Jedro

Predmet preužitkarske pogodbe je določena nepremičnina, ki jo izročevalec izroči v takojšnjo last in posest prevzemniku. Tako pogodbo lahko izročevalec sklene s komerkoli in ne le z določenim sorodnikom. Pogodbenika se lahko s tako pogodbo dogovorita tudi o tem, da bo prevzemnik nudil izročevalcu določeno oskrbo. Po ustaljeni sodni praksi so se take pogodbe razvezovale iz smiselno enakih razlogov kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju, če je bila med pogodbenikoma dogovorjena skupnost življenja, pa je skupno življenje postalo nevzdržno. Sporna pogodba izpolnjuje vse predpostavke, ki jih mora vsebovati preužitkarska pogodba. Navedeni pravni razlogi pa hkrati pojasnjujejo tudi, da sporna pogodba ne more predstavljati pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja po 106. in naslednjih členih ZD. Predmet take pogodbe ni le izročitev pač pa tudi razdelitev prednikovega premoženja (in ne le nepremičnin), prednikovi sopogodbeniki so lahko le njegovi potomci, praviloma vsi, in ki hkrati dajejo svoje soglasje k prednikovemu razpolaganju.

Odsotnost omenjenih predpostavk, ki so karakteristične za pogodbe po 106. členu ZD, tako še dodatno potrjujejo pravilnost sklepa, da je sporna pogodba preužitkarska.

Take pogodbe se razvezujejo tako kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kadar pogodbenika živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno (kot določa drugi odstavek 120. Zahtevek na vrnitev izročenega premoženja - kadar je preužitkarska pogodba razvezana - ima podlago v 132. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo izročilno pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 10.11.1986 in sicer tožnica kot izročevalka svoje nepremičnine, toženca pa kot prevzemnika tožničine nepremičnine z obveznostjo, da ji bosta nudila potrebno oskrbo. V posledici razveze pogodbe je odredilo, da morata toženca vrniti tožnici eno šestinko nepremičnine s parcelnima št. 3929 in 3939 k.o... in izstaviti za prenos solastnine na tožnico ustrezno zemljiškoknjižno listino. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, naj se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se tožničin zahtevek zavrne, ali pa naj se razveljavita. V reviziji izvajata, da je napačna presoja, da drugi toženec ne spada v krog dedičev tožnice in da gre zato glede njega za preužitkarsko pogodbo, saj je druga toženka tožničina hči. Navedeni razlogi sodbe sodišča druge stopnje so napačni. Sodišče druge stopnje tudi v nadaljnjih razlogih meša položaj tožencev. Zato gre za nejasnost razlogov sodbe o odločilnih okoliščinah, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadaljnje kršitve postopka so zagrešene še v zvezi z vročanjem sodnih pisanj pooblaščencem tožencev. Med postopkom sta toženca postavila sedanje pooblaščence in zato je razmerje s prejšnjim pooblaščencem odvetnikom K. prenehalo. Sodišče pa ni vročilo odgovora na pritožbo sedanjim pooblaščencem, niti ne sodbe sodišča druge stopnje.

Zagrešena je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Po svojih elementih je sporna pogodba vsaj do razmerja do druge toženke izročilna pogodba v smislu določb 106. do 116. člena Zakona o dedovanju in ne pogodba o dosmrtnem preživljanju. Taka pogodba pa se razvezuje po določbah 115. in ne 120. člena ZD. Sodišče druge stopnje navaja drugo pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka (očitno pravilno: za ugoditev) to je tretji odstavek 120. člena ZD in ne drugi odstavek istega člena, kot jo navaja sodišče prve stopnje. Za tako uporabljeno pravno podlago pa sodišči nižjih stopenj nista ugotovili pravno relevantnih dejstev. Podrejeno menita revidenta, da neznosnost skupnega življenja v tem primeru ni podana, saj toženca pogodbe ne moreta izpolnjevati zaradi tožničinih ravnanj. Končno je sodba neizvršljiva, ker v 2. točki izreka ne vsebuje paricijskega roka. Neobrazloženo je zavrnjen tudi dokazni predlog tožencev, da se zasliši tožničinega lečečega zdravnika.

V odgovoru na revizijo je tožnica predlagala, da se naj zavrne kot neutemeljena. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O uveljavljanih procesnih kršitvah: Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila po revizijskih izvajanjih zagrešena s sodbo sodišča druge stopnje, po presoji revizijskega sodišča ni podana. Res je sicer, da je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe napačno poimenovalo prvega toženca kot drugega toženca in tožničino hčerko kot prvo toženko namesto drugo toženko, vendar zaradi tega sodba oziroma njeni razlogi niso nejasni. Namreč sodišče je ob napačnih vrstilnih števnikih (pri poimenovanju tožencev) pravilno uporabilo njun spol in njun status v razmerju do tožnice, tako da se zadevni razlogi lahko povsem pravilno razumejo. Navedena le številčno napačna označba tožencev ima naravo napake, ki ni mogla vplivati na pravilno razumevanje razlogov sodišča. Ker navedena napaka sodišča druge stopnje ni povzročila pomanjkljivosti sodbe, zaradi katere se ne bi mogla preizkusiti, ni podana v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po revizijskih izvajanjih naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi zato, ker da ni obrazložena zavrnitev dokaznega predloga tožencev, da se zasliši tožničin lečeči zdravnik. Procesna narava te domnevne kršitve toženca z revizijo nista pojasnila. Iz revizijskih razlogov pa je mogoče sklepati, da se te okolnosti nanašajo na izvajanja tožencev na obravnavi 18.1.2001, ki se v celoti glasijo: "vse navedene listine so opremljene z žigom in podpisom zdravnika, ki je bil lečeči zdravnik tožnice in če je v zvezi s tem karkoli spornega, naj se zasliši podpisani in lečeči zdravnik" (listina št. 59). Če se pusti ob strani potrebno določnost dokaznega predloga, je ob zapisanih izvajanjih tožencev zaključiti, da je bil predlog o zaslišanju tožničinega lečečega zdravnika le podrejen (podan za primer "če je... karkoli spornega"). Do takih izvajanj se sodiščema nižjih stopenj ni bilo potrebno opredeljevati, saj se v razlogih sodb pojasnjuje predvsem odločilne okoliščine o sporu ter uporabljena procesna in materialna pravila. Končno pa toženca predpostavk morebitne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP sploh nista zatrjevala.

Nobenih procenih kršitev revizijsko sodišče ni ugotovilo niti v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi pri vročanju sodnih pisanj pooblaščencem tožencev. Iz podatkov spisa ugotavlja, da toženca nista odpovedala pooblastila odvetniku Keku. Zato to pooblastilno razmerje ni prenehalo zaradi poznejše pooblastitve sedanjih pooblaščencev tožencev. Kadar pa ima stranka več pooblaščencev, se lahko pisanja vročajo enemu od pooblaščencev (99. člen in drugi odstavek 137. člena ZPP).

O uporabi materialnega prava: Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnica mati druge toženke in tašča prvega toženca, da sta toženca torej zakonca in da so vsi trije 10.11.1986 sklenili pogodbo, ki so jo imenovali izročilna pogodba in katero je overil tudi sodnik. Po določilu 3. člena navedene pogodbe je tožnica izročila tožencema v last in posest eno tretjinko svoje nepremičnine, vpisane v vl. št. 1016 k.o..., toženca pa sta se zavezala s 5. členom pogodbe, da bosta nudila tožnici vse do njene smrti potrebno oskrbo, hrano pri skupni mizi, nego in podobno. Sodišči nižjih stopenj sta nadalje ugotovili, da ima tožnica poleg druge toženke še dva otroka. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta pravdni stranki sklenili preužitkarsko pogodbo, sodišče druge stopnje pa je menilo, da je pogodba v razmerju med tožnico in drugo toženko pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja po 106. in naslednjih členih Zakona o dedovanju (ZD), v razmerju med tožnico in prvim tožencem pa pogodba o dosmrtnem preživljanju po 117. in naslednjih členih ZD. Po revizijskih izvajanjih je pravna narava navedene pogodbe sporna.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pravna narava sporne pogodbe za razrešitev spora pravdnih strank niti ni odločilnega pomena, ker lahko zaradi neizpolnjevanja prevzetih obveznosti pride do razdora katerekoli od v poštev prihajajočih pogodb, to je pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja (106. in naslednji člen ZD), pogodbe o dosmrtnem preživljanju (117. in naslednji členi ZD) oziroma preužitkarske pogodbe (ki je sedaj urejena v Obligacijskem zakoniku, OZ, v členih 564 do 568, v katerega sta prenešeni tudi prvonavedeni pogodbi in sicer v členih 546 do 556 oziroma 557 do 563). Vendar ugotovitve sodišč nižjih stopenj, ki so odločilnega pomena za rešitev spora, dajejo po oceni revizijskega sodišča zanesljivo podlago za zaključek, da predstavlja sporna pogodba preužitkarsko pogodbo.

Predmet preužitkarske pogodbe je namreč določena nepremičnina, ki jo izročevalec izroči v takojšnjo last in posest prevzemniku. Tako pogodbo lahko izročevalec sklene s komerkoli in ne le z določenim sorodnikom. Pogodbenika se lahko s tako pogodbo dogovorita tudi o tem, da bo prevzemnik nudil izročevalcu določeno oskrbo. Po ustaljeni sodni praksi so se take pogodbe razvezovale iz smiselno enakih razlogov kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju, če je bila med pogodbenikoma dogovorjena skupnost življenja, pa je skupno življenje postalo nevzdržno. Sporna pogodba izpolnjuje vse predpostavke, ki jih mora vsebovati preužitkarska pogodba (tako glede na predmet pogodbe, položaj prevzemnikov in glede na takojšnji prenos izročene nepremičnine v last prevzemnikov). Navedeni pravni razlogi pa hkrati pojasnjujejo tudi, da sporna pogodba ne more predstavljati pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja po 106. in naslednjih členih ZD (kot je zmotno menilo sodišče druge stopnje). Predmet take pogodbe ni le izročitev pač pa tudi razdelitev prednikovega premoženja (in ne le nepremičnin), prednikovi sopogodbeniki so lahko le njegovi potomci, praviloma vsi in ki hkrati dajejo svoje soglasje k prednikovemu razpolaganju. Odsotnost omenjenih predpostavk, ki so karakteristične za pogodbe po 106. členu ZD, tako še dodatno potrjujejo pravilnost sklepa, da je sporna pogodba preužitkarska.

Revizijsko sporna ostaja le še odločitev o tem, ali ugotovljene okolnosti predstavljajo pravno relevantne razloge za razvezo preužitkarske pogodbe. Navedeno je že, da se take pogodbe razvezujejo tako kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kadar pogodbenika živita skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno (kot določa drugi odstavek 120. člena ZD). To pravno podlago za razvezo obravnavane pogodbe sta uporabili sodišči obeh stopenj in ne odgovarjajo dejstvom revizijska izvajanja, da je sodišče druge stopnje oprlo odločitev na tretji odstavek 120. člena ZD (razlogi sodbe sodišča druge stopnje na 4. strani prvi odstavek). Ker je bilo ugotovljeno, da je med strankami že prihajalo do fizičnega obračunavanja, da je posredoval že center za socialno delo, da toženca že več let ne skrbita za tožničino prehrano, da je med strankama posredovala tudi že policija in podobno, je tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilen sklep sodišč nižjih stopenj, da je razmerje med pravdnima strankama tako omajano, da je postalo skupno življenje neznosno. Ta pravni zaključek je prepričljiv, saj temelji na ugotovitvah, da je med strankama že prihajalo do fizičnega obračunavanja, da je bila tožnica tudi telesno poškodovana in da med strankami zaradi ugotovljenih nesporazumov že nekaj let ni več skupnosti. V posledici pravno pravilne odločitve, da je utemeljena razveza sporne pogodbe, je pravilna tudi nadaljnja odločitev, da morata toženca izročiti tožnici na podlagi sporne pogodbe prejeto nepremičnino. Dajatveni izrek ima podlago tudi v 132. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ki v drugem odstavku določa, da ima tista stranka, ki je pogodbo izpolnila, pravico do vrnitve tistega, kar je dala). Revizijska izvajanja o tem, da izrek sodbe iz točke 2 ni izvršljiv, ker ne vsebuje paricijskega roka, nimajo pomena kršitve zakona, kot meni revizija. Namreč to pomanjkljivost, ki bo lahko aktualna šele v izvršilnem postopku, bo lahko odpravilo izvršilno sodišče samo (drugi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

V skladu z navedenimi razlogi, ki niso potrdili v reviziji uveljavljanih kršitev, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožencev kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker tožničin odgovor na revizijo (s katerim je le pritrjevala razlogom sodišč nižjih stopenj) ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka, z njim nastali stroški niso potrebni stroški postopka. Zato je revizijsko sodišče stroškovni predlog tožnice zavrnilo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).