Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za postopke v zvezi z odločanjem o vračilu odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, ki v času uveljavitve ZGO-1 še niso bili pravnomočno končani, ta zakon ni določil ustavitve, zato po presoji revizijskega sodišča ni nobene podlage za razlago, da je prenehala pravna podlaga za odločanje o vračilu odškodnine v upravnem postopku po določbah ZKZ, ki so veljale ob vložitvi zahteve.
I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, U 466/2004-8 z dne 17. 10. 2006 se spremeni tako, da se tožbi ugodi ter se odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 4. 10. 2004, odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 478,97 EUR v petnajstih dneh od prejema sodbe, da ne bo izvršbe.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odl. US, 42/2006 – odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 4. 10. 2004. Z njo je bila zavrnjena njuna pritožba proti odločbi Upravne enote Maribor z dne 5. 1. 2004, s katero je bil zavrnjen zahtevek za vračilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, parc. št. 15/1 in 15/4 obe k.o... Po presoji tožene stranke je v času izdaje prvostopne odločbe že veljal Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, Ur. l. RS, št. 110/2002), ki v prvem odstavku 238. člena določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe 3. poglavja Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. l. RS, št. 59/96, 31/98 – odl. US, 1/99, 54/00 – ZKMe, 68/2000 – odl. US, 97/2002 – odl. US, 58/2002 – ZMR-1 in 67/2002), ki je določal odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozdov, oziroma členi 11., 12., 13., 14., 15. in 112. Vračilo plačane odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda je urejal 15. člen ZKZ, ki je bil razveljavljen in o zahtevi tožečih strank ni bilo mogoče meritorno odločit, ker za to ni bilo več pravne podlage v materialnem predpisu. Organ prve stopnje bi moral zahtevo tožnikov zavreči in ne zavrniti, vendar ta kršitev pravil postopka ne predstavlja bistvene napake, za katere bi bilo treba pritožbi ugoditi.
2. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je zanjo navedla. Za odločanje o teh zahtevkih se uporablja predpis, ki velja v času odločanja torej v času izdaje prvostopne odločbe. Tedaj pa ni bilo več pravne podlage za vračilo zahtevane odškodnine in je zavrnitev zahtevka utemeljena. Glede na pravno podlago, na podlagi katere je bila sprejeta odločitev, sodišče ni presojalo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vprašanje pravočasnosti vložitve zahtevka za vračilo odškodnine.
3. Tožeči stranki v pritožbi (sedaj reviziji) uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povračilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Njen zahtevek je bil vložen pravočasno, to je 5. 9. 2001 in vložen slaba dva meseca po prenehanju veljavnosti lokacijskega dovoljenja. Upravni organ je odločil šele po dveh letih in pol od popolne vloge, kljub številnim urgencam. Odločitev sodišča in upravnih organov, da za vračilo odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča ni več pravne podlage, je napačna in krši ustavno načelo varstvo pridobljenih pravic. Kršene so določbe ZGO-1 ta je v 238. členu odpravil obveznost plačila odškodnine za spremembo namembnosti po 11., 12., 13. in 14. členu ZKZ zato je razumljivo, da je odpravil tudi pravico do vračila plačane odškodnine (15. člen), saj se bo 1. 1. 2003 odškodnina ne plačuje več. Prvostopno sodišče je popolnoma spregledalo določbo drugega odstavka 238. člena ZGO-1, ki določa, da se ustavijo samo postopki, začeti na podlagi 11., 12., 13. in 14. člena ZKZ, ki so bili uvedeni pred dnem uveljavitve ZGO-1 in do tega dne še niso bili pravnomočno končani. Postopki, ki so do uveljavitve ZGO-1 začeli na podlagi 15. člena ZKZ, pa se ne morejo ustaviti in jih morajo upravni organi dokončati po takrat veljavnih predpisih.
4. Tožena stranka na pritožbo (revizijo) ni odgovorila.
5. Revizija je utemeljena.
6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila pritožba vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1 .2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.
8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, ki ima podlago v predloženih spisih, napačno uporabilo materialno pravo. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta tožnika glede na določbe ZKZ in ZGO-1 upravičena do vračila odškodnine, plačane zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, ki jima je bila odmerjena na podlagi prvega odstavka 15. člena ZKZ z odločbo upravnega organa z dne 12. 8. 1996. Sporno pa ni, da na zemljišču nista gradila in da tudi nista pridobila gradbenega dovoljenja. Zahtevo za vračilo odškodnine za spremembo namembnosti zemljišča, ki je bila zavrnjena sta vložila 5. 9. 2001, to je v času, ko je bil še v veljavi 15. člen ZKZ in je obstojala pravna podlaga za vračanje pod pogoji te zakonske določbe.
9. Odškodnina za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda, ki je bila predpisana v ZKZ, je javnopravna dajatev. Obveznost plačevanja odškodnine po je z uveljavitvijo ZGO-1, to je s 1.1. 2003 prenehala. Na podlagi določbe 238. člena ZGO-1. Po drugem odstavku tega člena se, kot pravilno opozarja revizija, postopki za odmero in plačilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, začeti na podlagi 11., 12. in 14. ZKZ, ki so bili uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona in do tega dne še niso bili pravnomočno končani, ustavijo. To pomeni, da tudi v primerih, ko je že tekel postopek za odmero odškodnine, ta odškodnina z uveljavitvijo ZGO-1, ni mogla biti več odmerjena. Za postopke v zvezi z odločanjem o vračilu odškodnine, ki v času uveljavitve ZGO-1, še niso bili pravnomočno končani, ZGO-1 ni določil ustavitve. Zato po presoji revizijskega sodišča ni nobene podlage za razlago, da je prenehala pravna podlaga za odločanje o vračilu odškodnine v tem primeru.
10. Postopek za vračilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti se je v skladu s 15. členom ZKZ začel na predlog strank. V tem primeru je bil ta predlog dan 5. 9. 2001, torej ko je 15. člen ZKZ še veljal. Torej je bil postopek začet in bi ga bilo treba dokončati po ZKZ, ne glede na to, da je ZGO-1 razveljavil tudi določbo 15. člena ZKZ, saj ZGO-1 v določbi 238. člena ni določil, da se ustavijo začeti postopki za vračilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča oziroma gozda. Ta ureditev v ZGO-1 po presoji Vrhovnega sodišče pomeni izjemo od siceršnjega pravila ZUP, da se pri odločanju o upravnih stvareh uporablja pravo, ki velja na dan odločanja (6. člen) in na pravo, ki velja v času vložitve zahteve po ZUP.
11. Zato je Vrhovno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je na pravno stališče revizijskega sodišča vezana.
12. Ker sta revidenta z revizijo uspela jima mora tožena stranka povrniti stroške postopka v znesku 478,79 EUR (sodne takse 301,34 EUR, odvetniški stroški 177,63 EUR). Izrek o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.