Jedro

Eden izmed razlogov zaradi katerega se lahko proizvajalec otrese svoje odgovornosti, je v tem, da napake, ki je povzročila škodo, ni bilo v času, ko je dal proizvod v promet. Ta ekskulpacijski razlog sledi iz zakonske določbe o oprostitvi odgovornosti, do katere pride takrat, če imetnik nevarne stvari (proizvajalec) dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, oziroma da je škoda nastala zaradi dejanja koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v razmerju do druge tožene stranke in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem odločanju razsodilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki 1,000.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval po obrazu z vodico po britju, ki jo je kupil pri prvi toženi stranki in ki je izdelek druge tožene stranke. Prva tožena stranka odgovarja na podlagi prvega in drugega odstavka 478. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), druga tožena stranka pa po prvem odstavku 179. člena ZOR. Na slednji je dokazno breme, da se ekskulpira (prvi odstavek 154. člena ZOR). Sicer pa je pravna podlaga producentske odgovornosti objektivna odgovornost. Nesporno je dejstvo, da je vodica za britje izdelek druge tožene stranke. Za telesne bolečine je tožniku prisodilo 600.000,00 SIT od zahtevanih 700.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT od zahtevanih 200.000,00 SIT in za skaženost zahtevanih 300.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh toženk zavrnilo, ker je ugotovilo, da je sodba v dejanskem in pravnem pogledu pravilna.

Zavzelo je stališče, da ni stvar tega postopka in še manj tožnika kot potrošnika vprašanje, ali in kako je mogla škodljiva tekočina zaiti v embalažo spornega izdelka. Ni potrebno pritegniti izvedenca, ki bi proučil proizvodni proces druge tožene stranke. Odškodnina je po višini primerno prisojena.

Le druga tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču očita, da je prezrlo, da je pri objektivni odgovornosti pojem napake proizvoda osrednje pravno vprašanje. Če gre za napako zato, ker proizvod ni imel lastnosti, ki se domnevajo glede na namen proizvoda, pa je njegova odgovornost krivdna. Ugotovljena dejstva "embalaža", "oznake" in "delna vsebina izdelka M." ne nakazujejo, zakaj je bila varnost tožnika ogrožena in katera napaka je tista, za katere posledice je uzakonjena objektivna odgovornost. Podrejeno navaja, da sodišče obstoja vzročne zveze ni ugotovilo. Odločilen je namreč čas nastanka vzroka škode, ki iz sodbe ni razviden. Če naj proizvajalec odgovarja, je potrebno, da je vzrok nastanka škode nastal v času, ko je imel ta svoj proizvod še pod nadzorstvom, ali pa mora tožnik vsaj izkazati, da napaka ni mogla nastati vse od trenutka, ko je proizvajalec dal proizvod v pravni promet. Potrebna je gotovost, da je dal proizvajalec proizvod v promet. Proizvod s PH 13.9 pa ni proizvajalčev proizvod. Prva tožena stranka ni proizvajalec in torej ne more objektivno odgovarjati za proizvod.

Na vročeno revizijo nista odgovorili ne tožeča stranka ne prva tožena stranka, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je tožniku poškodovala obraz vodica po britju, ki jo je uporabil in ki je bila v embalaži, namenjeni za proizvod druge tožene stranke - revidenta. Da je imela ta tekočina napako, ni dvoma, sicer ne bi prišlo do škode. Zunanji vpliv - zatrjevano tožnikovo škropljenje sadja pred nezgodo je bil izključen. Za vodico po britju revident sam trdi, da ni škodljiva. Tako ni povsem razumljivo, zakaj poudarja v reviziji, da je pojem napake osrednje pravno vprašanje. Po prvem odstavku 179. člena ZOR tisti, ki da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, pomeni pa zaradi kakšne napake, za katero ni vedel, škodno nevarnost za osebe, odgovarja za škodo, ki nastane zaradi takšne napake. Že iz tega zakonskega besedila in zaradi njegove umestitve v odsek o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (173. do 179. člen ZOR) je mogoče sklepati, da gre za objektivno odgovornost. To sicer priznava revizija, vendar meni, da je odgovornost krivdna takrat, ko proizvod ni imel lastnosti, ki se domnevajo glede na njegov namen. Za takšno razmišljanje pa ni podlage v zakonu. Res sicer določa drugi odstavek 179. člena ZOR, da proizvajalec odgovarja tudi za nevarne lastnosti stvari, če ni ukrenil vsega, kar je potrebno, da škodo, ki jo je mogel pričakovati, prepreči z opozorilom, varno embalažo ali s kakšnim drugim ustreznim ukrepom. Toda v takšnih primerih gre za to, da proizvajalec ve za takšne, nevarne lastnosti, pa ne ukrene vsega... Skratka, gre za lastnosti, ki niso napaka. Ni potrebno, da bi se spuščali v razglabljanje o tem, ali gre tudi v takšnih primerih za objektivno ali pa za subjektivno odgovornost, ker se pač v tu obravnavani zadevi ne trdi, da bi revident vedel za nevarno lastnost stvari.

Neupravičeno se revizija obregne ob to, da ni bilo raziskano, katera napaka je povzročila škodo. Tega ni potrebno dokazovati oškodovancu niti ni bila naloga sodišča, da bi pri takšnem stanju stvari to raziskovalo. Revident sam je med postopkom opravil analizo uporabljene vodice in ugotovil v njej lužino, ki je očitno povzročila opekline. Nadaljnje kemične, biološke, patološke in še kakšne druge analize pri doslej ugotovljenem dejanskem stanju pač niso bile potrebne. Revizija tudi sama ugotavlja vzrok za poškodbo v visokem PH uporabljene tekočine. Sodišči prve in druge stopnje sta potemtakem pravilno pravno opredelili, da je šlo za napako proizvoda, ki je povzročila škodo, da je podana vzročna zveza med napako v uporabljenem proizvodu in nastalo škodo in končno, da gre, načeloma vzeto, za objektivno odgovornost proizvajalca. Reviziji v teh pogledih ni mogoče pritrditi.

Pač pa ima prav, ko opozarja na to, da bi bilo potrebno upoštevati okoliščino, kdaj je napaka nastala. Eden izmed razlogov zaradi katerega se lahko proizvajalec otrese svoje odgovornosti, je v tem, da napake, ki je povzročila škodo, ni bilo v času, ko je dal proizvod v promet. Ta ekskulpacijski razlog sledi iz zakonske določbe o oprostitvi odgovornosti, do katere pride takrat, če imetnik nevarne stvari (proizvajalec) dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, oziroma da je škoda nastala zaradi dejanja koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR). Tako se pokaže kot nepravilno stališče izpodbijane sodbe, da ni stvar tega postopka vprašanje, ali in kako je mogla škodljiva tekočina zaiti v embalažo spornega izdelka. S tem je sodišče zanikalo pomen vprašanja, kdaj je nastala napaka v proizvodu - v času pred trenutkom, ko ga je dal proizvajalec v promet, ali kasneje, ko nad njim ni imel več nadzorstva (izključitev proizvajalčeve odgovornosti v primeru, ko dokaže, da proizvod glede na vse okoliščine ni imel napake, ko ga je dal v promet, je vseboval že predlog direktive sveta Evropske skupnosti za izenačitev pravil držav članic glede odgovornosti za proizvode z napako z dne 1.10.1979 - prvi odstavek 5. člena; prav tako tudi končno sprejeta direktiva EGS o harmonizaciji zakonov, uredb in administrativnih določb držav članic o odgovornosti za proizvod z napako z dne 25.7.1985 - alinea b) 7. člena; takšno rešitev pa je sprejel tudi naš zdaj veljavni zakon o varstvu potrošnikov, Ur. list RS, št. 20/98 - druga alinea 10. člena). Revident, na katerega strani je dokazno breme, je s svojim dokaznim predlogom, danim med postopkom na prvi stopnji, naj se postavi izvedenec, ki bo podal mnenje o tem, ali je mogoče, da bi napaka nastala v proizvodnem procesu skušal doseči, da bi se razjasnilo to vprašanje. Nižji sodišči pa nista uporabili omenjenih določb ZOR o ekskulpaciji. Zavrnili sta izvedbo tega dokaza in tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je razlog, da je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ob novem sojenju bo tako potrebno postaviti izvedenca, ki bo na podlagi dokumentacije o proizvodnji (sestavinah izdelka in organizaciji proizvodnje), kakršna je bila v času tu obravnavanega izdelka, podal mnenje med drugim zlasti o tem, ali je lahko prišlo do napake zaradi malomarnega ali naklepnega ravnanja oseb, za katere odgovarja, v času, preden je dala druga tožena stranka proizvod v promet, ali ne in ali bi moral in mogel biti proizvod embalažno tako zaščiten, da ne bi mogel kdo neopazno spremeniti njegove vsebine. Po tako dopolnjenem postopku bo šele mogoče odločiti, ali je podana revidentova odgovornost ali pa je prost te odgovornosti.

Revizijske trditve o tem, da prva tožena stranka ne more objektivno odgovarjati za proizvod, sodišče ni preverjalo, saj druga tožena stranka ni pooblaščenka prve tožene stranke niti ni stranski intervenient na njeni strani, po drugi strani pa toženi stranki nista enotni sospornici (201. člen ZPP), tako da bi se revidentova pravdna dejanja raztezala s svojim učinkom tudi na prvo toženo stranko.

Sodišče tako ni smelo poseči v revizijsko neizpodbijano pravnomočno odločbo, izdano v razmerju do prve tožene stranke.