Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri inšpekcijskem ukrepu na podlagi 73. člena ZUN je odločilno dejansko in pravno stanje zadeve ob izdaji odločbe prve stopnje, ne pa okoliščina, da je za sporni poseg mogoče naknadno pridobiti upravno dovoljenje.
Tožba se zavrne.
Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo sedanje tožnice zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor A z dne 11. 6. 2001, s katero je bilo med drugim odločeno, da je tožnica dolžna v roku 20 dni po prejemu odločbe odstraniti prizidek k stanovanjskemu objektu, tlorisnih dimenzij 13,50 x 5,60 m, ki je zgrajen na zemljišču s parc. št. 930/3 k.o. B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da bo tožnica sporni prizidek legalizirala, saj je treba pridobiti lokacijsko dovoljenje preden investitor z nameravano gradnjo lahko sploh prične. Gradnja objekta brez pravnomočnega lokacijskega dovoljenja je nedovoljen poseg v prostor, sankcija za tako grajeni objekt pa je po določbah 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) njegova odstranitev. Vložena zahteva za izdajo upravnega dovoljenja pa na odrejeni inšpekcijski ukrep ne vpliva. V postopku inšpekcijskega nadzora je namreč za pravilno odločitev pomembno le, ali ima investitor za poseg v prostor ustrezno upravno dovoljenje in če ga ima, ali dela izvaja v skladu s pogoji iz izdanega dovoljenja. Tožnica upravnega dovoljenja za sporno gradnjo nedvomno nima. Toženec še dodaja, da bo moral prvostopenjski upravni organ pred prisilno izvršitvijo izpodbijane odločbe po drugih osebah na podlagi določb 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku najprej ugotoviti, ali je odločba postala izvršljiva, in ali naložena obveznost ni izpolnjena. Pridobitev ustreznega upravnega dovoljenja za sporni poseg v prostor lahko v tem primeru vpliva le na dopustnost izvršbe. Ker je bilo v obravnavanem primeru pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno pa je bil uporabljen tudi materialni predpis, je po mnenju toženca organ prve stopnje tožnici tudi utemeljeno odredil, da sporni prizidek odstrani ter vzpostavi prejšnje stanje.
Tožnica se z odločitvijo toženca ne strinja. Med drugim navaja, da sta oba upravna organa spregledala pomembno dejstvo, in sicer, da v obravnavanem primeru ne gre za nikakršen prizidek k že obstoječemu objektu, temveč gre za pomožni objekt - nadstrešek v smislu 51. člena ZUN. Za tak objekt pa tožnica sploh ne potrebuje lokacijskega dovoljenja. Za gradnjo pomožnega objekta namreč zadostuje že priglasitev del, kar je tožnica tudi že storila. Pred tem je pridobila tudi že urbanistično informacijo ter pisna soglasja sosedov. Iz navedene informacije izhaja, da so na mestu, kjer je tožnica zgradila pomožni objekt, dopustne pozidave in gradnje pomožnih objektov na lastnem funkcionalnem zemljišču. Dejstvo torej je, da je tožnica vložila zahtevo za izdajo odločbe o priglasitevi del, zaradi pravne neukosti ter velike zmedenosti ob obisku inšpektorja pa žal tega ni omenila inšpektorju. Tega prav tako ni navedla v svoji, laični pritožbi, je pa vsekakor preverljivo ob vsakem trenutku. Pa tudi v primeru, če bi se nadstrešek štel kot pomožni objekt k že obstoječemu objektu, tožnica opozarja, da je glede na veljavno urbanistično informacijo dovoljenja gradnja tovrstnega objekta. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi).
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.
Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je odločba toženca pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe, s katerimi sodišče v celoti soglaša ter se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), v zvezi s tožbo pa še dodaja: V zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01), po kateri organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta, ne glede na gradbeno fazo, odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del. Hkrati z navedenim ukrepom je dolžan inšpektor investitorju nedovoljenega posega v prostor oziroma v objekt odrediti tudi prepovedi v zvezi z nedovoljeno gradnjo (76. c člen ZUS), ki so bile v obravnavanem primeru tudi odrejene in niso sporne. V zadevi tudi ni sporna ugotovitev toženca, da investitorica za sporni poseg v prostor ni imela nikakršnega upravnega dovoljenja, torej ne lokacijskega dovoljenja niti ne odločbe o priglasitvi del, v kolikor lokacijsko dovoljenje ne bi bilo potrebno. Te pomembne okoliščine tožnica v tožbi ne zatrjuje niti ne izkazuje, temveč le navaja, da za dela, ki jih je izvedla, zadostuje priglasitev del, saj naj bi šlo za gradnjo pomožnega objekta, ta dela pa je pri pristojnemu upravnemu organu tudi že priglasila. Že nesporna ugotovitev organa prve stopnje, da tožnica v času izvedbe gradbenega posega ni imela nikakršnega upravnega dovoljenja, po oceni sodišča zadostuje za odreditev inšpekcijskih ukrepov po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN in po določbi 76. c člena ZUN. Zato je tudi po presoji sodišča, glede na okoliščine primera, organ prve stopnje ravnal prav, ko je odredil odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta, prav pa je ravnal tudi toženec, ko je tako odločitev potrdil. Neupošteven za ta upravni spor je tožbeni ugovor, da gre v zadevi za pomožni objekt - nadstrešek v smislu 51. člena ZUN, za tak objekt pa ne potrebuje lokacijskega dovoljenja, temveč zadostuje že priglasitev del. Za odločitev v tem upravnem sporu namreč ni pomembno, kakšno upravno dovoljenje bi tožnica dejansko potrebovala za sporni poseg v prostor, saj je to stvar upravnega organa pristojnega za izdajo upravnih dovoljenj, zato se sodišče s tem vprašanjem niti ni ukvarjalo. Za odločitev v inšpekcijskem postopku je relevanten zgolj odgovor na vprašanje, ali investitor v času izvajanja gradbenih del ima upravno dovoljenje ali ne, in če ga ima ali dela izvajal v skladu z njim.
Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.