Jedro

Tožena stranka je obdržala tožnika v delovnem razmerju še dva tedna po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, tj. da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ker ni bil podan eden od dveh pogojev za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR (1. obstajajo razlogi določeni z zakonom in 2. če delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena), je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi, tako da se spremeni V./1. točka izreka sodbe, tako da glasi : „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 19. 4. 2011 do 23. 5. 2011 obračunati še neobračunano in neizplačno bruto mesečno plačo in vse ostale prejemke, od njih odvesti prispevke in akontacijo dohodnine in nato izplačati neto zneske plač, skupaj z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere od zapadlosti posameznega zneska (19. dne v mesecu) dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v sisteme obveznih socialnih zavarovanj. “ V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2011, ki je bila tožeči stranki vročena dne 9. 5. 2011, nezakonita (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za čas od prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je od 24. 5. 2011 do 15. 10. 2012, tožeči stranki priznati delovno dobo, obračunati bruto mesečne plače, od teh odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere od 19. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca, do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; kar je zahtevala tožeča stranka več, to je vpis delovne dobe od 24. 5. 2011 do 15. 10. 2012 v delovno knjižico, je zavrnilo (II. točka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino v višini 23.431,40 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo; kar je tožeča stranka zahtevala več, to je za znesek 18.745,12 EUR, je zavrnilo (III. točka).

Zavrnilo je primarni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožeči stranki delovno razmerje z dnem 24. 5. 2011 ni prenehalo in je tožeča stranka tudi od 24. 5. 2011 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati delovno razmerje od 24. 5. 2011 dalje do vrnitve na delo in ji zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo razporediti na ustrezno delovno mesto ter ji za obdobje od 24. 5. 2011 dalje obračunati bruto mesečne plače (razen v priznanem delu od 24. 5. 2011 do 15. 10. 2012 po podrednem tožbenem zahtevku) in vse ostale prejemke, od njih odvesti prispevke in akontacijo dohodnine ter nato izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere od zapadlosti posameznega zneska (19. dne v mesecu) dalje do plačila, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo in jo prijaviti v sisteme obveznih socialnih zavarovanj ter ji priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“ (IV. točka).

Nadalje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 19. 4. 2011 do 23. 5. 2011 obračunati še neobračunano in neizplačano bruto mesečno plačo in vse ostale prejemke, od njih odvesti prispevke in akontacijo dohodnine ter nato izplačati neto zneske plač, skupaj z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere od zapadlosti posameznega zneska (19. dne v mesecu) dalje do plačila, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo in jo prijaviti v sisteme obveznih socialnih zavarovanj ter ji priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za letni dopust v višini 4.452,55 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere od dne 7. 6. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“ (V. točka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 547,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi (VI. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper III., IV., V. in VI. točko izreka sodbe. Navaja, da je tožnik izrecno navajal, da vztraja pri reintegraciji, to je, da želi, da se delovno razmerje s toženo stranko nadaljuje. Dejstvo je, da je nadaljevanje delovnega razmerja možno, saj je tožena stranka že takoj po podaji odpovedi dne 9. 5. 2011 delovno razmerje izrecno podaljšala vse do 23. 5. 2011. Tožnik meni, da bi pri uporabi določbe drugega odstavka 118. člena ZDR sodišče moralo upoštevati navedene okoliščine ter zlasti izjavo tožnika, da si želi nadaljevanja delovnega razmerja ter ugoditi reintegraciji delovnega razmerja. Tožnik je s tožbo med drugim zahteval izplačilo razlike v plači za čas od 19. 4. 2011 do 23. 5. 2011, ko je bila zadržana na podlagi določbe tretjega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče je zahtevek zavrnilo in navedlo, da tožnik ni podajal ugovorov. Tožnik je nenazadnje vložil tožbo in postavil zahtevek za izplačilo 100 % nadomestila plače. Glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita je s tem odpadla pravna podlaga za zadržanje ene polovice nadomestila plače in bi tožnik moral prejeti 100 % nadomestilo plače. Glede odškodnine za neizrabljeni letni dopust tožnik zaradi obilice dela ni izkoristil niti dneva dopusta v letu 2011, poleg tega je imel še 9 dni letnega dopusta za leto 2010, za katero se je dogovoril, da ga bo lahko koristil v letu 2011. Sodišče je navedlo, da je bil tožnik v času od 9. 2. 2011 od 23. 5. 2011 doma, brez delovnih zadolžitev, to res drži, vendar pa je bil ves čas zavezan k doslednemu spoštovanju navodil delodajalca z dne 9. 2. 2011, iz katerih je razvidno, da mora biti ves čas na razpolago toženi stranki. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo odškodnino v višini 18.745,12 EUR. Dejstvo je, da je sodišče spregledalo izredno težko zaposljivost tožnika, tako zaradi starosti, predvsem pa zaradi medijsko odmevne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je akcijo odpovedi „A.“ spremljala cela država in predstavlja splošno znano dejstvo o senzacionalnosti odpovedi s tujimi varnostniki, itd.. Tožnik je napisal 7 do 8 prošenj, kar sodišče šteje, da je premalo. Glede na okoliščine primera bi bil tožnik upravičen do maksimalne odškodnine v višini 18 plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede povrnitve stroškov je sodišče oprlo odločitev na uspeh v pravdi na podlagi 154. člena ZPP, upoštevajoč, da tožnik ni uspel z denarnim zahtevkom in nadomestilom za letni dopust. Tožnik je praktično s tožbenim zahtevkom uspel v celoti. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da kot neutemeljene zavrne vse tožnikove tožbene zahtevke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, kajti zamujen naj bi bil subjektivni rok 30 dni, ki ga določa drugi odstavek 110. člena ZDR. Ob navedenem je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno. Pri upoštevanju subjektivnega roka v predmetni zadevi je pomembno, kdaj točno je tožena stranka izvedela, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil svoje dolžnosti, ali da posamezna kršitev izpolnjuje znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je z gotovostjo ugotovila, da je določeno pravilo kršil tožnik ter da je kršitev predstavljala razlog za podajo izredne odpovedi po prvi ali drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ni sporno, da je tožena stranka dne 9. 2. 2011 tožniku in drugim zaposlenim vročila navodila delodajalca. Sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da obstoj določenih sumov nepravilnega ravnanja že zadošča za začetek tega subjektivnega roka za izredno odpoved. Standard vedenja, kaj pomeni začetek teka subjektivnega roka za izredno odpoved je namreč gotovost, da je tožnik kršil delovno razmerje in sicer v takšni meri, da to predstavlja razlog za izredno odpoved. V teku preiskave je tožena stranka odkrivala vedno več indicov o različnih kršitvah, vendar pa vseh teh kršitev še ni mogla potrditi z gotovostjo. Sodišče prve stopnje napačno ugotovi dejansko stanje, ko zaključi, da dejstvo, da je tožena stranka že v predlogu za zavarovanje dokazov tožniku očitala, da je vozila prodajal pod ceno družbi B. d.o.o., kaže na to, da za očitke ni izvedela šele po 11. 4. 2011. Dne 28. 3. 2011 je tudi prišlo do sestanka med tožnikom glede sklenitve sporazuma in šele takrat je tožnik zavrnil sporazumno prenehanje delovnega razmerja, zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. je povsem prepričljivo izpovedal, kako je potekal postopek ugotavljanja kršitev glede tožnika. Sodišče je dalje napačno zaključilo, da iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče ugotoviti, kdaj je začel teči objektivni rok za podajo izredne odpovedi. Takšen zaključek sodišča je napačen. Tožnik je kot vodja službe za prodajo odvzetih predmetov moral skrbeti za to, da se predmetni posli od prodaje izvajajo v skladu s pravili. Enako velja tudi za primer C., ker tožnik ni ukrepal tudi po sklenitvi prodaje vozil po ceni, ki je bila nižja od ocenjene, in sicer vse do podaje izredne odpovedi na dan 29. 4. 2011. Objektivni rok tako ni pričel teči vse dokler je tožnik imel možnost ukrepati v zvezi s spornimi posli, to pa je vsaj do 9. 2. 2011. Glede zaključka, da pri izredni odpovedi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je dejstvo, da je do zamika odjave tožnika iz sistema socialnih zavarovanj prišlo zaradi lapsusa v notranjih strokovnih službah tožene stranke, ki je sicer velika gospodarska družba. Takšen lapsus v ničemer ne pomeni indica, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče tudi po izredni odpovedi. Glede višine odškodnine pa je sodišče prisodilo previsoko odškodnino v višini 10 plač. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik ni nezaposljiv, saj ima visoko izobrazbo in dolgoletne delovne izkušnje. Tožnik v letu in pol ni aktivno iskal zaposlitve, saj je poslal le 4 prošnje za zaposlitev. Sodišče bi moralo tožniku priznati nižjo odškodnino v višini treh do petih plač.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka njene pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Dejstvo, da je tožnik dne 9. 2. 2011 dobil navodilo od delodajalca, s katerim mu je bila odrejena prepoved nadaljnjega dela jasno kaže na to, da je tožena stranka že takrat smatrala domnevne kršitve delovnih obveznosti za tako hude, da mu ni več dovoljevala dela pri toženi stranki. Glede subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dejstvo, da je le-ta pričel teči najkasneje dne 21. 10. 2010 (ko je bil izvršen zadnji posel v zadevi C.), pri čemer je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 9. 5. 2011, torej prepozno. Glede neizpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR je bistveno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 9. 5. 2011, iz sistema socialnih zavarovanj pa je bil tožnik odjavljen šele z dnem 23. 5. 2011, kar pomeni, da je bilo mogoče delovno razmerje nadaljevati tudi po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede višine odškodnine je dejstvo, da je bila le-ta tožniku odmerjena celo prenizko in ne previsoko. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Glede zahtevka za reintegracijo tožnika je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi določil drugega odstavka 118. člena ZDR ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi dejstvo, da je bil tožnik iz sistema socialnih zavarovanj odjavljen šele 23. 5. 2011, medtem ko mu je bila izredna odpoved vročena 9. 5. 2011, indic, da je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče. Glede zahtevka za izplačilo plač v obdobju od 19. 4. 2011 do 23. 5. 2011 je tožena stranka tožniku izplačevala polovično plačo v skladu z določili tretjega odstavka 111. člena ZDR. Glede zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust je dejstvo, da tožnik svojih pavšalnih navedb ob „preobilici dela“ ni z ničemer izkazal. Tožnik bi lahko dopust koristil z naslovitvijo prošnje za odobritev dopusta na toženo stranko. Glede plačila odškodnine je tožena stranka že v pritožbi navedla, da je le-ta previsoka.

Pritožba tožnika je delno utemeljena in sicer glede izplačila razlike v plači za čas postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena v celoti.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo razen v delu odločitve glede izplačila plače za čas postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da o tem katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2011 nezakonita, ugodilo, prav tako pa je tožniku priznalo delovno razmerje do 15. 10. 2012, to je do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, hkrati pa je razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožniku odmerilo denarno odškodnino v višini 23.431,40 EUR, kar sicer predstavlja 10 plač tožnika. Sodišče je ob navedenem izvedlo dokaze s prečitanjem celotne listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tako tožnik kot tožena stranka ter zaslišalo tožnika in priče B.B., C.C. ter D.D..

V zvezi s pritožbenimi ugovori tožene stranke glede odločitve o (ne)zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki sicer določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožniku vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 9. 5. 2011, kar je razvidno iz sklepa o razveljavitvi datuma izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2011 (priloga A10), iz katerega sicer izrecno izhaja, da je bila tožniku dne 9. 5. 2011 z osebno pošto vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je posledično pomenilo prekinitev delovnega razmerja s tem datumom, pri čemer je bilo s sporazumom naknadno dogovorjeno, da se tožniku delovno razmerje zaključi (mu delovno razmerje preneha) s 23. 5. 2011 in ne z dnem vročitve osebne pošte. Sklep o razveljavitvi datuma izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2011 (priloga A 10) je podpisal generalni direktor tožene stranke C.C., sklep ima tudi štampiljko tožene stranke, tako da so neupoštevne pritožbene navedbe, da je tožena stranka velika družba ter da je prišlo do lapsusa pri delu strokovnih služb. Delodajalec mora organizirati delovni proces tako, da le-ta teče zakonito, v kolikor pa deluje v nasprotju z zakonodajo, nosi pravne posledice svojega delovanja. Zakoniti zastopnik pa je tudi tisti, ki na podlagi zakonskih določil zastopa in predstavlja delodajalca. Sicer pa tudi iz obrazca – Potrdilo o prijavi – odjavi (obrazec M-1/M-2) (priloga A 9) izhaja, da je tožena stranka tožnika odjavila iz zavarovanja z dnem 23. 5. 2011, pri čemer je tožena stranka podala odjavo Zavodu za zdravstveno zavarovanje Ljubljana dne 24. 5. 2011. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru o lapsusu strokovnih služb in je pritožbeni ugovor glede tega neutemeljen.

Ob navedenem so neupoštevne tudi pritožbene navedbe, da tožnik po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni delal, pač pa mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo v času celotnega postopka izredne odpovedi. Poudariti je, da prvi odstavek 100. člena ZDR ne govori o morebitnem dejanskem opravljanju dela, pač pa govori o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, torej niti ni bistveno, ali je tožnik efektivno delal ali ne ali pa je bil na t.i. na čakanju na domu in le z dolžnostjo, da je ves čas na razpolago toženi stranki. V kolikor je tožena stranka obdržala tožnika v delovnem razmerju od dejanske vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 9. 5. 2011 pa do vključno 23. 5. 2011, kar niti v postopku ni bilo sporno, ni izpolnjen pogoj za zakonito podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v vrsti odločitev med drugim tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 218/2008 z dne 8. 3. 2010, na kar se sicer sklicuje že tudi sodba sodišča prve stopnje. Ker ni bil podan eden od dveh pogojev za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR (1. obstajajo razlogi določeni z zakonom in 2. če delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena), je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožene stranke ne odgovarja, ker stališča pritožbenega sodišča glede ostalih pritožbenih ugovorov ne bi mogla privesti do drugačne rešitve glede tega tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožniku delovno razmerje trajalo od 24. 5. 2011 do vključno 15. 10. 2012 in tožniku priznalo tudi pripadajoče plače za to obdobje, pri čemer je višji tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo zavrnilo ter pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 15. 10. 2012, to je z dnem odločitve sodišča prve stopnje in tožniku priznalo odškodnino v višini 23.431,40 EUR oziroma 10 plač. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so podani pogoji iz drugega odstavka 118. člena ZDR, ki ureja sodno razvezno pogodbo o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče med strankama, tako da tožniku pripada primerna odškodnino v višini 10 plač, ne pa maksimalna odškodnina v višini 18 plač, kot to tudi uveljavlja tožnik v pritožbi. Tožnik v svoji pritožbi zmotno zamenjuje uporabo dveh institutov določenih v ZDR - glede nadaljevanja delovnega razmerja - po določilih 1. odstavka 110. člena ZDR in po določilih 2. odstavka 118. člena ZDR in navaja, da v kolikor je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče tudi po vročeni izredni odpovedi, je mogoče tudi pri presoji sodišča glede uporabe instituta nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja iz 2. odstavka 118. člena ZDR. ZDR v 2. odstavku 118. člena ZDR ureja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v primeru, ko sodišče po uradni dolžnosti samo ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, pri čemer sodišče mora upoštevati ob tem vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank in sicer v času po prenehanju delovnega razmerja v času trajanja sodnega postopka pa do odločanja sodišča prve stopnje. Gre torej za dva povsem različna pravna instituta, ki jih sodišče pri odločanju subsumira v vsakem konkretnem primeru. Prav tako ni utemeljena pritožba tožene stranke, da bi bila primerna odškodnina 3 do 5 plač. Poudariti je namreč, da je tožnik visoko izobražen delavec, z bogatimi specialnimi delovnimi izkušnjami, pri tem pa je potrebno tudi upoštevati, da je tožena stranka tožniku očitala hude kršitve z znaki kaznivega dejanja in tako bi bilo neprimerno, da bi se tožnik reintegriral nazaj k toženi stranki, saj bi se sicer izgubila kredibilnost tudi pri ostalih zaposlenih delavcih. Med delavcem in delodajalcem je bistveno njuno medsebojno zaupanje, zlasti pa mora obstajati veliko zaupanje delodajalca za delovna mesta s posebnimi strokovnimi znanji in z veliko mero samostojnosti in samoiniciativnosti, kar velja za tožnikovo delovno mesto vodje službe za prodajo odvzetih predmetov. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je priznana odškodnina v višini 23.431,40 EUR, kar predstavlja 10 tožnikovih plač povsem primerna in je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke o primerni višini odškodnine 3 do 5 plač. Tožnik je sicer res visoko usposobljen strokovnjak, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi siceršnjo nedvomno medijsko odmevnost zadeve „A.“, ko so bili določeni zaposleni odstranjeni iz poslovnih prostorov tudi s pomočjo varnostne službe.

Glede izplačila odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta, je poudariti, da odškodnina/nadomestilo za neizrabljen letni dopust delavcu pripada le v primeru, če so razlogi za neizrabo letnega dopusta na strani delodajalca, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik vse od 9. 2. 2011 do dejanskega prenehanja delovnega razmerja 23. 5. 2011 na domu in ni imel nobenih delovnih zadolžitev, tako da bi v tem času lahko izkoristil tudi letni dopust, v kolikor bi zanj zaprosil. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2011 z dne 22. 12. 2012 o predhodno dopuščenih revizijah prvič obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljen letni dopust iz 166. člena ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po 2. odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES. V skladu s prakso SES – sedaj SEU (v zadevi C-350/06 in C-520/06) in v duhu evropske direktive je z razlago napolnilo pravni standard odškodnine iz 166. člena ZDR, oziroma nadomestila iz 2. odstavka 7. člena Direktive o delovnem času. Direktiva izraža v prvi vrsti zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta, zato je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tisto, ki predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Denarna odmera namesto zakonsko zagotovljenega letnega dopusta med trajanjem delovnega razmerja sploh ni dovoljena, medtem ko je denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust dopustna le ob prenehanju delovnega razmerja, ko se lahko delavec in delodajalec o njej tudi dogovorita s sporazumom. Takšna pravica do nadomestila/odškodnine za neizrabljeni letni dopust, je torej mogoča le podredno, glede na pravico do koriščenja letnega dopusta in še to samo ob prenehanju delovnega razmerja, zahteva zoženo razlago njenega obsega. To izhaja tudi z že zgoraj omenjene zadeve C-350/06 in C-520/06, kjer je SEU navedel, da 7. člen Direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z Direktivo (točka 43). Zato se mora pravica do odškodnine iz 166. člena ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (termin Direktive) za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov (glej odločitev pritožbenega sodišča Pdp 960/2012 z dne 24. 1. 2013). Tako je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena.

Pritožba tožnika glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači za čas od 19. 4. 2011 do 23. 5. 2011, to je za čas prepovedi opravljanja dela je utemeljena, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil tožnik v tem času v delovnem razmerju in prijavljen v sisteme obveznih socialnih zavarovanj, je pa sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v delu glede izplačila razlike v plači za mesec april in maj 2011. Sodišče je kot pravno podlago navedlo tretji odstavek 111. člena ZDR, ki določa, da delavcu v času prepovedi opravljanja dela pripada nadomestilo v višini polovice njegove mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi, pri tem pa spregledalo, da je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti uspel. Tožnik tako ne more biti ob uspehu v pravdi glede nezakonitosti izredne odpovedi prikrajšan za polovico plače, saj mu za ta čas pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, torej tudi plača v celoti in ne le polovica, kot je to štelo sodišče, pri čemer je tožnik v tem času seveda bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožniku tako pripada za ta čas pravica do popolne reparacije. Ker je tožnik postavil le opisni tožbeni zahtevek v tem delu, odločitev predstavlja v bistvu le vmesno sodbo, pri čemer je sodišče tudi glede ostalih zahtevkov glede izplačila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do dne razveze pogodbe o zaposlitvi tudi odločalo le po temelju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnik je s tožbenim zahtevkom glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel, pri čemer pritožba tožnika neutemeljeno navaja, da tožnik ni uspel le z denarnim zahtevkom za plačo od 19. 4. do 23. 5. 2011 in zahtevkom za nadomestilo za letni dopust. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da je tožniku v pritožbenem postopku priznalo tudi denarni zahtevek za plačo od 19. 4. do 23. 5. 2011 (opisno), pri tem pa pritožbeno sodišče navaja, da tožnik očitno spregleda, da je sodišče tožniku priznalo denarno odškodnino v višini 23.431,40 EUR, je pa tožbeni zahtevek za višji znesek v višini 18.745,12 EUR zavrnilo, torej bi bil uspeh tožnika celo nižji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato pritožba glede odmere stroškov ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker gre za postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi, tožnik pa iz razloga, ker je v pritožbenem postopku uspel le z neznatnim delom. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.