Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ko gre za obdavčitev, materialnopravno podlago odločitve pomenijo določbe davčnih predpisov. Pri razlagi, kdaj gre za darilo oziroma darovanje, je tako treba izhajati iz določb ZDDD in v tem pogledu je za obravnavani primer bistven 6. člen, ki nastanek davčne obveznosti veže na dan sprejema darila in v zvezi s tem izrecno določa, da darilo velja za sprejeto med drugim tudi ob podpisani pogodbi o preužitku.
V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDDD je osnova za odmero davka vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Pri tem se upoštevajo tisti dolgovi, stroški in bremena, ki odpadejo na prejeto premoženje, katerih nastanek in višino je ob odmeri davka mogoče z gotovostjo ugotoviti. Ni torej mogoče upoštevati bodočih negotovih stroškov oziroma vrednosti bremen, ki ob odmeri davka niso gotova in ugotovljiva. Trditveno in dokazno breme o dolgovih, stroških in bremenih kot dejstvih, ki kot odbitek od vrednosti prejetega premoženja zmanjšujejo davčno osnovo, je glede na določbe 76. člena ZDavP-2 na davčnem zavezancu.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril in v plačilo naložil davek na dediščine in darila od davčne osnove 85.134,31 EUR v višini 14.626,86 EUR (od osnove 50.000,00 EUR davek v višini 7.600,00 EUR ter od osnove 35.134,41 EUR, upoštevaje 20 % stopnjo, 7.026,86 EUR). V izreku je navedeno še, da se bodo po preteku roka za plačilo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba, da posebni stroški v postopku niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik na podlagi notarskega zapisa notarke A.A., št. SV ... z dne 8. 8. 2013, po B.B., s katero ni v sorodu, prevzel naslednje premoženje: celotno nepremičnino stanovanjska stavba z dvoriščem, ID znak ..., k.o. C., v vrednosti 131.283,20 EUR, do 1/2 nepremičnine stanovanjska stavba, ID znak ..., k.o. Č., v vrednosti 11.960,00 EUR, in do 3/16 nepremičnine njiva, ID znak … k.o. D., v vrednosti 730,65 EUR. V pravnem pogledu prvostopenjski organ citira določbe prvega odstavka 3. člena, prvega in tretjega odstavka 6. člena ter prvega in četrtega odstavka 5. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD). Tožniku kot stroške in bremena v zvezi s preužitkom prizna: glede na čas trajanja užitka do smrti in starost uživalke štirikratno vrednost enoletnega užitka v skupni višini 28.794,77 EUR, za zasedenost odbitek v višini 20 % vrednosti premoženja, to je 28.794,77 EUR, in še povprečne stroške pogreba v višini 1.250,00 EUR, skupaj 58.839,54 EUR. Davčna osnova tako znaša 85.134,31 EUR, pri odmeri uporabljene davčne stopnje pa so določene v 8. členu ZDDD. V ostalem izrek temelji na določbah 66., 96., 143. in 87. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter petega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-11-49/2013-2-09-1302-20 z dne 27. 2. 2014 zavrnilo.
Po tem, ko povzame vsebino pritožbe ter citira določbe prvega odstavka 3. člena, drugega odstavka 2. člena ter prvega in drugega odstavka 5. člena ZDDD, drugostopenjski organ ugotavlja, da je bil tožniku davek odmerjen za nepremično premoženje, ki ga je prejel na podlagi pogodbe o preužitku, sklenjene 8. 8. 2013 s B.B. Iz odločbe je razviden obseg premoženja, ki je predmet obdavčitve, pravna podlaga za odmero davka in način ugotovitve davčne osnove. Glede na pritožbene ugovore pojasni, da s civilnopravnega vidika sicer obstaja razlika med darilno pogodbo, dediščino oziroma pogodbo o razdelitvi in izročitvi premoženja kot neodplačnimi pravnimi posli ter pogodbo o dosmrtnem preživljanju in pogodbo o preužitku, ki sta vsaj delno odplačni, plačilo pa je določeno v smislu prevzetih bremen, storitev, preživljanja ipd. Vendar ZDDD pojem darila opredeljuje širše kot civilnopravna zakonodaja in pod darila šteje tudi pravne posle, ki niso nujno neodplačni. V 3. členu tega zakona sicer pogodba o preužitku res ni navedena, vendar je podlagi določbe 2. člena, ki kot predmet obdavčitve opredeli vse premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino in darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino, ter določbe tretjega odstavka 6. člena, po kateri darilo velja za sprejeto ob podpisani pogodbi o preužitku, mogoče sklepati, da je tudi premoženje, prejeto na podlagi pogodbe o preužitku, obdavčljivo z davkom na dediščine in darila.
Pritožbeni organ sicer kot utemeljen sprejema ugovor, da na podlagi obrazložitve odmerne odločbe ni mogoče preveriti izračuna davka oziroma ugotovljene davčne osnove, ker ni naveden predpis, ki določa merila in metodo izračuna stroškov in bremen pri preužitku. Pojasni pa, da takšen predpis v veljavni zakonodaji ne obstaja. Prvostopenjski organ je pri odmeri davka v tožnikovo korist upošteval stroške in bremena, ki se uveljavljajo ob sorodnih pravnih poslih, npr. pogodbi o dosmrtnem preživljanju, in sicer je pri tem prostem preudarku izhajal iz kriterijev, ki so bili določeni v Uradnem listu FLRJ, št. 28/56, in so se skladno s takratno zakonodajo uporabljali pri obdavčitvi premoženja, pridobljenega na podlagi pogodbe o preužitku. Tako je tožniku upošteval stroške in bremena v skupni višini 58.839,54 EUR. Edina obstoječa zakonska podlaga za priznavanje stroškov in bremen je sicer v določbi 5. člena ZDDD, po kateri se davčna osnova ugotavlja kot vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Davčni zavezanec mora zatrjevane stroške oziroma bremena v postopku ustrezno utemeljiti, saj mora v skladu s 76. členom ZDavP-2 predložiti dokaze za svoje trditve v davčnem postopku oziroma mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Problematično pri pogodbi o preužitku je, da davčna obveznost nastane v trenutku sklenitve pogodbe, le-ta pa vključuje bodoča negotova dejstva, ki jih v davčnem postopku še ni mogoče določiti in utemeljiti kot stroške in bremena, ki odpadejo na obdavčeno premoženje, ker v času odmere še niso nastali. S tega vidika so pri tej pogodbi davčne posledice lahko manj ugodne kot pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, kar pa ne daje podlage za ugotavljanje bodočih stroškov v postopku. Tožnik tako ne more uspeti z ugovori, s katerimi smiselno pričakuje uporabo ugodnejših kriterijev pri znižanju davčne osnove, saj ti kriteriji nimajo podlage v zakonu. Ker pa je prvostopenjski organ z upoštevanjem stroškov po kriterijih iz preteklega pravnega reda ravnal v tožnikov prid, pritožbeni organ v smislu prepovedi „reformatio in peius“ odločbe zaradi sporno ugotovljenega dejanskega stanja ni odpravil in zadeve ni vrnil v ponovni postopek. O stroških pred sklenitvijo pogodbe o preužitku pa zgolj na podlagi pavšalnih pritožbenih navedb ni mogoče odločati. V zvezi s pomislekom o preuranjeni izdaji odločbe, ker do prenosa nepremičnin v zemljiški knjigi še ni prišlo, drugostopenjski organ dodaja, da glede na tretji odstavek 6. člena ZDDD davčna obveznost nastane ob podpisu pogodbe in ne ob formalnopravnem prenosu premoženja z vpisom v zemljiško knjigo. Po navedenem zavrne pritožbo in posledično tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.
Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo ter predlaga, da jo sodišče odpravi in zadevo vrne v ponovni davčni postopek, uveljavlja pa tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločba je nezakonita, saj davčni organ lahko odredi le plačilo z zakonom določenega davka in to osebi, ki je v zakonu določena kot davčni zavezanec. Zavezanci za plačilo davka na dediščine in darila so navedeni v 3. členu ZDDD, po katerem pa fizična oseba, ki prejme premoženje na podlagi sklenjene pogodbe o preužitku, ni davčni zavezanec. Pogodba o preužitku tudi ni darilna, ampak gre za dvostransko obvezujočo, odplačno in tvegano pogodbo, ki ne more biti podvržena davku od darila, saj ne gre za prejem premoženja na podlagi darovanja. Prevzemnik s sklenitvijo takšne pogodbe pridobi premoženje, katerega vrednost je dolžan preužitkarju postopno odplačevati z dogovorjenimi nasprotnimi dajatvami. Tudi med tožnikom in B.B. sklenjena pogodba o preužitku je odplačna: tožnik je v zameno za pridobljeno premoženje preužitkarici do njene smrti dolžan izpolnjevati obsežne preužitne dajatve; preužitkarica pa ima pravico do vknjižbe stvarnega bremena preužitka pri nepremičninah, ki so predmet pogodbe, in pravico do vknjižbe prepovedi odtujitve ali obremenitve tega premoženja. Tožnik torej s sklenitvijo pogodbe ni bil obdarjen, sploh ker je iz pogodbe razvidno, da je že nekaj let pred njeno sklenitvijo preužitkarici nudil dogovorjene preužitne dajatve. Ugotavljanje, ali je prejel darilo, bi bilo mogoče kvečjemu ob smrti preužitkarice pod pogojem, da bi bila odmera davka predpisana z zakonom na način, ki bi omogočal njeno pravilnost, preverljivost in pravičnost. Podredno tožnik, enako kot že v pritožbi, ugovarja, da je odločba pomanjkljiva, ker v njej ni naveden predpis, ki določa način ugotovitve osnove za odmero davka, kar je bistveni element odločbe. Pravilnosti izračuna davčne osnove in posledično davka zato ni mogoče preizkusiti. Tudi če gre za oceno davčne osnove, je treba uporabiti metodo, ki jo je mogoče preizkusiti in ki je najbližja realnosti. V konkretnem primeru ni tako. Glede na starost preužitkarice je davčni organ upošteval štirikratno vrednost enoletnega užitka, torej naj bi bila pričakovana življenjska doba preužitkarice le 71 let (glede na njeno starost ob sklenitvi pogodbe oziroma odmeri davka, ki je bila 67 let), kar je v nasprotju z dejansko doseženo povprečno življenjsko dobo žensk v Sloveniji, ki je po podatkih Statističnega urada RS leta 2010 znašala 76,3 let, leta 2011 pa že 79,7 let, pričakovana življenjska doba pa je za leto 2010 pri ženskah znašala 82,7 let. Že iz tega razloga stroški niso pravilno ugotovljeni. Poleg tega ni razvidno, na kakšni osnovi je davčni organ ugotovil višino enoletnega užitka. Vrednost preužitnih dajatev bi, upoštevaje pričakovano življenjsko dobo 82,7 let in preužitkarici že 5 let pred sklenitvijo pogodbe nudene dajatve, v celoti pokrila vrednost premoženja, ki je predmet pogodbe. Tudi če se zanemarijo pred sklenitvijo pogodbe nudene dajatve, bi davčni organ, glede na starost preužitkarice 67 let in navedeno pričakovano življenjsko dobo žensk v RS, moral upoštevati vsaj 15-kratnik vrednosti enoletnega užitka, kar bi znašalo 107.980,39 EUR in tako davčne osnove praktično ni oziroma bi bila ta zanemarljiva.
Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz prvo- in drugostopenjske odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča izpodbijani odločbi ni mogoče očitati, da bi bila nepravilna ali neskladna z zakonom v škodo tožnika. Sodišče se, kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, strinja tudi z razlogi za odločitev, ki jih je ob odločanju o pritožbi obširno dopolnil drugostopenjski organ, ter se nanje sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). S tem zavrača tožbene ugovore, ki jih je tožnik uveljavljal že v pritožbenem postopku, in dodaja: Za tožnika je najprej sporno, ali je glede na to, da je obdavčeno premoženje - nepremičnine prejel na podlagi pogodbe o preužitku, sploh zavezanec za plačilo davka na dediščine in darila.
Ko gre za obdavčitev, materialnopravno podlago za odločitev pomenijo določbe davčnih predpisov, konkretno ZDDD. Iz določb davčnega predpisa je treba prvenstveno izhajati tudi pri razumevanju oziroma razlagi posameznih pojmov, ki so v njem uporabljeni. ZDDD v prvem odstavku 2. člena določa, da je predmet obdavčitve z davkom na dediščine in darila premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino ali darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Med to premoženje v skladu z drugim odstavkom istega člena spadajo tudi nepremičnine. Po določbi prvega odstavka 3. člena ZDDD je zavezanec za plačilo tega davka fizična ali pravna oseba zasebnega prava, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja. V drugem odstavku istega člena je dodano, da je davčni zavezanec tudi fizična oseba, ki prejme premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma na podlagi darilne pogodbe za primer smrti. 6. člen ZDDD v prvem odstavku določa, da davčna obveznost nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju oziroma na dan sprejema darila. Pri tem je v tretjem odstavku 6. člena izrecno navedeno, da darilo velja za sprejeto ob podpisani darilni pogodbi, izročilni pogodbi, pogodbi o preužitku oziroma ob dejanskem sprejemu darila. Pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju in pri darilnih pogodbah za primer smrti pa nastane davčna obveznost na dan smrti preživljanca oziroma na dan smrti darovalca ali darovalke (četrti odstavek 6. člena ZDDD).
ZDDD torej v 3. členu, ko opredeljuje davčnega zavezanca, res posebej ne omenja pogodbe o preužitku, vendar to tudi ni potrebno glede na to, da v prvem odstavku že na splošno kot zavezanca za davek opredeljuje vsako fizično osebo, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja. Pri razlagi, kdaj gre za darilo oziroma darovanje, je treba, kot rečeno, izhajati iz določb ZDDD in v tem pogledu je za obravnavani primer bistven 6. člen, ki nastanek davčne obveznosti veže na dan sprejema darila (prvi odstavek) in v zvezi s tem izrecno določa, da darilo velja za sprejeto med drugim tudi ob podpisani pogodbi o preužitku. Iz ZDDD tako tudi po mnenju sodišča dovolj jasno izhaja, da se z davkom na dediščine in darila obdavči tudi premoženje, prejeto na podlagi pogodbe o preužitku, in da je torej tožnik zavezanec za plačilo tega davka od nepremičnega premoženja, ki ga je prejel na podlagi pogodbe o preužitku, sklenjene s B.B. Da pri tej pogodbi ne bi šlo za pogodbo o preužitku, tožnik niti ne zatrjuje. Prejem premoženja na podlagi pogodbe o preužitku z vidika prejemnika tudi ni dohodek po Zakonu o dohodnini in tudi iz tega razloga ni izvzet iz obdavčitve z davkom na dediščine in darila v smislu prvega odstavka 2. člena ZDDD; takšno stališče je mogoče razbrati tudi iz pravne teorije (prim. Jernej Podlipnik, Zakon o davku na dediščine in darila s komentarjem in sodno prakso, GV Založba, Ljubljana, 2013).
Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na ugotovitev davčne osnove oziroma obrazložitev odločbe, ki jo je v tem delu ustrezno dopolnil drugostopenjski organ. Ta je pravilno pojasnil, da veljavno pravno podlago za odločitev v tem pogledu pomeni določba prvega odstavka 5. člena ZDDD, po kateri je osnova za odmero davka vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek.
Vrednost obdavčenega premoženja je prvostopenjski organ, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, ugotovil ob upoštevanju drugega odstavka 5. člena ZDDD, po katerem se pri nepremičninah kot vrednost šteje 80 % posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, kakor je določena nepremičnini v registru nepremičnin na dan nastanka davčne obveznosti. Okoliščine konkretnega primera po presoji sodišča ne dajejo podlage, ki bi utemeljevala očitek o neskladnosti na takšni zakonski določbi temelječe odločitve z Ustavo RS (v smislu razlogov, ki jih je Ustavno sodišče RS glede pomanjkljivosti zakonske ureditve, ki vpliva na določitev davčne osnove, v Zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin, navedlo v svojih odločbah št. U-I-313/13 in U-I-125/14). V skladu z 19. členom ZDDD ima namreč zavezanec za davek na dediščine in darila, če je bila davčna osnova ugotovljena v skladu z določbo drugega odstavka 5. člena, v roku za pritožbo pravico zahtevati, da se namesto posplošene tržne vrednosti nepremičnin kot davčna osnova upošteva ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine. V obravnavanem primeru tožnik takšne zahteve ni podal in sami vrednosti obdavčenega premoženja, kot jo je ugotovil davčni organ, ne ugovarja, ampak je zanj odločitev sporna v pogledu odbitka upoštevanih stroškov in bremen, ki odpadejo na obdavčeno premoženje.
V tem pogledu pa tudi sodišče pritrjuje stališču, da veljavno pravno podlago za upoštevanje dolgov, stroškov in bremen pomeni že citirana določba prvega odstavka 5. člena ZDDD. Pri tem se upoštevajo tisti dolgovi, stroški in bremena, ki odpadejo na prejeto premoženje, katerih nastanek in višino je ob odmeri davka mogoče z gotovostjo ugotoviti. Ni torej mogoče upoštevati bodočih negotovih stroškov oziroma vrednosti bremen, ki ob odmeri davka niso gotova in ugotovljiva. To stališče izhaja iz dikcije prvega odstavka 5. člena ZDDD ob upoštevanju temeljnih pravil odločanja in v zvezi s tem dokazovanja v davčnem postopku (prim. 8. člen ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 ter 76. člen ZDavP-2). Trditveno in dokazno breme o dolgovih, stroških in bremenih kot dejstvih, ki kot odbitek od vrednosti prejetega premoženja zmanjšujejo davčno osnovo, je glede na določbe 76. člena ZDavP-2 na davčnem zavezancu. Ta mora že v davčnem postopku obrazloženo navesti, katera bremena in stroške uveljavlja, ter dokazati njihov nastanek in višino. Tožnik tej zahtevi ni zadostil. V davčni napovedi, ki se nahaja v upravnih spisih, v rubriki „Stroški, dolgovi in bremena, ki odpadejo na podarjeno premoženje“ ni uveljavljal ničesar. Prvostopenjski organ mu je samoiniciativno priznal odbitek iz tega naslova v skupni višini 58.839,54 EUR, in sicer po prostem preudarku, upoštevaje kriterije iz pretekle pravne ureditve. Tožnik zneska priznanega odbitka v pritožbi in tudi ne v tožbi po tem, ko mu je drugostopenjski organ pojasnil razloge, ki so pomembni za odločitev v tem pogledu, ni izpodbijal s konkretno navedbo posameznih stroškov in bremen, ki odpadejo na prejeto premoženje in ki jih uveljavlja kot odbitek. Ob povsem pavšalnem sklicevanju na pogodbo o preužitku vztraja, da osnove za odmero davka ni oziroma da bi se moral kot odbitek glede na dejansko oziroma pričakovano življenjsko dobo žensk v Republiki Sloveniji upoštevati zanj ugodnejši znesek, čeprav za takšno ugotavljanje davčne osnove v veljavni zakonodaji ni podlage. Vsa navedena, za odločitev relevantna stališča dovolj jasno izhajajo iz razlogov odločitve, kot jih je dopolnil drugostopenjski organ. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi odločitve, ki bi pomenila bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Tožbeno razlogovanje, češ da pogodba o preužitku ni darilna oziroma neodplačna pogodba, do drugačne odločitve ne more pripeljati; pa tudi, kolikor se tožnik zavzema za smiselno uporabo ureditve, predpisane za obdavčitev po pogodbi o dosmrtnem preživljanju prejetega premoženja, mu sodišče ne sledi. Podlaga za odločitev je, kot že rečeno, davčni zakon, torej ZDDD, ki darilo oziroma darovanje opredeljuje širše od civilnopravnih predpisov in z davkom na dediščine in darila obdavčuje tudi premoženje, prejeto na podlagi odplačnih pravnih poslov, ne le pogodbe o preužitku, ampak tudi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pri tem (le) za obdavčitev premoženja, prejetega na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in na podlagi darilne pogodbe za primer smrti, predpisuje posebno ureditev (ter zato na več mestih ti pogodbi tudi posebej omenja), in sicer tako, da davčna obveznost nastane šele na dan smrti preživljanca oziroma darovalca, temu prilagojen pa je tudi postopek odmere davka na podlagi teh pogodb (četrti odstavek 6. člena in 15. člen ZDDD). Zakon namreč kot razlikovalno okoliščino, ki jo je tudi po presoji sodišča mogoče opredeliti kot pomembno za način obdavčitve, upošteva, da je pri navedenih dveh pogodbah izročitev stvari oziroma izpolnitev odložena do smrti preživljanca oziroma darovalca (prim. 557. in 545. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pri pogodbi o preužitku - s katero se preužitkar zavezuje, da bo na prevzemnika prenesel lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve - pa takšnega odloga izpolnitve oziroma izročitve nepremičnin ni. V tem smislu je pravni položaj prevzemnika tudi civilnopravno pomembno drugačen od položaja, ki ga ima preživljalec po pogodbi o dosmrtnem preživljanju (prim. še člene 564 in sledeče OZ). Po drugi strani je pogodba o preužitku, za razliko od darilne, res odplačna, hkrati pa je tudi tvegana, in to prav v smislu, da je negotov obseg dajatev in storitev, ki jih bo moral prevzemnik dejansko nuditi upravičencu, in s tem torej, v kolikšen delu bo posel dejansko odplačen, v kolikšnem delu pa neodplačen. Ker zato prevzemnik pri odmeri davka ne more kot odbitek uveljaviti tistih bremen in stroškov, katerih nastanka in višine ne more z gotovostjo utemeljiti, je ta pogodba davčno lahko manj ugodna od pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Vendar so to riziki, ki jih stranka prevzema kot posledico svoje odločitve za sklenitev prav takšnega tveganega pravnega posla. Glede na povedano sodišče ne najde niti razlogov za dvom o skladnosti opisane zakonske ureditve z načelom enakosti iz 14. člena Ustave. O kršitvi tega načela je namreč mogoče govoriti le takrat, kadar se enaki položaji obravnavajo različno. Pri navedenih pogodbah pa gre za različne pravne položaje in ko gre za različne položaje, je na mestu tudi njihova različna (davčna) obravnava. Po mnenju sodišča se sicer lahko postavlja vprašanje, ali je davčna ureditev, na kateri temelji odločitev, ekonomsko primerna in smotrna, vendar se v to presojo sodišče, ne to in tudi ne Ustavno, ne more spuščati.
Ker glede na povedano tožbeni ugovori niso utemeljeni, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave ter izvajanja predlaganih dokazov. Dokazi za ugotovitev tistih dejstev, ki so glede na zavzeto stališče sodišča o uporabi prava pomembna za odločitev, so bili namreč izvedeni že v davčnem postopku, preostali predlagani dokazi (zaslišanje tožnika in B.B. ter vpogled v podatke Statističnega urada o povprečni življenjski dobi leta 2010 in 2011 ter pričakovani življenjski dobi leta 2010) pa se nanašajo na dejstva, ki na odločitev ne morejo vplivati (51. ter 59. člen ZUS-1).
Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.