Jedro

Tožena stranka je na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik s sodbo pravnomočno obsojen na 9 mesecev zapora, s preizkusno dobo 2 let, pravilno ocenila, da obstajaj razlogi za sum, da tožnik utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost in da obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem drugih nasilnih dejanj ali kaznivih dejanj in da je zato podan razlog iz 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja A.A. sedaj tožnika, državljana BIH, za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 18. 6. 2015 podal vlogo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. Ker se od 1. 9. 2015 dalje uporablja spremenjen Zakon o tujcih (ZTuj-2), je o tožnikovi prošnji odločila po tem zakonu. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje iz 33. in 37. člena ZTuj-2 in če ne obstajajo drugi razlogi za zavrnitev dovoljenja po 55. členu ZTuj-2. Z vpogledom v uradno evidenco Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije je bilo ugotovljeno, da tožnik poseduje veljavno delovno dovoljenje za prvo zaposlitev za čas veljavnosti od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2017. Z vpogledom v kazensko evidenco Ministrstva za pravosodje RS je bilo ugotovljeno, da ima tožnik zabeleženo kaznivo dejanje po prvem odstavku 171. člena KZ-1 in da mu je bilo izrečenih 9 mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let, predvidoma do 22. 5. 2016. Tožnik je bil z ugotovitvami v postopku seznanjen in je nanje tudi pisno odgovoril. Vendar (navedene) tožnikove navedbe v njegovem pisnem dopisu po oceni tožene stranke ni mogoče šteti za razlog, ki bi narekoval izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I K 6408/11 z dne 22. 5. 2014 pravnomočno obsojen na 9 mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let, s predvidenim koncem preizkusne dobe 22. 5. 2016. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da obstajajo razlogi za sum, da tožnikovo prebivanje v državi utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost in da obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem drugih nasilnih ali kaznivih dejanj, kar po določbi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 predstavlja razlog za zavrnitev izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da mu je bila z navedeno sodbo izrečena pogojna obsodba 9 mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Sodba mu je bila izrečena na podlagi priznanja krivde, ki jo je priznal izključno zaradi čimprejšnjega zaključka postopka, zato, ker so mu nastajali veliki stroški s prihodom na sodišče, saj je v tem času bival v Bosni. V času preizkusne dobe in v času njegovega bivanja v RS ni storil prekrška, niti zoper njega ni bil začet noben drug postopek, zato je tožena stranka napačno zaključila, da njegovo prebivanje v državi utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost in da obstaja sum, da bo njegovo prebivanje povezano z izvajanjem drugih nasilnih ali kaznivih dejanj. Toženo stranko je že tekom upravnega postopka obvestil, da je preizkusna doba potekla dne 22. 5. 2016 in da je vpis v evidenci zgolj formalne narave, ker se skladno z določbo 82. člena KZ-1 izbriše po preteku enega leta od poteka preizkusne dobe. Preizkusna doba se je že iztekla in v tem času in v času po izteku preizkusne dobe ni izvršil nobenega kaznivega dejanja. Prav tako ni storil nobenega kaznivega dejanja v preteklosti. Upoštevati je tudi treba, da je bilo domnevno kaznivo dejanje storjeno že v letu 2010 ter v tej luči presojati tožnikovo vlogo za izdajo enotnega dovoljenja. Po njegovem mnenju je torej tožena stranka preozko uporabila diskrecijsko pravico. Glede na navedeno sodišču predlaga, da na podlagi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo Upravne enote Radovljica odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 28. 6. 2015 in sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, ki jo je, zaradi sprememb določb ZTuj-2, obravnavala kot prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, zavrnila. Izpodbijana odločitev temelji na določbah 37. člena v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 6. ZTuj-2 v 37. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo enotnega dovoljenja. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je določeno, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1., 2., 3., 4. 5., 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 7. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo navedla 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. V tej alineji je med drugim določeno, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem drugih nasilnih ali kaznivih dejanj.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik z zgoraj navedeno sodbo pravnomočno obsojen na 9 mesecev zapora, s preizkusno dobo 2 let, pravilno ocenila, da obstajaj razlogi za sum, da tožnik utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost in da obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem drugih nasilnih dejanj ali kaznivih dejanj in da je zato podan razlog iz 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 9. Ker je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da je navedeni razlog podan, sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zato nima dvoma v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja kot ga je ugotovila tožena stranka. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo (5. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2). Tožena stranka je tudi pravilno uporabila diskrecijsko pravico.

10. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tako na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe, da tožnik v času preizkusne dobe ter po izteku preizkusne dobe ni storil prekrška, niti ne izvršil nobenega kaznivega dejanja, kot tudi ne navedbe, da ni storil nobenega kaznivega dejanja v preteklosti. Relevantna tudi ne more biti navedba, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v letu 2010, niti ne navedba, da je vpis v evidenci zgolj formalne narave, ker se izbriše po preteku enega leta od poteka preizkusne dobe.

11. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče ni sledilo smiselnemu predlogu tožnika za opravo glavne obravnave, ker predlagani dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).