Jedro

Osebi, ki ni prejšnji imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki ga zaseda, ni mogoče ugoditi v njeni zahtevi za odkup stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mora s tožnikom skleniti pogodbo o prodaji stanovanja na G. v M. pod ugodnimi pogoji, kot jih določa Stanovanjski zakon, te dolžnosti pa se oprosti, če sklene pogodbo pod enakimi pogoji za stanovanje na F., ali drugo primerno stanovanje. Menilo je, da ni sprejemljivo, da je tožniku povsem onemogočen odkup kateregakoli stanovanja zaradi nezakonite odločbe Komande garnizona JLA, na podlagi katere se je preselil iz stanovanja na F. v stanovanje na G., kjer biva sedaj. Tako stališče se je sodišču prve stopnje zdelo sprejemljivo ne glede na pravnomočno odločbo, na podlagi katere se je tožnik z družino dolžan izseliti iz stanovanja, katerega odkup zahteva. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ne pa tudi materialnopravne presoje. Ugodilo je pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, izhajajoč iz ugotovitve, da tožnik niti kateri izmed njegovih družinskih članov ni bil nikoli imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki ga sedaj zaseda.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Vztraja pri stališču, da tožnik, ker je imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na F., ne more in ne sme biti prikrajšan za pravico do odkupa stanovanja po ugodnih določbah Stanovanjskega zakona. Tožbeni zahtevek je zato tak, da bi lahko tožena stranka tožniku ponudila drugo stanovanje, saj je tisto na F. zasedeno. Tudi če je pravnomočna odločba, da je tožnik dolžan izprazniti stanovanje, ki ga zaseda, take narave, da ga ne more odkupiti, ima tožena stranka možnost ponuditi v odkup prejšnje ali drugo primerno stanovanje. Sicer pa je tožnik postavil še drugi podrejeni tožbeni zahtevek, ki bi bil glede na razloge, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, utemeljen, in bi mu zato sodišče moralo ugoditi.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Odločilna okoliščina za presojo utemeljenosti zavrnitve tožbenega zahtevka tožnika je, da nikoli niti on niti nihče izmed njegovih družinskih članov ni bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, katerega odkup zahteva. Ta okoliščina je temeljni pogoj, da je sploh mogoče zahtevati odkup stanovanja po določilu 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 19/91, 21/94 in 23/96, SZ).

Osebi, ki ni prejšnji imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki ga zaseda, ni mogoče ugoditi v njeni zahtevi za odkup stanovanja. Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo in obrazložilo materialno podlago za svojo presojo, revizijsko sodišče se lahko le strinja z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. Res je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek z nadomestnim upravičenjem, vendar velja, da ni nadomestnega upravičenja, če ni temeljne pravice.

Tožeča stranka je med postopkom razpolagala s svojimi zahtevki na več načinov: postavila je primarni, nato pa še prvi in drugi podrejeni tožbeni zahtevek. V prvem sojenju na prvi stopnji je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je predmet revizijske obravnave, ostale zahtevke (vključno z drugim podrejenim) pa je zavrnilo. Tožeča stranka se zoper tako odločbo ni pritožila, čeprav bi imela pravni interes, pritožbeno sodišče pa odloča in preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija (365. člen ZPP). Po razveljavitvenem sklepu je tožeča stranka izrecno zapisala v pripravljalni vlogi, da vztraja pri prvem podrejenem zahtevku (vloga z dne 8.1.1997, zadnji odstavek na tretji strani, l.št. spisa 32). Upoštevajoč tako razpolaganje tožeče stranke z njenim(i) tožbenim(i) zahtevkom(-i) in pravnomočno sodno odločbo je mogoča le ena ugotovitev: drugi podrejeni tožbeni zahtevek ni več odprt za pravno presojo, saj je litispendenca že prenehala, o zahtevku je bilo pravnomočno odločeno pred izdajo obravnavane sodbe prve stopnje.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podan v reviziji zatrjevan razlog zmotne uporabe materialnega prava in je zato neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije.