika pa hribovska, poljedelska in usmerjena v ovčerejo. Vsak uveljavljata svoje ukrepe kmetijske politike. Vsaka od kmetij ima tudi samostojno stanovanjsko enoto in gospodarska poslopja ter svojo mehanizacijo. Drugostopni organ brez podlage ugotavlja, da sta oba dela zaščitene kmetije v primerni oddaljenosti in da sta se v preteklosti in danes skupaj obdelovala ter sestavljata zato zaključeno celoto. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, po kateri štejejo za zaščiteno kmetijo nepremičnine v lasti tožnikov.

Iz prvostopne odločbe izhaja, da nepremičnine last tožnika in tožnice predstavljajo 9,6547 ha primerljivih kmetijskih površin, o čemer je prvostopni organ pisno seznanil tožnika, ki pa na poziv nista odgovorila, zato je organ štel, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Izpodbijana odločba, ki temelji le na ugotovitvi obsega kmetijskih površin obeh tožnikov, pa temelji na nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in nepravilni uporabi materialnega prava.

Za določitev zaščitene kmetije zakon določa, da mora v postopku upravni organ ugotavljati tri kriterije: lastništvo oziroma solastništvo, primerljivo kmetijsko površino (2. člen ZDKG) in vprašanje gospodarske celote (3. člen ZDKG). Našteti kriteriji morajo biti izpolnjeni kumulativno in jih mora organ za pravilno odločitev ugotoviti in v odločbi navesti. Odločitev upravnega organa prve stopnje pa temelji zgolj na kriteriju obsega primerljivih kmetijskih površin (utemeljen je tudi ugovor tožnikov, da ni naveden status oziroma medsebojno razmerje tožnikov). Tožnika na poziv organa z dne 21. 8. 2014, ki ju je obvestil o obsegu primerljivih kmetijskih površin, nesporno nista odgovorila, vendar pa neaktivnost strank, ki sta bila pozvana le glede izjave o podatkih obsega primerljivih kmetijskih površin, ne opravičuje organa, da ne opravi presoje po vseh treh kriterijih, ki jih ZDKG določa in navede razloge za svojo odločitev.

Tožnika ugovarjata, da gre v njunem primeru za dve ločeni in popolnoma samostojni enoti, s katerima nosilca (tožnika) vsak zase gospodarita, ki sta med seboj ločeni 12 km in vsaka zase izpolnjujeta kriterij gospodarske celote (imata samostojno stanovanjsko enoto, gospodarska poslopja ter svojo mehanizacijo). Navedena dejstva, ki so bistvena in izhajajo iz 3. člena ZDKG, v obravnavani zadevi niso bila ugotavljana in ovrednotena. Tako je izostala presoja, ali nepremičnine, za katere je ugotovljeno, da so zaščitena kmetija, predstavljajo eno celoto, kljub zatrjevanju oddaljenosti in zatrjevanju ločenega gospodarjenja, ki izhaja že iz časa pravnih prednikov obeh tožnikov. Določba 3. člena ZDKG ob izpolnjenih pogojih za več gospodarskih enot namreč pomeni tudi izločevalni kriterij.

V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ za pravilno uporabo materialnih določb ZDKG opraviti celovito presojo in se opredeliti do ugovorov, da pri obravnavanih nepremičninah ne gre le za eno kmetijsko gospodarstvo. Le kolikor bi organ navedeno ugotovil, bi bil ta sklep o dejanskem stanju podlaga za določitev nepremičnin (v sedaj ugotovljenem obsegu) za zaščiteno kmetijo v smislu ZDKG. Namreč ni namen ZDKG, da umetno, v nasprotju z dejansko uporabo kmetij, ustvarja celote, ki to niso, saj se na ta način ne more ustvarjati možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG).

Ker je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), povečano za 22 % DDV. Stroške jima je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.