Jedro

Ko je prvotoženec prodal nepremičnino drugotoženki, s tem pa tudi tožničin polovični delež, je postal neupravičeno obogaten za tisti del kupnine, ki bi ob pravilni sklenitvi in izpolnitvi prodajne pogodbe pripadal tožnici.

Oprostitev stroškov, tudi če je popolna, ne pomeni, da pravda za stranko ne pomeni nobenega stroškovnega tveganja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. III. izreka glede prvotožene stranke spremeni tako, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 32.340,17 EUR in razveljavi glede plačila zamudnih obresti od zneska 32.340,17 EUR za čas od 10.7.2006 dalje do plačila in v odločitvi o stroških postopka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka vzelo na znanje delni umik tožbe z dne 10.4.2007 in 22.5.2007 ter postopek v tem delu ustavilo. Hkrati sodišče prve stopnje v točki II. izreka ni dopustilo spremembe tožbe v točki III in IV postavljene z vlogo dne 10.11.2008. Preostali del tožbenega zahtevka je v točki III. izreka zavrnilo, in sicer tako zahtevo, da se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba z dne 10.7.2006 sklenjena med I. L. (v nadaljevanju prvotožena stranka oziroma prvotoženec) in K. Z. O. (v nadaljevanju drugotožena stranka oziroma drugotoženka) neveljavna, kot tudi zahtevo, da prvotoženec izplača tožeči stranki polovični znesek dejansko pridobljene kupnine po zgoraj navedeni pogodbi v višini 52.161,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sklenitve kupoprodajne pogodbe dalje do plačila. Glede stroškov postopka pa je sodišče prve stopnje odločilo tako, da je v točki IV. izreka tožeči stranki naložilo plačilo 5.290,10 EUR pravdnih stroškov prvotoženca in 4.400,34 EUR pravdnih stroškov drugotoženke, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP). V svoji pritožbi navaja, da se ne strinja s trditvijo sodišča prve stopnje, da ni izkazala pravne koristi za ugotovitev neveljavnosti pogodbe med prvo in drugotoženo stranko. Sodišče po njenem mnenju ni uporabilo določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) o neveljavnosti pogodbe, in sicer konkretno 87. in 86. člena OZ. Ker sodišče napačno zaključuje, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev po 181. členu ZPP za ugotovitveni zahtevek, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Tožeča stranka nadalje izrecno izpostavlja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da nima pravice zahtevati od prvotoženca polovičnega plačila dejansko pridobljene kupnine. Po mnenju tožeče stranke dejstvo, da je zahtevala plačilo polovičnega zneska dejansko pridobljene kupnine ne pomeni, da priznava simulirano pogodbo niti to ne negira obstoja pravne koristi za ugotovitev neveljavnosti kupoprodajne pogodbe. Sicer pa se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je „relativna simulacija“ nedokazana in meni, da izpodbijana sodba zgolj pavšalno navaja, da pogodba ni nična glede na določbo 86. člena OZ. Tožeča stranka vztraja, da je bila dejanska kupnina višja od pogodbeno določene vrednosti in graja dokazni postopek in dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega. Sodišče prve stopnje je namreč po njenem mnenju nezakonito zavrnilo ponujene dokaze tožeče stranke, pri čemer konkretno izpostavlja zgolj postavitev izvedenca nepremičninske stroke, ki bi lahko podal oceno o realni vrednosti nepremičnine na dan prodaje in druge okoliščine in dejstva. Glede vsebinske neprepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje pa tožeča stranka opozarja predvsem na nedoslednosti pri pričanju P. O. in A. T. o višini kupnine in okoliščinah plačila, ki naj bi jih sodišče prve stopnje enostavno spregledalo in posledično nerazumljivo poklonilo vero toženima strankama. Ker je P. O. mož drugotoženke in je pri nakupu sporne nepremičnine sodeloval v imenu in na račun drugotoženke, tožeča stranka sklepa, da drugotoženka prav tako ni govorila resnice v postopku in je bila torej dejansko nedobroverni kupec tuje nepremičnine. Tožeči stranki se zdi nesprejemljivo, da sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe tožbe v točki III. in IV., postavljene z vlogo z dne 10.11.2008, sklicujoč se na načelo ekonomičnosti postopka. Takšna odločitev sodišča je po mnenju tožeče stranke v celoti nezakonita in pomeni kršitev pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, saj bi se moralo načelo ekonomičnosti „umakniti“ načelu pravičnosti, tudi sicer pa je nedvomno bolj ekonomično, da se v enem postopku rešijo med strankama različni zahtevki, kot pa v več različnih postopkih. To pomeni tako za samo sodišče kot tudi za stranki znatno večje stroške postopka. Glede slednjih tožeča stranka sicer meni, da bi morala vsaka stranka nositi svoje stroške postopka, ker sodišče ve, da tožeča stranka nima premoženja in da ji je bila zaradi prenizkih osebnih dohodkov dodeljena brezplačna pravna pomoč.

Drugotožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, medtem ko je prvotožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo predlagala naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve sodišča prve stopnje v točki II. izreka, da ne dovoli spremembe tožbe v točki III in IV z dne 10.11.2008, sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da jo je sodišče prve stopnje sprejelo po tehtni oceni poteka dokaznega postopka do predlagane spremembe (sicer že tretje po vrsti) in ob upoštevanju tega, kaj bi za nadaljnji potek postopka pomenilo ugotavljanje odškodnine iz naslova na novo zatrjevanega izgubljenega dobička in nepremoženjske škode. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo na strani 4-5 izpodbijane odločbe in sprejema oceno, da bi bila predlagana sprememba neekonomična z vidika konkretnega postopka.

Sicer pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva za odločitev v tej zadevi: nepremičnina, parcela z vikend hišo na naslovu Z. 141, K., ki jo je prvotoženec prodal drugotoženki, je bila del skupnega premoženja tožnice in prvotoženca in je bila pridobljena v obdobju od leta 1982 do leta 2000, ko sta tožnica in prvotoženec živela v zunajzakonski skupnosti; (so)lastninska deleža tožnice in prvotoženca na sporni nepremičnini, ki znašata oziroma sta znašala ½ za vsakega, sta bila določena z zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 715/2000 z dne 17.10.2001, ki je postala pravnomočna 12.2.2002;

10.7.2006, ob prodaji drugotoženki, je bil prvotoženec v zemljiški knjigi naveden kot lastnik sporne nepremičnine; prvotoženec je s celotno nepremičnino razpolagal, ne da bi o tem obvestil oziroma pridobil soglasje tožnice; drugotoženka je sporno nepremičnino dobila v last in posest skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, saj tožnica ni dokazala, da bi bila drugotoženka nedobroverni kupec; višina kupnine po pogodbi, in sicer 15.500.000,00 SIT (sedaj 64.680,353 EUR), ustreza dejansko dogovorjeni kupnini.

Iz zgoraj navedene pravnomočne zamudne sodbe nedvomno izhaja, da je bila sporna nepremičnina na naslovu Z. 141 del skupnega premoženja tožnice in prvotoženca ter da se zakonca nista sama sporazumela o višini deležev na skupnem premoženju, temveč je tožnica, v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 15/1976 in nasl., v nadaljevanju ZZZDR) o delitvi skupnega premoženja, pred sodiščem dosegla ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju. Po ugotovitvi deležev očitno še ni prišlo do dokončne razdelitve solastnine niti do zemljiškoknjižnega vpisa solastnine. Dejstvo, da kljub pravnomočni sodbi, sama tožnica ni tudi zemljiškoknjižno uredila lastništva glede parc. št. 625/3 vl. št. 560 k.o. Z, ji gre v škodo toliko, da se v razmerju do drugotoženke ne more zanašati na publicitetno načelo iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS št. 58/2003 in nasl., v nadaljevanju ZZK-1). V zemljiški knjigi je bil namreč ob prodaji 10.7.2006 kot lastnik vpisan samo prvotoženec. Neurejeno zemljiškoknjižno stanje je omogočilo, da je prvotoženec razpolagal s celotno (skupno oziroma po določitvi deležev solastno) nepremičnino v smislu, da je drugotoženka zaradi načela zaupanja v podatke zemljiške knjige iz 8. člen ZZK-1 dejansko postala lastnica celotne nepremičnine, torej tudi tožničinega nevknjiženega deleža. Zoper nedobrovernega kupca bi imela tožnica v skladu s sodno prakso sicer zahtevek na izročitev zemljiškoknjižne listine, ki bi ji omogočila vknjižbo svoje (so)lastninske pravice (prim. z načelnim pravnim mnenjem VSS 1/87, str. 16), vendar tožnica od drugotoženke ni zahtevala izstavitve zemljiškoknjižne listine niti ni izpodbijala za njo sporne kupoprodajne pogodbe (zahtevek na razveljavitev je bil umaknjen), temveč je od sodišča zahtevala, da ugotovi neveljavnost pogodbe, ker naj bi prvotoženec in drugotoženka v sami pogodbi navajala lažno ceno. Po trditvah tožnice naj bi namreč drugotoženka za sporno nepremičnino plačala 104.323,15 EUR (prej 25.000.000,00 SIT) in ne zgolj 64.680,353 EUR (prej 15.500.000,00 SIT) kot izhaja iz pogodbe. Kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje se ob navedeni trditveni podlagi in postavljenem (primarnem) dajatvenem zahtevku zoper prvotoženca (glej pripravljalno vlogo in spremembo tožbe tožnice z dne 12.11.2008 na strani 2, listovna številka 70) dejansko odpira vprašanje pravne koristi tožnice za ugotovitev ničnosti sporne kupoprodajne pogodbe, ki jo za dopustnost ugotovitvenega zahtevka zahteva 181. člen ZPP. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevek na ugotovitev neveljavnosti zavrnilo, pa je očitno, da je na koncu ocenilo, da pravna korist vseeno obstaja. Ali je takšna ocena pravilna ali ne z vidika pritožbe tožnice ni bistveno, važno pa je (predvsem z vidika tožničinega dajatvenega zahtevka), da se je sodišče prve stopnje opredelilo do njenih trditev glede višine dejansko izplačane oziroma dogovorjene kupnine. Sodišče druge stopnje se v zvezi s slednjim strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica svojih trditev ni uspela dokazati.

Tožnica v svoji pritožbi sicer graja ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje tako glede višine dejansko plačane oziroma dogovorjene kupnine kot tudi (ne)dobrovernosti drugotožene stranke, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in ji ni moč očitati, da je pavšalna ali nejasna. Obrazložitev je potrebno brati upoštevajoč celotni kontekst in ne zgolj posamezne odstavke v katerih sodišče napravi materialnopravni zaključek, kot na primer v drugem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 8, ki ga izpostavlja tožnica v svoji pritožbi brez upoštevanja predhodne obrazložitve. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo, tudi v povezavi z drugimi dokazi, izpovedbo prič P. O. in A. T. kot verodostojno, je prepričljivo in v celoti sprejemljivo pojasnilo na straneh 7-8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Velja načelo proste presoje dokazov, še posebej pri ocenjevanju prepričljivosti in verodostojnosti prič pa ima velik pomen načelo neposrednosti. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče nekritično sledilo izpovedbam navedenih prič, temveč se je opredelilo do vseh pomislekov tožnice, ki jih sedaj ponavlja v pritožbi. Tako je sodišče prve stopnje priči O. verjelo, da se točnega zneska ne spominja več, ker pogodbe, ki je bila vložena v zemljiško knjigo nima in fotokopije ni napravil, je pa bil pri sklepanju pogodbe še posebej pazljiv in previden, ker je bil enkrat že ob stanovanje. Ni mogoče trditi, da je priča O. izpovedal v nasprotju s pogodbo, ko pa se je dejansko skliceval na pogodbo, kljub temu da ni znal natančno navesti višine posameznih zneskov oziroma načina izplačila kupnine. Dokazni postopek s pričo T. in vpogledom v kreditno pogodbo med banko in pričo O. je potrdil, da je bil del sredstev za nakup sporne nepremičnine (del, ki je znašal manj kot polovico dogovorjene kupnine) zagotovljen s strani banke (kredit), kar se ujema z določili prodajne pogodbe z dne 10.7.2006. Pričanje priče T. o neurejenem zemljiškoknjižnem oziroma geodetskem/gradbenem stanju sporne nepremičnine pa pojasnjuje, zakaj je, kljub morebitni višji izklicni ceni, kupnina na koncu znašala 15.500.000,00 SIT. Ob navedenem je potrebno imeti pred očmi, da je v skladu z dokaznim bremenom tožeča stranka tista, ki dokazuje, da zneski po pogodbi ne ustrezajo dejansko izplačanim zneskom. Tega ji ni uspelo dokazati niti s pričo S., ki jo je sama predlagala za dokazovanje višine dejansko izplačane kupnine (priča je potrdila zgolj, da je prvotoženec želel prodati za okrog 20 milijonov SIT, o dejansko prejeti kupnini oziroma iztržku pa ni vedel ničesar). Sodišče prve stopnje je prav tako prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbam dveh sinov tožnice, da je bilo kupnine za 20 milijonov SIT, ko ju je oče slikal z denarjem; na podlagi neposrednega zaslišanja sinov je namreč ocenilo, da sta bolj naklonjena tožnici kot prvotožencu in to utemeljilo tudi z dejstvom, da živita na istem naslovu kot tožnica. Poleg tega je njuno izpoved kritično ovrednotilo in prišlo do zaključka, da o višini dejansko izplačane kupnine zgolj sklepata (izhajajoč tudi iz informacij, ki sta jih prejela od tožnice). Denarja nista preštela niti ne moreta vedeti, če je ves denar za nakup stanovanja na P. 2 v Ljubljani dejansko izviral iz prodaje nepremičnine na naslovu naslovu Z. 141. V zvezi z dokaznim postopkom tožnica prav tako očita sodišču prve stopnje, da je nezakonito zavrnilo ponujene dokaze, pri čemer konkretno izpostavi zgolj odločitev, da se ne postavi izvedenca nepremičninske stroke, ki bi lahko podal oceno o realni vrednosti nepremičnine na dan prodaje in „druge okoliščine in dejstva v zvezi z navedenim“. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da mnenje nepremičninskega izvedenca ne bi moglo spremeniti ugotovitev o pogodbeno dogovorjeni kupnini v višini 15.500.000,00 SIT. Sicer pa je glede pravilne zavrnitve tega dokaza bistveno predvsem to, da ga je tožnica predlagala šele na tretjem naroku za glavno obravnavo 7.11.2008 in da jo je sodišče prve stopnje takoj opozorilo, da je prekludirana v predlaganju dokazov, ki niso bili podani do prvega naroka. Vsekakor gre pri dokazu z nepremičninskim izvedencem za dokaz, ki bi ga tožnica lahko predlagala že na prvem naroku, a tega ni storila.

Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno ugotovilo, da tožnica ni z ničemer dokazala, da bi bila drugotožena nedobroverni kupec. Slednje tožnica v svoji pritožbi gradi zgolj na njenih dvomih v pričanje priče O., ki je za drugotoženko urejal nakup in glede katerih se je sodišče druge stopnje že izreklo v obrazložitvi zgoraj.

Četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila drugotoženka dobroverna, kar posledično pomeni, da je lastninska pravica na sporni nepremičnini v celoti prešla nanjo, pa to ne pomeni, da tožnica nima nikakršne terjatve do prvotoženca oziroma da je njen zahtevek na povrnitev polovičnega zneska dejansko plačane kupnine po pogodbi z dne 10.7.2006 neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodbeno določena kupnina 15.500.000,00 SIT (sedaj 64.680,353 EUR) tudi dejanska kupnina (prejema zneska po pogodbi prvotoženec ne prereka) oziroma da ni šlo za simuliran znesek, to pa po oceni sodišča druge stopnje pomeni, da gre tožnici polovica tega zneska, in sicer 32.340,176 EUR.

Res je, da ugotovljeni solastninski deleži še niso bili niti vpisani v zemljiško knjigo oziroma da postopek delitve skupnega premoženja v skladu z 58. - 60. členom ZZZDR še ni bil končan, vendar mora v razmerju med pravdnima strankama sodišče upoštevati pravni institut pravnomočnosti sodne odločbe, ki je med pravdnima strankama dokončno vzpostavilo pravno razmerje. Pravnomočna sodna odločitev je „zakon“ med pravdnima strankama, ki ga ni več mogoče spreminjati, razen kolikor ZPP omogoča izredna pravna sredstva (prim. s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 1299/2007 z dne 12.2.2008). Glede na pravnomočno zamudno sodbo med tožnico in prvotožencem to, kako oziroma kdaj je drugotoženec dosegel vpis lastninske pravice na svoje ime, v njegovem razmerju do tožnice ni relevantno. Z zamudno sodbo je bilo ugotovljeno, da sporna nepremičnina, ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe, predstavlja skupno premoženje in da znaša delež tožnice na tej nepremičnini ½. S tem, ko je toženec 10.7.2006 drugotoženki prodal celotno nepremičnino, je preprečil, da bi se postopek razdelitve skupnega (po ugotovitvi deležev solastnega) premoženja (do)končal. Prizadeti skupni lastnik (po ugotovitvi deležev solastnik) pa ima vsekakor pravico do plačila vrednosti svojega deleža na odsvojeni stvari (prim. z razlogi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 108/2001 z dne 4.10.2001, ki izpostavlja, da bi drugačno stališče lahko pripeljalo do obida določb ZZZDR). Prav to je s svojim dajatvenim zahtevkom od prvotoženca zahtevala tožnica in najmanj povrnitev polovičnega zneska dejansko plačane kupnine po pogodbi z dne 10.7.2006 ji tudi gre.

Do neupravičene pridobitve oziroma do prikrajšanja ni prišlo toliko časa, dokler je imela tožnica skupnolastninski oziroma solastninski delež na sporni nepremičnini. Ko pa je prvotoženec prodal nepremičnino drugotoženki, s tem pa tudi tožničin polovični delež, je postal neupravičeno obogaten za tisti del kupnine, ki bi ob pravilni sklenitvi in izpolnitvi prodajne pogodbe pripadal tožnici. Okoriščenje brez pravne podlage oziroma neutemeljeno prikrajšanje je torej nastalo s prodajo sporne nepremičnine in prejemom kupnine, zaradi česar je tožnica v skladu s 190. oziroma 198. členom OZ utemeljeno zahtevala denarno nadomestitev vrednosti pridobljene koristi (prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 215/2005 z dne 13.4.2006). O zastaranju tožničinega obogatitvenega oziroma dajatvenega zahtevka napram prvotožencu ni mogoče govoriti, saj je bila sporna pogodba sklenjena 10.7.2006, tožba v spremenjeni obliki pa vložena 12.11.2008, pri čemer za zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok.

Ker je bilo po oceni sodišča druge stopnje dejansko stanje v konkretni zadevi pravilno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno, je v skladu s 358. členom ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zahtevku tožnice delno ugodilo (glede glavnice) in prvotožencu naložilo, da mora tožnici izplačati polovico kupnine, ki jo je prejel po pogodbi z dne 10.7.2006, in sicer 32.340,176 EUR.

Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo oziroma podalo razlogov glede teka zamudnih obresti, zato je sodišče druge stopnje v tem delu, na podlagi 354. oziroma 355. člena ZPP, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi pravočasno podanih trditev in predlaganih dokazov odločiti še o obrestnem delu zahtevka v skladu s 193. členom OZ.

V preostalem delu je bila pritožba tožnice zavrnjena in potrjena odločba sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso bili podani in prav tako ne razlogi na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Zaradi zgoraj navedene spremembe in delne razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka na prvi stopnji, vendar zgolj v delu, ki se nanaša na razmerje med tožnico in prvotožencem. Odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožničinega tožbenega zahtevka zoper drugotoženko je bila namreč v celoti potrjena, tudi v stroškovnem delu. Glede na tožničine pritožbene navedbe glede odločitve o stroških je potrebno dodati še, da kakršna koli oprostitev stroškov – delna ali popolna – stranke ne razbremenjuje tveganja, da bo v primeru, če bo v pravdi izgubila, morala nasprotni stranki po splošnih pravilih povrniti vse njene stroške. Oprostitev stroškov, tudi če je popolna, namreč ne pomeni, da pravda za stranko ne pomeni nobenega stroškovnega tveganja (Glej: Aleš Galič, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, Komentar 168. člena ZPP, GV, 2005, str. 80).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom istega člena.