Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo člena 376 in 377 Zakona o obligacionim odnosima - ZOO, "Sl. list SFRJ", br. 29/78, 39/85, 45/89 - odluka USJ i 57/89, "Sl. list SRJ", br. 31/93 i "Sl. list SCG", br. 1/2003 - Ustavna povelja) s tem, ko je tožnici, ki je v škodnem dogodku utrpela udarno - raztrganinsko rano v desnih sencih in na desni strani obraza, zmečkanino desne podlahti, katero so ji morali amputirati, pretres možganov, skupek težav po pretresu možganov ter popoškodbene glavobole, za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR, za prestani strah 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba druge tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanih delih, to je v točkah I, IV in V potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se zavržeta.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 13. 8. 2015 se zavrže. IV. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 3. 2016. V. Druga tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 7. 10. 2014 z izpodbijano sodbo razsodilo: “- v I. točki, da so tožene stranke dolžne solidarno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 30.161,40 EUR in zakonske zamudne obresti od 28.000,00 EUR od 7. 10. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, od 454,00 EUR od 26. 6. 1998 dalje do prenehanja obveznosti, od 297,90 EUR od 26. 2. 1999 dalje do prenehanja obveznosti, od 841,51 EUR od 20. 2. 2003 dalje do prenehanja obveznosti, od 395,45 EUR od 26. 10. 2009 dalje do prenehanja obveznosti in od 172,54 EUR od 5. 11. 2009 dalje do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni in pod izvršbo; - v II. točki je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen v presežku, za še zahtevanih 331.648,41 EUR in za zahtevane zakonske zamudne obresti od 161.793,20 EUR od dneva vložitve tožbe (to je od 7. 2. 2001) do prenehanja obveznosti, od 28.000,00 EUR od dneva vložitve tožbe (to je od 7. 2. 2001) do 7. 10. 2014, od 3.731,66 EUR od 20. 4. 1998 dalje do prenehanja obveznosti, od 454,00 EUR od 20. 4. 1998 do 26. 6. 1998, od 297,90 EUR od 20. 4. 1998 do 26. 2. 1999, od 841,51 EUR od 20. 4. 1998 do 20. 2. 2003, od 395,45 EUR od 20. 4. 1998 do 26. 10. 2009, od 172,54 EUR od od 20. 4. 1998 do 5. 11. 2009, od 16.088,16 EUR od dneva vložitve tožbe (to je od 7. 2. 2001) dalje do prenehanja obveznosti, od 13.500,00 EUR od 1. 12. 2010 dalje do prenehanja obveznosti in od 134.373,00 EUR od dneva vložitve tožbe (to je od 7. 2. 2001) dalje do prenehanja obveznosti; - v III. točki je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi na plačilo mesečne rente v znesku 150,00 EUR, in sicer od tega na plačilo od 1. 12. 2010 do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15. dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do 5. v mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega obroka dalje do plačila; - v IV. točki je odločilo, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki solidarno plačati 2.840,74 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15.dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo; - v V. točki je naložilo tožeči stranki, da je dolžna drugi toženi stranki plačati 8.213,35 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka; - ter v VI. točki odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati tretji toženi stranki 6.997,35 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

2. Druga tožena stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo, in sicer zoper odločitev v točkah I, IV in V izreka sodbe pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi stroškovno ugodi in sodbo spremeni tako, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi pritožbene stroške druge tožene stranke. Navaja, da sodba ni ustrezno obrazložena in v delu, ki se nanaša na uporabo srbskega prava, nima razlogov, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo ter napačno odmerjeni stroški. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno pri presojanju ugovora zastaranja glede primarnega strahu in materialne škode. Res je, da v konkretnem primeru zastara terjatev, ko poteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (sodišče je obrazložilo, da je po srbskem pravu to triletni rok), vendar pa je popolnoma napačna obrazložitev, da iz razloga, ker se je tožnica zdravila še v letu 1998, zahtevek za primarni strah ni zastaral. Primarni strah ni vezan na trajanje zdravljenja, temveč predstavlja strah, ki ga oškodovanec občuti in zaradi njega trpi v trenutku nastanka nesreče. Do nesreče je prišlo leta 1997, tudi kazenska obsodilna sodba je postala pravnomočna leta 1997 in ob vložitvi tožbe v letu 2001 je zahtevek iz naslova primarnega strahu že zastaral. Enako velja za razširjeni zahtevek iz naslova premoženjske škode in rente, ki ga je tožnica vložila šele leta 2006 in leta 2010. Ta zahtevek je zastaral tako absolutno kot tudi relativno. Dejstvo, da se je tožnica zdravila v zdravilišču tudi leta 2009 še ne pomeni, da lahko tožnica podaljšuje rok za vložitev zahtevka iz naslova materialne škode v nedogled. Če bi tožnica takšen zahtevek postavila pravočasno in ga kasneje s pripravljalnimi vlogami zgolj razširila, bi bila odločitev sodišča pravilna. V konkretnem primeru pa tožnica v tožbi leta 2001 sploh ni uveljavljala premoženjske škode iz naslova zdraviliškega zdravljenja, nakupa pripomočkov in izgube na dohodku, temveč je zgolj navedla, da zahteva povrnitev stroškov zdravljenja v višini 300.000,00 SIT, pri čemer ni opredelila niti, katere stroške ta znesek predstavlja, niti ni dokazala višine vtoževanega zneska, pri čemer pa dokazna listina (npr. račun) niti ne more nadomestiti trditvene podlage. Materialno pravo je napačno uporabljeno po mnenju druge tožene stranke tudi pri dosojanju višine odškodnine, pri čemer v tem delu sodba nima ustreznih razlogov in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče je obrazložilo, da se v konkretnem primeru uporablja srbsko materialno pravo, pri čemer pa v sodbi ni pojasnjeno in obrazloženo, kakšna je sodna praksa za podobne primere po srbskem pravu oziroma kakšna odškodnina, oziroma v kakšni višini se prisojajo za podobne primere po srbskem pravu. Sodba v tem delu nima razlogov in je tako ni mogoče preizkusiti. Drugi toženec sicer ne dvomi, da tožnica zaradi posledic poškodbe tudi duševno trpi, vendar pa je splošno znano dejstvo, da se odškodnine v Republiki Srbiji mnogo nižje kot odškodnine v Republiki Sloveniji. Sodišče ni navedlo niti kriterijev za določanje odškodnine po srbskem pravu, temveč je zgolj povzemalo materialnopravne določbe srbskega zakonika, ki ureja obligacijska razmerja, ter po tem določilo odškodnino, ki pa je v razlogih sodbe ni moč preizkusiti. Drugi toženec za primerjavo oziroma kriterij določanja odškodnin prilaga sodbo Vrhovnega sodišča Republike Srbije, opr. št. Rev 1541/05 z dne 26. 10. 2005, iz katere je razvidno, da je tožnik za podobne, ampak precej hujše poškodbe, kot jih je utrpela tožnica, prejel precej nižjo odškodnino kot tožnica v konkretnem primeru. Tožnik je zaradi električnega udara utrpel opekline druge in tretje stopnje v predelu trebuha, obeh stopal, desne pazdušne jame in desne roke, posledično pa mu je bila amputirana desna roka in prsti obeh nog. Njegove življenjske aktivnosti so zaradi posledic škodnega dogodka zmanjšane za 70 %, iz naslova nematerialne škode pa mu je bilo dosojeno 1,200.000,00 din oziroma 9.785,39 EUR po normalnem tečaju 22. 1. 2015. Glede na podatke v mnenju izvedenca finančne stroke o povprečni plači v Republiki Srbiji za leto 2005 izhaja, da je tožnik v tem primeru prejel takratnih 69 povprečnih plač, kar na dan izdaje sodbe predstavlja 26.000,00 EUR (povprečno neto plača v Republiki Srbiji je leta 2014 znašala 380,80 EUR). Glede na to sodno prakso in dejstvo, da je tožnik utrpel veliko hujšo poškodbo kot tožnica, je tožnici dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 28.000,00 EUR previsoka in bistveno odstopa od sodne prakse Republike Srbije, s čimer pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, svoje odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložilo (po kakšnih kriterijih je določalo višino odškodnine). Dosojena premoženjska škoda v višini 2.161,77 EUR je iz že obrazloženih razlogov deloma zastarana (račun št. 990148 z dne 26. 2. 1999 v višini 584,12 DEM (297,90 EUR), račun št. 23000340 z dne 20. 2. 2003 v višini 841,51 EUR in račun z dne 26. 6. 1998 v višini 890,00 DEM (454,44 EUR) so bili v spis vloženi šele s pripravljalno vlogo z dne 1. 12. 2010, pri čemer tožeča stranka niti ni pojasnila, zakaj teh tudi več kot 10 let starih računov ni mogla predložiti prej), v določenem delu pa niti ni bila ustrezno zatrjevana. Zgolj dokazna listina v obliki računa ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage oziroma navajanja dejstev, ki naj bi jih predloženi računi dokazovali. Poleg tega je sodišče pri določanju obresti spregledalo določila materialnega prava v zvezi zastaranjem občasnih terjatev (torej tudi obresti), ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve in jih tudi v primeru, če zgoraj navedeni računi ne bi bili vloženi prepozno, zaradi navedenih določil o zastaranju terjatev obresti ne bi smelo prisoditi. Pritožnik izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da je tožnica ves čas postopka zviševala tožbeni zahtevek in s tem povzročala strankam ogromne stroške zastopanja. Ravnanje sodišča, ki je odmerjalo stroške glede na uspeh v pravdi po posameznih časovnih obdobjih, pa nima opore v določilih ZPP niti v veljavni sodni praksi. Sodišču tudi očita, da je zmotno odločilo o separatnih stroških in da pritožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo z dne 7. 5. 2012. 3. V predloženem spisu je kot samostojna vloga zavedena pritožba tožeče stranke (prevod iz srbskega v slovenski jezik) zoper sodbo z dne 7. 10. 2014, ki jo je tožeča stranka sestavila 10. 2. 2015, sodišče prve stopnje pa prejelo 11. 9. 2015 (listna številka 763; dopolnitev pritožbe). Prav tako je kot samostojna vloga v spisu zavedena pritožba tožeče stranke zoper sodbo (prevod pritožbe), ki jo je tožeča stranka sestavila 20. 1. 2014 (verjetno prav: 2015), sodišče prve stopnje pa prejelo 11. 9. 2015 (listna številka 770). Zaradi odločitve, ki bo obrazložena v nadaljevanju, pritožbeno sodišče vsebini teh pritožb ne povzema.

4. Pritožbeno obravnavan je tudi sklep sodišče prve stopnje z dne 13. 8. 2015, s katerim je sodišče zavrglo vlogo tožeče stranke „Žalba protiv presude“, vloženo dne 26. 1. 2015. 5. Tožeča stranka se je zoper sklep z dne 13. 8. 2015 pritožila. Pritožbo, sestavljeno dne 28. 8. 2015, je prevedeno v slovenski jezik sodišče prve stopnje prejelo 11. 9. 2015. Zaradi odločitve, ki bo obrazložena v nadaljevanju, pritožbeno sodišče vsebine te pritožbe ne povzema.

6. Dne 8. 3. 2016 je Okrožno sodišče v Celju zavrglo tudi vlogo tožeče stranke “Žalba”, vloženo dne 28. 7. 2015. 7. Dne 29. 3. 2016 je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo (prevod pritožbe) zoper sklep z dne 8. 3. 2016. V pritožbi navaja, da se mora dokument z naslovom “Žalba”, ki je bil sodišču poslan označen v časovnem obdobju, kot tudi dokument “Dopuna žalbe” zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nenavajanja vseh dokazov in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sprejeti v celoti. Navaja, da sodišče med postopkom uporablja “srbsko pravo”, ki je popolnoma jasno glede pravic stranke do uporabe svojega jezika tako v postopku z ustnim prevajanjem kot tudi v pisni obliki. Sodišče mora o omenjenem poučiti neuko stranko. Tega pa se ne vidi ne v zapisnikih z narokov in ne v pisnih dokumentih. Sodišče ni upoštevalo dokumenta “Molba” za podaljšanje roka za prevod dokumentov “Žalba” in “Dopuna žalbe”. Tožeča stranka je v težkem materialnem stanju, o čemer ima Okrožno sodišče v Celju vpogled preko potrdila o premoženjskem stanju, to pa tudi ni njena obveznost po zakonu. Tožeča stranka vlaga pritožbo in od sodišča zahteva, da naj v celoti upošteva dokumenta “Žalba” in “Dopuna žalbe”. Prav tako zahteva, naj v celoti sprejme dokument “Molba” za podaljšanje roka prevoda dokumentacije, kar je zakonita obveznost sodišča, ne pa tožeče stranke. Navaja, da sta dokumenta z naslovom “Žalba” in “Dopuna žalbe” prispela v predpisanem časovnem roku. Nadalje navaja, da se v določbah 361. člena ZPP določene bistvene kršitve tega zakona. Okrožno sodišče v Celju uporablja srbsko pravo, ki določa, da imajo stranke v postopku pravico do uporabe svojega jezika in svoje pisave in sodišče jim to mora zagotoviti (8. točka drugega odstavka omenjenega člena). Kot je bilo že navedeno v pritožbi, ki je v prilogi, je bila za to pravico tožeča stranka prikrajšana, kar je zapisano v zapisnikih z narokov z dne 12. 5. 2006 in 3. 4. 2008. To pomeni še toliko večjo kršitev procesnega prava, ker naj bi bila tožeča stranka kot neuka stranka poučena o svojih pravicah. Z nezakonito odločitvijo sodišča in pod prisilo, da mora prevesti vso dokumentacijo v slovenščino, je Okrožno sodišče v Celju povzročilo tožeči stranki ogromne materialne stroške, za katere zahteva, da se ji v celoti plačajo vsi prevodi, ker je bila to obveznost sodišča. Navaja, da udeleženci v postopku lahko posredujejo sodišču svoje vloge tudi v jeziku narodnih manjšin, ki ni v uradni uporabi na sodišču (drugi odstavek 98. točka). Ker je Okrožno sodišče v Celju uporabljalo v postopku srbsko pravo, ki se glede pisnih dokumentov (drugi odstavek 107. člena) glasi, da se za dan predložitve vloge po pošti s priporočeno pošiljko šteje dan predložitve na sodišču, je zato trditev sodišča, da se šteje datum prispetja pošiljke tistega dne, ko je pošiljka prispela na sodišče, nezakonita. Zaradi nezakonitega prisiljevanja oškodovanke, da prevede dokumentacijo za sodišče, kot tudi kršitve Zakona o sojenju v razumnem roku, je tožeča stranka v težki materialni situaciji, o čemer ima Okrožno sodišča v Celju vpogled preko potrdila o premoženjskem stanju, je bilo le-to dolžno sprejeti tudi dokument “Molba”, ki ga je tožeča stranka pravočasno poslala sodišču, da bi podaljšala rok za prevod omenjenih spisov, na katero pa sodišče ni odgovorilo, upoštevalo pa ni niti navedenih dejstev. Težka materialna situacija zaradi vodenja desetletje dolgega spora in zmanjšani prejemki zaradi invalidnosti sta vzroka, zaradi katerih tožeča stranka nima možnosti plačati pravnega zastopnika, pa tudi ne prevodov, ke znašajo več kot 1/3 zmanjšanih prejemkov tožeče stranke. Navaja, da v prilogi pošilja tudi fotokopijo pošiljke s prevodom prej navedenih dokumentov po DHL pošti, katere sodišče ne navaja, da jih je poslala. V določbah 10. člena Zakona o pravdnem postopku je predpisano, da ima stranka pravico, da sodišče odloči o njenih zahtevah in predlogih v razumnem roku, kar sodišče prve stopnje očitno ni storilo, glede na to, da je bila tožba vložena 7. 2. 2001, sodba pa sprejeta 10. 1. 2015. Zaradi tega je psihično stanje tožeča stranke zelo težko, kot tudi materialno, pa je morala poslati prošnjo za podaljšanje roka za prevod dokumenta “Žalba”, da bi kolektiv zbral denar za prevod. V prilogi je tožeča stranka poslala tudi račun za prevod, ki znaša več kot 1/3 mesečnih prejemkov. Zaradi kršitve zakona glede sojenja v razumnem roku, težke materialne situacije, zmanjšanih prejemkov zaradi invalidnosti, tožeča stranka ni sposobna plačati pravnega zastopnika. Sodišče je nazakonito zahtevalo prevod dokumentacije, kar je obveznost sodišča, in dosojalo velike nagrade za sodne izvedence ter vodi spor zelo dolgo, zaradi česar je tožeča stranka v težki materialni situaciji. Na podlagi navedenega predlaga, naj Okrožno sodišče v Celju v celoti sprejme dokument “Žalba” in “Dopuna žalbe” zaradi zgoraj navedenih pojasnil in jih posreduje višjemu sodišču. 8. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo drugega toženca zoper sodbo.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 13. 8. 2015

9. Pritožba je prepozna.

10. Tožeča stranka je bila v pravnem pouku izpodbijanega sklepa opozorjena, da je zoper sklep dopustna pritožba, ki se vloži v roku 15 dni, pisno, v dveh izvodih, neposredno pri Okrožnem sodišču v Celju ali se istemu sodišču pošlje po pošti, kakor tudi na to, da šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, če se pošlje pritožba priporočeno po pošti.

11. Tožeči stranki je bil sklep z dne 13. 8. 2015, kot izhaja iz povratnice, pripete pri listni številki 752, vročen dne 25. 8. 2015. Kot izhaja iz dohodne štampiljke Okrožnega sodišča v Celju, je pritožba, sestavljena dne 28. 8. 2015, iz katere vsebine je nedvomno razbrati, da se nanaša na sklep z dne 13. 8. 2015, bila poslana po pošti priporočeno 10. 9. 2015, na sodišče pa prispela 11. 9. 2015. Ker se je rok za vložitev pritožbe iztekel 9. 9. 2015, je pritožba, za katero se glede na zgoraj obrazloženo šteje, da je bila izročena sodišču 10. 9. 2015, prepozna, saj je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo (drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 343 člena ZPP s sklepom zavrglo pritožbo kot prepozno.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 8. 3. 2016

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je tožečo stranko s sklepom z dne 14. 8. 2015 pozvalo, da vlogo z dne 15. 7. 2015, ki je na sodišče prispela 28. 7. 2015, popravi oziroma dopolni tako, da jo predloži prevedeno v slovenski jezik v roku 15 dni. Opozorilo jo je tudi na to, da bo vloga zavržena, če ne bo popravljena v danem roku. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da bil sklep z dne 14. 8. 2015 tožeči stranki vročen 25. 8. 2015, 15-dnevni rok za vložitev vloge, prevedene v slovenski jezik, pa se je iztekel 9. 9. 2015. Ker tožeča stranka sodišču vloge z dne 28. 7. 2015 v danem roku ni dostavila prevedene v slovenski jezik, jo je sodišče prve stopnje skladno z določbo četrtega odstavka 108. člena ZPP zavrglo.

14. Pritožnica ne izpodbija pravno relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje, da ji je bil sklep z dne 14. 8. 2015 vročen dne 25. 8. 2015. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je petnajstdnevni rok za vložitev prevoda iztekel 9. 9. 2015 in da v danem roku tožeča stranka sodišču vloge z dne 28. 7. 2015 ni dostavila prevedene v slovenski jezik.

15. Glede na navedbe v pritožbi je potrebno pritožnici pojasniti, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pravdnega postopka voditi po določbah srbskega zakona o pravdnem postopku, pač pa je bilo dolžno na podlagi Uredbe o ratifikaciji Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče, ki je bila sprejeta dne 4. maja 1971 v H., zgolj za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka in o njegovi višini uporabiti zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča. Po prvem odstavku 6. člena ZPP pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi. Pri Okrožnem sodišču v Celju je v uradni rabi slovenski jezik. Stranke in drugi udeleženci v postopku imajo pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom (drugi odstavek 6. člena ZPP). V 104. členu ZPP je določeno, da stranke in drugi udeleženci v postopku vlagajo sodišču tožbe, pritožbe in druge vloge v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi. Pri Okrožnem sodišču v Celju ni v uradni rabi jezik narodne skupnosti, kar pomeni, da je potrebno navedene vloge vložiti v slovenskem jeziku. Tožeči stranki, ki je vlogo „Žalba“, vloženo 28. 7. 2015, vložila v srbskem jeziku, je zato sodišče prve stopnje skladno z določbo drugega odstavka 104. člena ZPP1 naložilo, da vlogo popravi tako, da vlogo vloži v roku 15 dni v slovenskem jeziku ali pa sodišču predloži overjen prevod citirane vloge, sestavljene v tujem jeziku.

16. Pritožbeno sodišče je moralo preizkusiti zgolj pravilnost izpodbijanega sklepa z dne 8. 3. 2016, torej ali je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi pravilnih zakonskih določb sprejelo odločitev o zavrženju vloge tožeče stranke „Žalba“, vložene dne 28. 7. 2015. Zato ni dolžno presojati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na druge vloge v postopku (kot navaja pritožnica: dokument z naslovom „Žalba“ in dokument z naslovom „Dopuna Žalbe“ in „Molba“ za podaljšanje rokov za prevod prej navedenih dokumentov), niti očitkov, da sodišče tožeče stranke na narokih ni ustrezno poučilo o pravici stranke do uporabe svojega jezika.

17. Ker tožeča stranka v danem roku sodišču prve stopnje ni predložila niti vloge v slovenskem jeziku niti overjenega prevoda vloge, vložene dne 28. 7. 2015, je sodišče prve stopnje vlogo tožeče stranke „Žalba“, vloženo dne 28. 7. 2015, zavrglo, in sicer pravilno na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP, ki določa, da sodišče zavrže vlogo, če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo.

18. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

O pritožbah tožeče stranke zoper sodbo

19. Pritožbi zoper sodbo z dne 7. 10. 2014, ki ju je sodišče prejelo 11. 9. 2015, sta prepozni.

20. Sodišče prve stopnje je sodbo, ki jo je izdalo 7. 10. 2014, tožeči stranki v skladu z določbo 137. člena ZPP vročilo tako, da jo je vročilo takratni pooblaščenki tožeče stranke, odvetnici A. V.. Odvetnica je sodbo prejela 12. 1. 2015, kar izhaja iz vročilnice, pripete k listni številki 666. Pritožbi zoper sodbo, ki ju je sodišče prejelo 11. 9. 2015, sta prepozni, ker sta bili vloženi po preteku 15-dnevnega zakonskega roka za vložitev pritožbe zoper sodbo (drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Slednji je namreč potekel 27. 1. 2015. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 343 člena ZPP s sklepom zavrglo pritožbi kot prepozni. Poleg navedenega pa iz podatkov v spisu izhaja, da je pritožba zoper sodbo, ki jo je tožeča stranka sestavila 10. 2. 2015, identična pritožbi (oziroma prevodu pritožbe) na listni številki 699a, o kateri je sodišče prve stopnje že odločalo s sklepom z dne 19. 3. 2015 (listna št. 701).

O pritožbi druge tožene stranke zoper sodbo

21. Pritožba ni utemeljena.

22. Neutemeljen je očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri presojanju ugovora zastaranja glede primarnega strahu in materialne škode. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala tako primarni kot sekundarni strah in zahtevala odškodnino za prestani strah ob nesreči ter za strah za izid zdravljenja. Druga tožena stranka je ugovarjala zastaranje dela odškodninskega zahtevka, in sicer v tistem delu, ki se nanaša na povrnitev škode zaradi strahu. Navedla je, da je tožnica tožbo vložila po poteku triletnega subjektivnega roka, ko je izvedela za škodo in storilca, in da je za obseg primarnega strahu izvedela takoj po nesreči, delno pa tudi za izid zdravljenja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na izpostavljeno materialnopravno podlago (člena 376 in 377 Zakona o obligacionim odnosima - ZOO, "Sl. list SFRJ", br. 29/78, 39/85, 45/89 - odluka USJ i 57/89, "Sl. list SRJ", br. 31/93 i "Sl. list SCG", br. 1/2003 - Ustavna povelja) zahtevki, ki jih je tožnica postavila v tožbi z dne 1. 2. 2001, vključno z odškodninskim zahtevkom iz naslova utrpelega primarnega strahu, že iz razloga, ker se je tožnica še v letu 1998 zdravila zaradi utrpelih poškodb iz obravnavanega škodnega dogodka, glede na relativni triletni zastaralni rok za odškodninske terjatve še pred iztekom leta 2001 niso mogli zastarati. Drugi toženec zmotno meni, da je potrebno v okviru odškodninske postavke za strah ločeno obravnavati zastaranje primarnega strahu in zastaranje sekundarnega strahu. Strah je ena odškodninska postavka, zato je pri odločanju o ugovoru zastaranja treba upoštevati njegovo celotno trajanje. Tudi po srbskem pravu (200. člen ZOO) je le intenziven strah s posledicami, ki so časovno relativizirane, pravno priznana škodna kategorija. Prav taka časovna razsežnost strahu pa je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovljena, saj je sodišče ugotovilo, pritožba pa tega ne izpodbija, da je tožnica poleg hudega, intenzivnega primarnega strahu, takorekoč smrtnega strahu, ki je trajal 5 do 10 sekund, preden je izgubila zavest, trpela, potem ko je bila znova pri zavesti, močan sekundarni strah, ki je trajal do operacije, drugi dan po operaciji pa se je pojavil hud sekundarni strah, ki je trajal eno leto. Ker glede na obrazloženo niti z vidika trajanja strahu niti z vidika zaključenega aktivnega zdravljenja tožbeni zahtevek iz naslova strahu ob vložitvi tožbe ni bil zastaran, je pravilna zavrnitev ugovora zastaranja glede primarnega strahu.

23. Neutemeljen je tudi očitek, da je zastaral tako absolutno kot tudi relativno razširjeni zahtevek iz naslova premoženjske škode in rente, ki ga je tožnica vložila šele leta 2006 in leta 2010. Tožnica je v tožbi zahtevala za povrnitev stroškov zdravljenja takratnih 300.000,00 SIT. V odgovoru na tožbo druga tožena stranka ni ugovarjala, da je ta zahtevek zastaran. V vlogi z dne 12. 5. 2006 je tožeča stranka iz naslova materialne škode zvišala zahtevek na tolarsko protivrednost 11.555,02 DM, kolikor so znašali stroški proteze, nabavljene pri sanitetni hiši D. v M., ter še za stroške zamenjave proteze v višini 16.088,61 EUR v tolarski protivrednosti, zahtevala pa je tudi plačilo mesečne rente v višini 150,00 EUR od 1. 6. 2003 do 1. 6. 2006, skupaj 5.400,00 EUR in v isti višini v bodoče. Druga tožena stranka je ugovarjala, da je razširjeni zahtevek iz naslova premoženjske škode in rente absolutno zastaran, saj je od nastanka škodnega dogodka do 12. 5. 2006 minilo že skoraj 9 let. Izpostavila je, da tožnica v tožbi sploh ni uveljavljala izgube na dohodku, niti druge premoženjske škode, temveč je zgolj pavšalno navajala, da uveljavlja povrnitev stroškov zdravljenja v višini 300.000,00 SIT, kar pa ni z ničemer dokazovala. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka v tožbi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo in da je z vlogo z dne 12. 5. 2006 ta zahtevek oziroma zahtevke zgolj razširila. Tožeča stranka je namreč v tožbi ne zgolj pavšalno uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja, kot neutemeljeno navaja pritožba, pač pa je konkretizirano uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja, takrat z navedbami, da so to stroški nakupa proteze, saj je navajala, da je bila prisiljena nabaviti in vgraditi protezo v tujini, konkretno v Nemčiji pri firmi „D.“ v M., kar vse pa je povezano tudi z nastankom stroškov, ter ji je tako nastajala tudi materialna škoda. Za te trditve je predlagala tudi dokaze. Sodišče prve stopnje je na 19. strani obrazložitve sodbe obrazložilo, da je ugovor zastaranja utemeljen za zahtevke, postavljene v vlogi 12. 5. 2006 in 1. 12. 2010, ki se nanašajo na povračilo škode zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka zaradi izgube delovne sposobnosti (mesečna renta) oz. materialne škode zaradi bodočih potreb zamenjave in vzdrževanja proteze, materialne škode iz naslova uničenja stvari, ki jih je tožnica nosila ob škodnem dogodku oziroma stroškov tuje pomoči in postrežbe ter stroškov dietne prehrane, zato je očitek napačne uporabe materialnega prava pri presojanju ugovora zastaranja neutemeljen v delu, ki se nanaša na ta del razširjenega zahtevka, saj je bilo v tem delu ugovoru zastaranja ugodeno. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki od zahtevanega zneska iz naslova povrnitve stroškov zdravljenja 5.893,06 EUR prisodilo 2.161,40 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, kolikor je tožeča stranka plačala za vzdrževanje proteze (računi z dne 26. 6. 1998, 26. 2. 1999 in 20. 2. 2003), in za rehabilitacijo (računa z dne 26. 10. 2009 in 5. 11. 2009), kar je, kot je sodišče pravilno ugotovilo, bilo uveljavljeno znotraj triletnega zastaralnega roka, zaradi česar je utemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Ker je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da so ji nastali stroški zdravljenja, in je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je z že navedenima vlogama 12. 5. 2006 in 1. 12. 2010 zahtevek za plačilo premoženjske škode razširila, ni utemeljen očitek, da zgolj dokazna listina v obliki računa ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage oziroma navajanja dejstev, ki naj bi jih predloženi računi dokazovali. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče pri določanju obresti spregledalo določila materialnega prava v zvezi z zastaranjem občasnih dajatev, ker to velja le v primeru, če so priznane s pravnomočno sodbo. Obresti, ki se kot stranska terjatev uveljavljajo skupaj z glavno terjatvijo, pa tudi po pravu Republike Srbije zastarajo, ko zastara glavna terjatev (369. člen ZOO). Sodišče je pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za glavno terjatev ni zastaral, zato niso zastarani niti zahtevki za plačilo zamudnih obresti od posamičnih zneskov odškodnine za premoženjsko škodo.

24. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri dosojanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodba v tem delu ima ustrezne razloge, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo ob upoštevanju kriterijev iz 200. in 203. člena ZOO, ki so tudi po pojasnilu Prvega temeljnega sodišča v Beogradu, danega Ministrstvu za pravosodje Republike Srbije po zaprosilu Okrožnega sodišča v Celju merodajni 2. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pojasnjevati, kakšna je sodna praksa za podobne primere po srbskem pravu. Nobena od pravdnih strank niti ni v postopku na prvi stopnji predložila sodne prakse, da bi se moralo sodišče do nje opredeliti. Prav tako ne drži, da je splošno znano dejstvo, da so odškodnine v Republiki Srbiji mnogo nižje kot odškodnine v Republiki Sloveniji. Splošno znano dejstvo je namreč tista okoliščina, ki je znana širšemu in nedoločenemu krogu ljudi v določenem času in okolju, kjer se opravlja sojenje (širša notornost, ki se uporablja v sodni praksi kot ustrezna in uporabljiva definicija tega pravnega standarda), izpostavljena okoliščina pa tem kriterijem ne zadosti. Pritožnikove navedbe v pritožbi, da je iz pritožbi priložene sodbe Vrhovnega sodišča Republike Srbije opr. št. Rev 1541/05 z dne 26. 10. 2005 razvidno, da je tožnik za podobne, ampak precej hujše poškodbe, kot jih je utrpela tožnica, prejel precej nižjo odškodnino, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, ker je pritožbi priložena sodba (priloga B 11) v tujem jeziku. V postopku s pritožbo pa se ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Zato je tudi neutemeljen očitek, da je glede na to izpostavljeno sodno prakso tožnici dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 28.000,00 EUR previsoka in da bistveno odstopa od sodne prakse v Republiki Srbiji. Druga tožena stranka dejanskih ugotovitev v zvezi z višino odškodnine za nematerialno škodo ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče povsem sklicuje na te dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča (torej o vrsti, intenziteti in trajanju telesnih bolečin in strahu, neugodnostih v zvezi z zdravljenjem, ugotovitvah v zvezi s spremembo zunanjosti in duševnih bolečinah v zvezi s tem ter o posledicah utrpelih poškodb in duševnih bolečin v zvezi z njimi oziroma zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 21 do 29) in jih v izogib ponavljanju ne povzema. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo že zgoraj navedeno materialno pravo, s tem ko je tožnici, ki je v škodnem dogodku utrpela udarno - raztrganinsko rano v desnih sencih in na desni strani obraza, zmečkanino desne podlahti, katero so ji morali amputirati, pretres možganov, skupek težav po pretresu možganov ter popoškodbene glavobole, za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR, za prestani strah 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12.000,00 EUR. Odmerjena odškodnina je primerna in pravična, saj je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki sta vsebovani v 200. členu ZOO. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 34 let in v zvezi s tem obseg bodoče škode. Odmerjena odškodnina pa ni previsoka tudi zato, ker je potrebno upoštevati, da tudi dolžina čakanja na izplačilo v tem primeru, ko je do škodnega dogodka prišlo 1. 10. 1997, sodba pa je bila izdana 7. 10. 2014, vpliva na odmero višine odškodnine.

25. Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Ne drži, da ravnanje sodišča, ki je odmerjalo stroške glede na uspeh v pravdi po posameznih časovnih obdobjih nima opore v določilih ZPP niti v veljavni sodni praksi, saj ima to oporo v drugem odstavku 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih separatnih stroškov je pravilna. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da laičnost tožnice, ki je izkoristila zakonito pravico do tolmača na naroku, zaradi česar je bil narok za glavno obravnavo preložen, ni moč šteti kot krivdni razlog, zaradi katerega bi morala tožnica nositi stroške, ki so nastali pritožniku in tretji toženi stranki zaradi preložitve naroka dne 3. 4. 2008. Pritožnik zmotno meni, da bi tožnico verjetno poučil o pravici do tolmača njen takratni pooblaščenec, če bi menil, da ga potrebuje, saj mora na to pravico pravdno stranko poučiti sodišče (drugi odstavek 102. člena ZPP). Okoliščina, da na prvem naroku tožnica ni zahtevala prisotnosti tolmača, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj zakon ne določa, da sme pravico do tolmača izkoristiti le na prvem naroku, pravici do prevajanja pa se do naroka 3. 4. 2008 tudi ni odpovedala. Sodišče prve stopnje pritožniku utemeljeno ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo z dne 7. 5. 2012, saj je pravilno, v skladu z določbo 155. člena ZPP ocenilo, da odgovor na pritožbo ni bil potreben za končno odločitev o glavni stvari, glede katere se je odločalo po tej pritožbi (pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 9. 1. 2012, da se ustavi postopek zoper toženo stranko Z. M. d.d.).

26. Pritožba druge tožene stranke se je izkazala za neutemeljeno, saj niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Ker druga tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): drugi odstavek 104. člena ZPP določa: „Če vloži stranka vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, ravna sodišče po določbah 108. člena tega zakona, ki veljajo za nerazumljive vloge.“ Op. št. (2): preveden dopis na listni številki 450 in 451.