Jedro

ZPrCP v 110. členu določa pravilna ravnanja udeležencev v cestnem prometu ob prometni nesreči. Ravnanja v nasprotju z določbami tega člena so prekrški zoper varnost cestnega prometa, vendar pa niso storjeni z vozilom. Glede na navedeno zanje ni mogoče uporabiti domneve odgovornosti iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, saj se ta nanaša le na prekrške, ki so zoper varnost cestnega prometa storjeni z vozilom.

V konkretnem primeru sta tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje glede prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilca prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za ta prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je tak prekršek storil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z odločbo o prekršku delno spremeni tako, da se: - postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po šestem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ustavi; - storilcu za prekršek po desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa izreče globa v znesku 300,00 EUR ter stranska sankcija 3 kazenske točke; - enotna globa ne izreče in mora storilec za odločbo o prekršku in sodbo plačati sodno takso za vsako v znesku 90,00 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo o prekršku.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Krško je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega za prekršek po desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter za prekršek po šestem odstavku 110. člena ZPrCP, za kar mu je po določitvi sankcije za posamezen prekršek izrekel enotno globo v znesku 800,00 EUR ter stransko sankcijo 3 kazenske točke, storilcu pa je naložil tudi plačilo sodne takse v znesku 130,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec po zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Krškem s sodbo ZSV 24/2022 z dne 9. 12. 2022 ter jo kot neutemeljeno zavrnilo, storilcu pa je naložilo plačilo sodne takse v skupnem znesku 130,00 EUR.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje storilec po zagovorniku. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se storilcu izreče opomin oziroma najnižja globa, podrejeno pa, da se pritožbi ugodi, sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da se ne strinja z zaključki sodišča, da naj storilec ne bi v zadostni meri izkazal, da 17. 7. 2021 ni bil udeležen v prometni nesreči in da je bil dolžan obvestiti lastnika poškodovanega droga javne razsvetljave in policije o prometni nesreči ter jim posredovati podatkov. Nesprejemljivo je, da se ga dolži za nekaj, s čimer ni imel nič, to pa zgolj zato, ker je lastnik vozila, s katerim je prišlo do prometne nesreče, saj ga to še ne dela odgovornega storitve očitanega prekrška. Storilec je bil kritičnega dne z A. A. na morju, prekrškovni organ pa razen lastništva vozila ni predložil niti enega dokaza o tem, da je bil ravno storilec dejanski voznik v spornem času in se pomanjkljivo delo policistov ne more šteti v škodo storilcu. Vseeno bi moral biti prekrškovni organ tisti, ki bi storilcu dokazal storitev očitanega prekrška, ne pa da se mu to očita zgolj na podlagi lastništva vozila. Meni, da je neutemeljen očitek sodišča, da storilec domneve iz 8. člena ZPrCP ni izpodbil in da v postopku ni bil aktiven, saj je storil vse, kar je glede na okoliščine lahko storil, na prekrškovnem organu pa je bilo, da bi poskrbel za zavarovanje dokazov in da bi odkril dejanskega voznika vozila, ki pa ni storilec.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovoril prekrškovni organ, da je pritožba neutemeljena in da se strinja z ugotovitvami in odločitvijo sodišča v izpodbijani sodbi.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1).

**Glede prekrška po desetem odstavku 45. člena ZPrCP**

5. Prekrškovni organ je v obvestilu z dne 18. 9. 2021, s katerim je storilca pozval, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, navedel, da je odgovornost lastnika vozila določena v prvem odstavku 8. člena ZPrCP, ki določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Tudi odločba o prekršku je bila storilcu izdana na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP, torej kot lastniku vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči s pobegom, in že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je na lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila dokazno breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek.

6. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 zavzelo stališče, da citirana določba ne določa, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Pri tem pa je težo dokaznega bremena treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, storilca oprostiti (načelo _in dubio pro reo_). Tudi Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji praksi že izoblikovalo standarde, ki veljajo v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, v katerem se skuša storilec kot lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP razbremeniti odgovornosti za prekršek. Presodilo je, da navedena zakonska določba storilcu ne nalaga dolžnosti prepričati sodišče, da očitanega prekrška ni storil, temveč je na njem breme, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi oziroma predlaganju razbremenilnih dokazov, ki pri sodišču vzbudijo razumen dvom o njegovi (domnevani) odgovornosti za prekršek. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz domneve storilčeve odgovornosti za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP in so neutemeljeni pritožbeni očitki, da storilcu ni dokazano, da je storil prekršek, da bi mu moral storitev prekrška dokazati prekrškovni organ, da je delo policistov pomanjkljivo ter da razen lastništva vozila niso predložili nobenega dokaza, da je bil ravno storilec dejanski voznik v spornem času.

7. Glede na navedbe storilčevega zagovornika v zahtevi za sodno varstvo je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, tako da je zaslišalo policista B. B. in C. C., storilčevega očeta D. D., pričo E. E., storilca ter pričo A. A. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je ocenilo vsak dokaz posebej in nato še v povezavi z drugimi dokazi, vse pa tudi v povezavi z zagovorom storilca in navedbami v zahtevi za sodno varstvo ter sklenilo, da storilec ni v zadostni meri izkazal, da 17. 7. 2021 ni bil udeležen kot voznik v obravnavani prometni nesreči, saj je zgolj navedel, da ga kritičnega dne ni bilo v K., da se je nahajal na morju, teh navedb pa ni z ničemer izkazal; da tudi iz izpovedi prič, ki jih je predlagala obramba - storilčevega očeta in A. A., ni moč zaključiti, da je prekršek storila tretja oseba. Zaključilo je, da storilec domneve iz 8. člena ZPrCP ni izpodbil (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedbe v zahtevi za sodno varstvo in v zagovoru ter s strani obrambe predlagani in izvedeni dokazi ne dosegajo stopnje razumnega dvoma v domnevo iz 8. člena ZPrCP. Pritožbeno sodišče pripominja, da čeprav bi za razbremenitev odgovornosti zadoščala ugotovitev, da se v času prekrška storilec ni nahajal na kraju storitve prekrška (zadoščal bi že izkazan razumen dvom o tem dejstvu), storilec temu bremenu ni zadostil. Zgolj navedbe o tem, da je bil tedaj s prijateljem A. A. na morju, pri čemer teh navedb zaslišana priča A. A. ni potrdil, saj se je zgolj spomnil, da sta v lanskem letu bila nekje s storilcem, več se pa zaradi težav s spominom po prebolelem Covidu ni spomninjal, priča storilčev oče D. D. pa o zadevi tudi ni vedel ničesar povedati, saj ima s sinom le občasne stike, ne dosegajo stopnje razumnega dvoma v domnevano dejstvo, da je storilec 17. 7. 2021 okoli 23. ure vozil svoje vozilo.

8. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dokazno oceno zagovora storilca in izpovedi prič A. A. in D. D., pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbo, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, mogoče izpodbijati iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da je ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1. Ob pojasnjenem so zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazno oceno sodišča prve stopnje, neupoštevne in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

9. Storilčev zagovornik se v pritožbi zavzema za izrek opomina oziroma najnižje globe. V skladu s šestim odstavkom 26. člena ZP-1 sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Iz podatkov v spisu izhaja, da storilčev zagovornik posebnih olajševalnih okoliščin tekom postopka ni uveljavljal. Kar se tiče zavzemanja za izrek opomina, pa sme biti ta v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZP-1 izrečen za prekršek, ki je storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Takih objektivnih in subjektivnih olajševalnih okoliščin, ki bi opravičevale izrek opomina za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP, pa storilec oziroma njegov zagovornik nista izkazala, prekrškovni organ in sodišče prve stopnje pa jih tekom postopka tudi nista zaznala, prav tako ne izhajajo iz pritožbenih navedb. Glede sankcije za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila storilcu določena v predpisani višini, utemeljeno in zakonito pa mu je bila poleg glavne sankcije (globe) določena tudi obvezno predpisana stranska sankcija 3 kazenske točke.

**Glede prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP**

10. ZPrCP v 110. členu določa pravilna ravnanja udeležencev v cestnem prometu ob prometni nesreči. Ravnanja v nasprotju z določbami tega člena so prekrški zoper varnost cestnega prometa, vendar pa niso storjeni z vozilom. Glede na navedeno zanje ni mogoče uporabiti domneve odgovornosti iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, saj se ta nanaša le na prekrške, ki so zoper varnost cestnega prometa storjeni z vozilom.

11. V konkretnem primeru sta tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje glede prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilca prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za ta prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je tak prekršek storil. Ker sta prekrškovni organ in sodišče prve stopnje izhajala iz domneve storilčeve odgovornosti, sta se zadovoljila z dejstvom, da je bil lastnik vozila, ki je bilo 17. 7. 2021 udeleženo v prometni nesreči, storilec, zaradi česar nadaljnjih dejstev in dokazov v zvezi s prekrškom po šestem odstavku 110. člena ZPrCP nista ugotavljala oziroma zbirala. Glede na navedeno storilcu ni bilo onkraj razumnega dvoma dokazano, da je storil ta prekršek, zato je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker prekršek ni dokazan.

12. Glede na navedeno ima taka odločitev za posledico tudi spremembo v odločitvi o izreku sankcije tako, da se storilcu ob upoštevanju že določene globe ter stranske sankcije za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP sankcija za ta prekršek izreče, in sicer se mu izreče globa v znesku 300,00 EUR ter stranska sankcija 3 kazenske točke, posledično pa se mu ne izreče enotna globa, storilec pa mora za odločbo o prekršku in za sodbo plačati sodno takso za vsako v znesku 90,00 EUR (na podlagi tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah - ZST-1 10 % zneska izrečene globe - najmanj 40,00 EUR, torej 40,00 EUR in na podlagi tar. št. 8114 ZST-1 50,00 EUR za izrek stranske sankcije). Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je bila v ostalem delu pritožba storilčevega zagovornika neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo o prekršku.

13. Ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v storilčevo korist, se sodna taksa ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).