Jedro

Zmotno je toženčevo stališče, da protipravno posedovanje vozil ne more predstavljati odškodninske odgovornosti. Zmanjšanje vrednosti, ki predstavlja vtoževano pravno upoštevno škodo, lahko namreč povzroči tudi (ob hkratnem poteku časa) protipravna opustitev izročitve tuje lastnine v posest, saj je (že) s tem lastniku onemogočeno vnovčenje njene vrednosti (ob tem pa tudi ustrezno vzdrževanje stvari za ohranjanje njene vrednosti).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati v roku 15 dni znesek 4.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku do zahtevanih 7.780,00 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je tožencu naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške v znesku 991,09 EUR, z istim rokom plačila, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki, in sicer tožnik zoper zavrnilni del, toženka zoper obsodilni del, obe pa zoper stroškovno odločitev. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še zavrnjeni del zahtevane odškodnine, toženec pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Oba podredno predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovnimi posledicami.

3. Tožnik v pritožbi v bistvenem navaja, da nista pravilna zaključka sodišča prve stopnje, da je imel toženec sporni vozili v protipravni posesti le od 1. 1. 2015 dalje in da je pri določanju višine uporabnine potrebno upoštevati tržno vrednost, ki jo je tovorno vozilo imelo 21. 4. 2006, viličar pa 30. 9. 2009. Stališče sodišča, da bi tožnik do 1. 1. 2005 lahko zahteval najemnino od I., d. o. o., zaradi česar ni šteti, da je toženec tudi v tem času vozili zadrževal protipravno, ne more vzdržati, saj niti tožnik niti I. vozil v tem času nista mogla uporabljati zaradi toženčevih ravnanj. Sodišče ne glede na ugotovitve v postopku P 340/2016 ni imelo podlage za zavrnitev zahtevka za čas od julija 2003. Že z dopisom z dne 26. 7. 2003 je toženca pozval, da mu vrne vozili. Celo toženec je priznal, da sta bili vozili v njegovih prostorih od junija 2003 oziroma od leta 2004, kar so potrdile tudi priče. Tožnik pa je izpovedal, da vozil ni imel od aprila ali maja 2003, ko je sklenil pogodbo z I. in da jih ni mogel dobiti nazaj, ker ju je tožnik umaknil neznano kam. Sodišče v nasprotju s tožnikovim predlogom nobenemu izvedencu ni postavilo vprašanj o vrednosti spornih predmetov v letu 2003, ko si ju je toženec prilastil in se je začela zmanjševati njuna vrednost. Napačno je stališče, da mu gre odškodnina le po obdobju, ko mu ne pripada več uporabnina. S protipravnim odvzemom mu je začela nastajati druga oblika materialne škode in je oškodovan za vrednost vozil v času odvzema, saj ne samo, da obeh vozil ni mogel uporabljati v času po izteku računovodske amortizacije, ampak je izgubil celotno vrednost vozil. Pri plačilu tu vtoževane odškodnine in uporabnine gre za dva različna, neizključujoča zahtevka. Sodišče je navedlo, da toženca bremeni vsako poslabšanje in poškodovanje vozil od junija 2003 dalje, zato je odločitev, da ne bo ugotavljalo njune vrednosti v letu 2003, še toliko bolj nesprejemljiva. Napačna je tudi odločitev, da mu zakonske zamudne obresti pripadajo le od naslednjega dne, ko je vozili dobil nazaj v posest. S tem je sodišče nagradilo toženca, ki je imel vozili v protipravni posesti vse od leta 2003. Vsekakor je upravičen do obresti vsaj od dne, od katerega je izvedenec ugotavljal tržno vrednost vozil, t. j. od 21. 4. 2006 oziroma 30. 6. 2009. Pri stroškovni odločitvi sodišče ni upoštevalo, da je tožnik poleg uspeha po višini v celoti uspel po temelju. Iz sodbe tudi ne izhaja, katere stroške mu je sodišče priznalo, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.

4. Toženec v obsežni pritožbi trdi, da iz njemu očitanega protipravnega ravnanja - protipravne posesti vozil ne more nastati škoda oziroma da ravnanje ni bilo protipravno. Tožnik ni trdil, da bi toženec s kakršnimkoli aktivnim ravnanjem, poškodovanjem ali uporabo zmanjševal vrednost spornih vozil, ampak le, da sta stali na njegovem naslovu. Pavšalnih trditev o opustitvi skrbi za vozili tožnik ni ustrezno substanciral, zato ni bila podana ustrezna trditvena podlaga. Nepravilen je zaključek sodišča, da sta vozili izgubili vrednost zaradi izpostavljenosti vremenskim razmeram. Tožnik v tej smeri ni podal trditev, toženec pa je neprerekano trdil, da sta bili vozili pod nadstreškom. Izguba vrednosti vozil zaradi poteka časa, ker sta stali, ni škoda, ki bi jo povzročil krivdno. Napačen je zaključek, da ga bremeni vsako poslabšanje in poškodovanje vozil tudi v obdobju od junija 2003 do 1. 1. 2005, ko sta bili vozili v najemu pri družbi I. V Obligacijskem zakoniku (OZ) ni določbe, po kateri bi tretja oseba odgovarjala za ravnanje drugih dveh oseb, med katerima obstoji najemno razmerje. Že v odgovoru na tožbo je trdil, da sta bili vozili v času vrnitve na njegov naslov v izredno slabem stanju, nevzdrževani in dotrajani. Sodišče tega dejstva ni upoštevalo, kljub številnim, v pritožbi izrecno navedenim in obširneje povzetim, dokazom. Izpodbijana sodba o navedenih dokazih, predvsem o dopisu D. M. z dne 16. 3. 2009 in zapisniku o zaslišanju toženca z dne 8. 3. 2010, iz katerih izrecno izhaja, da sta bili vozili dejansko neuporabni že leta 2007 oziroma že ko sta bili tožencu izročeni s strani I., nima razlogov. Predpostavka izvedenca Š., da je tovorno vozilo dne 21. 4. 2006 imelo 225.000 km, je v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca A., ki je vozilo videl in ugotovil, da je imelo najkasneje leta 2004 prevoženih 295.074 km. Š. je napačno navedel tudi, da je bil viličar 30. 6. 2009 kompleten in za silo vzdrževan, saj to nasprotuje ostalim dokazom. Izvedensko mnenje Š. je zato v celoti neuporabno. Tudi predpostavki izvedenca B., da je bilo tovorno vozilo 21. 4. 2006 v dobrem ali zelo dobrem stanju, tehnično brezhibno, brez potrebnih popravil in pripravljeno za uporabo in da je bil viličar dne 30. 6. 2009 popolnoma funkcionalen, brez potrebnih popravil, ozdravitvenih stroškov, povprečno ohranjen in redno vzdrževan, sta v nasprotju z ostalimi dokazi, predvsem zapisnikom o zaslišanju tožnika v postopku P 340/2006. Zato je tudi njegovo mnenje neuporabno. Izhajati bi moral iz stanja, v kakršnem sta vozili bili. Nepravilna je ugotovitev, da je toženec leta 2006 in kasneje onemogočil pregled in vzdrževanje vozil. Nasprotno izhaja iz številnih, v pritožbi obširneje povzetih dokazov. Sodišče je nepravilno zaključilo, da je tožniku nepravično naprtiti oživitvene stroške, da bi vozili lahko prodal po tedanji tržni ceni za tovrstna vozila. Sodba o povzetih dokazih nima razlogov. Iz ugotovitev v izvedenskem mnenju Inštituta izhaja, da vozili na dan 21. 4. 2006 in 30. 6. 2009 v nobenem primeru nista bili vredni toliko, kot je štelo sodišče, temveč skupaj največ 2.420,00 EUR, zato ni prisojena ustrezna odškodnina. Obširneje povzema dogajanje v postopku za določitev uporabnine I P 340/2006 in ugotovitve o vrednosti vozil tam postavljenih izvedencev. Oba izvedenca v navedenem postopku sta ugotovila, da bi bila vrednost vozil že leta 2006 oziroma 2009, ob izteku amortizacijske dobe, enaka vrednosti starega železa. Ni jasno, kako sta lahko vozili po tem trenutku, kljub neuporabi s strani toženca, še bolj izgubljali na vrednosti in leta 2014 nenadoma propadli. To nakazuje, da je dejansko stanje v konkretnem primeru nepravilno ugotovljeno. Nepravilni so tudi zaključki sodišča glede zastaranja. Ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo, da sta obe vozili ravno novembra 2014 postali ničvredni in da nista propadli že prej. Predložil je številne dokaze, ki jih ponovno navaja in obširneje povzema v pritožbi, s katerimi je dokazal, da je bil tožnik ves čas seznanjen s stanjem vozil, da je imel kadarkoli možnost, da ju odpelje z naslova toženca ter da bi si ju lahko kadarkoli prej tudi ogledal z izvedencem. Ker je škoda v celoti nastala že pred 2012, je zahtevek v času vložitve tožbe zastaral. Tožnik bi lahko tožil le na škodo, ki je nastala zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe. Neutemeljen je zaključek, da tožnik ni mogel prej ugotoviti škode, saj je do izročitve v izvršilnem postopku prišlo le zaradi njegovega vztrajanja, da mu toženec vozili pripelje. Iz obrazložitve stroškovne odločitve ni razvidno, kako je sodišče prišlo do izračunanih zneskov. Ti se ne ujemajo s toženčevim natančneje obrazloženim izračunom. Vse tožnikove vloge od tretje naprej so bile nepotrebne za postopek, saj je v njih le ponavljal že zapisano. Sodišče je kršilo pravila postopka, ker mu ni dovolilo, da izvedencu, kljub temu da je za dopolnitev izvedenskega mnenja plačal predujem v višini 400,00 EUR, na zaslišanju zastavlja vprašanja, ki jih je ocenil kot relevantna za odločitev. To vzbuja dvom v nepristranskost sodišča. 5. Tožnik v odgovoru na toženčevo pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik v predmetnem postopku vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi izgube vrednosti vozil (kombiniranega vozila Peugeot Boxer in viličarja Toyota) v času, ko ju je toženec protipravno zadrževal v svoji posesti.

8. Kot določa 10. člen OZ, se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tisti, ki drugemu povzroči škodo, mora to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). V primeru očitka opustitvenih ravnanj je treba ugotoviti, ali je toženec opustil dolžno skrbnost, ki jo bodisi nalagajo posebni predpisi bodisi izhaja iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode glede na okoliščine primera.

9. Po presoji sodišča prve stopnje toženčeva odškodninska odgovornost temelji na sledečih ključnih ugotovitvah in izhodiščih: - da je toženec vozili protipravno zadrževal na svojem naslovu vsaj od 1. 1. 2005, kar temelji na pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 351/2005 z dne 20. 4. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4772/2006 z dne 28. 3. 2007 in pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu I P 340/2006 z dne 10. 2. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1568/20014 z dne 19. 11. 2014; - da je toženec tožniku vozili vrnil v posest šele dne 12. 11. 2003 po izvedenem postopku izvršbe; - da je toženčevo protipravno zadrževanje vozil vzrok, da tožnik vozil ni pravočasno unovčil - prodal in za njiju iztržil vsaj nekaj denarja, oziroma da je toženec z zadrževanjem vozil v svoji posesti tožniku onemogočal njuno vzdrževanje v primerni kondiciji, pri čemer ju ni vzdrževal niti sam, zaradi česar se je dodatno zmanjševala njuna vrednost; - da tožniku pripada odškodnina le za tržno vrednost vozil po izteku amortizacijske dobe, ko tožniku v postopku I P 340/2006 ni bila prisojena uporabnina, saj se zahtevka za plačilo uporabnine1 in odškodnine zaradi izgube vrednosti vozil v istem časovnem obdobju izključujeta oziroma ju ni mogoče kumulirati; - da sta bili vozili po izteku obdobja, za katerega je bila dosojena uporabnina, še vedno tržno zanimivi oziroma sta imeli določeno tržno vrednost; - da je pri izračunu višine odškodnine potrebno izhajati iz tržne vrednosti oziroma stanja vozil, ki bi ju ti (potencialno) lahko imeli brez toženčevega protipravnega ravnanja, in ne iz dejanskega stanja vozil. 10. Pritožbeno sodišče sprejema povzeta izhodišča za odločitev o obravnavanem zahtevku kot pravilna, v zvezi s pritožbenimi ugovori strank postopka pa podrobneje pojasnjuje, kot sledi.

Glede tožnikove pritožbe

11. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pri presoji odškodnine v obravnavani zadevi potrebno izhajati iz vrednosti vozil v letu 2006 oziroma 2009 in ne iz vrednosti vozil v letu 2003, ko sta izšli iz tožnikove posesti, za kar se, kot glavni pritožbeni očitek, zavzema tožnik. Takšno stališče je potrebno sprejeti ob upoštevanju (zgoraj povzete) pravilne presoje sodišča prve stopnje, da zahtevka za uporabnino ni mogoče za isto časovno obdobje kumulirati s predmetnim zahtevkom, saj bi bil tožnik v nasprotnem primeru neupravičeno obogaten. Povedano drugače, v primeru kumulacije navedenih zahtevkov v istem časovnem obdobju bi tožnik prejel zneska za dvojno unovčenje vozil, in sicer znesek za unovčenje z oddajanjem v uporabo in znesek za unovčenje zaradi izgube na vrednosti. Zato mu ob upoštevanju dejstva, da mu je že bila pravnomočno prisojena uporabnina za sporni vozili za čas do 21. 4. 2006 za tovorno vozilo in do 30. 6. 2009 za viličar, pripada odškodnina za škodo zaradi izgube vrednosti vozil le še za preostalo vrednost po prvem unovčenju. Glede na navedeno so brezpredmetni obširni pritožbeni očitki o stanju vozil pred omenjenima datumoma in kot taki ne zahtevajo podrobnejše obravnave s strani pritožbenega sodišča. 12. Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za prisojo zakonskih zamudnih obresti za vtoževano odškodninsko terjatev vse od dne, ko je izgubil posest na spornih vozilih. Dolžnik (toženec) dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, če je v zamudi z izpolnitvijo (denarne) obveznosti (prvi odstavek 379. člena OZ), pri čemer zamuda nastopi upoštevaje določbi 299. člena OZ, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev oziroma, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost. V konkretnem primeru rok za izpolnitev med strankama ni bil določen, tožnik pa tudi ni trdil (še manj pa izkazal), da je toženca že pred vložitvijo tožbe v predmetnem postopku pozval na izpolnitev obravnavane odškodninske terjatve2, zato mu zakonske zamudne obresti pred tem trenutkom ne pripadajo. Pritožbeno prepričanje, da je vtoževana obveznost zapadla v plačilo s samim odvzemom vozil oziroma (vsaj) z dnem, od katerega je izvedenec ugotavljal vrednost vozil za izračun prisojene odškodnine (21. 4. 2006 oziroma 30. 6. 2009), je glede na povzete zakonske določbe zmotno.

Glede toženčeve pritožbe

13. Zmotno je toženčevo stališče, da (protipravno) posedovanje vozil samo po sebi ne more predstavljati protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Zmanjšanje vrednosti, ki predstavlja vtoževano pravno upoštevno škodo, lahko namreč povzroči tudi (ob hkratnem poteku časa) protipravna opustitev izročitve tuje lastnine v posest, saj je (že) s tem lastniku onemogočeno vnovčenje njene vrednosti (ob tem pa tudi ustrezno vzdrževanje stvari za ohranjanje njene vrednosti). Zato so toženčeve trditve, da bi se za ugoditev tožbenemu zahtevku zahtevale trditve o njegovem aktivnem ravnanju v smislu poškodovanja oziroma zmanjševanja vrednosti vozila z uporabo, neutemeljene. Upoštevaje navedeno in zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, katera toženčeva ravnanja oziroma opustitve sploh predstavljajo protipravnost, ni pritrditi niti toženčevim očitkom o neustreznem substanciranju tožbenih trditev glede toženčeve opustitve skrbi za odvzeti vozili.

14. Okoliščina, ali sta bili predmetni vozili v času, ko sta se nahajali pri tožencu, pod nadstreškom ali ne oziroma ali sta bili izpostavljeni neugodnim vremenskim razmeram3, ni relevantna za odločitev. Za ugoditev predmetnemu tožbenemu zahtevku namreč zadoščata (že) ugotovitvi o toženčevem protipravnem zadrževanju vozil v posesti v daljšem časovnem obdobju in (popolni) izgubi vrednosti vozil v tem času. Ali so k popolni izgubi vrednosti vozil, poleg poteka časa in opustitve oziroma (z zadrževanjem) onemogočanja vzdrževanja, pripomogli tudi vremenski dejavniki, za odločitev niti ni bistveno. Že zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec iz konteksta povzema zaključek sodišča prve stopnje, da je vseeno, v kakšnem stanju sta bili vozili, ko mu ju je izročilo podjetje I., zaradi česar ga bremeni tudi vsako poslabšanje in poškodovanje vozil v obdobju od junija 2003 dalje, in pojasnjuje, da so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Kljub temu, da se je sodišče prve stopnje pri navedenem zaključku nekoliko nerodno izrazilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ni zatrjeval (in tega ne navaja niti v pritožbi), še manj pa izkazal, da je do poslabšanja vozil v takšni meri, da sta bili (popolnoma) neuporabni in ničvredni4, prišlo po krivdi podjetja I. oziroma ravno v času, ko sta bili pri slednjem. Zato izpostavljena nedoslednost sodišča prve stopnje, ob dejstvu, da sta bili vozili v času, ko sta prešli iz tožnikove posesti, še vozni (registrirani), na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati.

16. Toženec zmotno meni, da so njegove (pritožbene) navedbe o nevoznem stanju vozil v juniju 2003 oziroma maju 2005, ko naj bi ju prejel v posest, podprte s povzetimi dokazili, t. j. izvedenskimi mnenji izvedenca A. z dne 24. 4. 2012 in 22. 8. 2012 in izvedenca C. z dne 12. 11. 2013, dopisom tožnikovega pooblaščenca z dne 16. 3. 2009, zapisnikom o tožnikovem zaslišanju v postopku P 340/2006 z dne 8. 3. 2010, zapisnikom o zaslišanju A. M. v postopku P 340/2006 z dne 19. 9. 2008, zapisnikom o zaslišanju B. Š. v postopku P 340/2006 z dne 19. 9. 2008, zapisnikom o zaslišanju V. V. v postopku P 340/2006 z dne 15. 9. 2008, zapisnikom o zaslišanju J. Š. v postopku P 340/2006 z dne 30. 1. 2008, zapisnikom o zaslišanju B. K. v postopku P 340/2006 z dne 30. 1. 2008 ter fotografijami, ki jih je naredil tožnik ob ogledu vozil dne 9. 3. 2009, saj kaj takega iz povzetih dokazil ne izhaja. Ta namreč v pretežnem delu pričajo le o stanju vozil v kasnejšem obdobju, ko sta se že nahajali pri tožencu, kot je razvidno tudi iz pritožbenih povzetkov navedenih dokazov, oziroma iz njih ne izhaja, da bi bili vozili v trenutku, ko sta šli iz tožnikove posesti, v nevoznem stanju in popolnoma brez vrednosti (kar je, glede na zgoraj obravnavano, pravno relevantna okoliščina). Da bi dejstvo, da sta bili vozili v nevoznem stanju leta 2007 oziroma 2009 (kar naj bi izhajalo iz omenjenega tožnikovega pričanja dne 8. 3. 2010 in dopisa z dne 16. 3. 2009, ki ju posebej izpostavlja), pomenilo, da sta bili v takem stanju že ob tem, ko sta izšli iz tožnikove posesti oziroma prišli v toženčevo posest, ni mogoče zaključiti. To je tudi razlog, da se sodišču prve stopnje do povzetih dokazov v povezavi z izpostavljenimi navedbami ni bilo treba opredeljevati (kot rečeno niso v medsebojni zvezi), izpodbijana sodba pa v tem oziru ni obremenjena z očitano procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

17. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje relevantno dejansko stanje v zvezi z višino odškodnine, ki pripada tožniku (vrednostjo spornih vozil), ugotovilo pravilno (in celostno). Tudi v pritožbi izpodbijana dokazna ocena je v tem delu natančna, logična ter podprta s prepričljivimi argumenti, zaradi česar ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, toženec pa na drugi strani potrebnega dvoma v njeno pravilnost ni uspel vzbuditi.

18. Ob tem pritožbeno sodišče podrobneje pojasnjuje, da je glede na dejstvo, da se je sodišče prve stopnje pri dosoji odškodnine oprlo na izvedensko mnenje Inštituta in ne na ugotovitve izvedenca S. Š., vsako pritožbeno nasprotovanje ugotovitvam izvedenca Š. brezpredmetno in od pritožbenega sodišča ne terja podrobnejšega opredeljevanja. V zvezi s pritožbenim očitkom, da izvedenec B. z Inštituta pri določanju vrednosti vozila ni upošteval dokazov, iz katerih je razvidno, da stanje vozil v letu 2006 oziroma 2009 ni bilo tako, da bi bili vozili tehnično brezhibni in pripravljeni na uporabo, sodišče pojasnjuje, da dejansko stanje vozil v navedenem trenutku ni pomembno za odločitev, saj je to posledica toženčevega protipravnega ravnanja. Izvedenec je pri izračunu vrednosti vozil v relevantnem trenutku kot zneska, ki določata višino odškodnine, do katere je upravičen tožnik, pravilno upošteval potencialno stanje, v katerem bi vozili bili, če ne bi bilo toženčevega protipravnega ravnanja, zato so tudi toženčevi očitki o neuporabnosti izvedenskega mnenja Inštituta neutemeljeni.

19. Sodišče je pravilno presodilo, da bi bilo tožniku nepravično naprtiti „oživitvene“ stroške, ker je toženec tožniku s samovoljnim ravnanjem onemogočal pregled in potrebno vzdrževanje vozil, saj bi bilo od njega nerazumno pričakovati, da bi vozili pregledoval in vzdrževal v času, ko sta se nahajali v toženčevi (protipravni) posesti. Zato dokazi, na katere se sklicuje toženec v pritožbi in ki kažejo, da toženec tožniku po letu 2007 ni onemogočal dostopa do vozil (s tem tudi vzdrževanja) oziroma da celo ni nasprotoval temu, da jih tožnik odpelje5, niso relevantni za odločitev o obravnavanem zahtevku, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo očitane kršitve pomanjkljive dokazne presoje.

20. V okviru izpodbijanja dokazne ocene glede višine prisojene odškodnine oziroma ocene relevantne vrednosti vozil je neutemeljeno tudi toženčevo pavšalno sklicevanje na izvedeniški mnenji izvedenca C. in A., ki sta oceno vrednosti vozil podala v postopku določitve uporabnine, in sicer že zato, ker sta bili pripravljeni glede na trditveno podlago in relevantne okoliščine v navedenem postopku. Slednje pomeni, da tovrstnih ugotovitev ni mogoče avtomatsko prenašati na konkretni postopek oziroma da navedenih mnenj ni mogoče obravnavati enakovredno mnenjem izvedencev, postavljenih v predmetnem postopku, zato dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pomanjkljiva niti v tem oziru.

21. Glede na pojasnjeno sodišču prve stopnje prav tako ni mogoče očitati procesne kršitve, ker tožencu na obravnavi ni dovolilo, da izvedencu postavlja vprašanja v smeri vrednosti tovornega vozila dne 21. 4. 2006 glede na stanje, kot ga je opisal sam tožnik, zaslišan v drugem postopku, in vrednosti viličarja dne 30. 6. 2009 glede na stanje, kot izhaja iz izjav prič v drugem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč s takšnim postopanjem, ob pravilni oceni pravno relevantnih dejstev, dokazni postopek skladno z načelom ekonomičnosti postopka ustrezno omejilo. Samo dejstvo, da je toženec plačal predujem za izvedbo navedenega dokaza, na to stališče ne vpliva.

22. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja predmetnega tožbenega zahtevka, t. j. da zastaranje ni moglo začeti teči pred vrnitvijo vozil v tožnikovo posest, saj se je šele takrat ustalila nastala škoda. Čeprav iz dokazov, na katere se sklicuje toženec v pritožbi, res izhaja, da se je tožnik že pred tem, ko je dne 12. 11. 2014 dobil vozili nazaj v svojo posest, zavedal njunega slabega stanja oziroma je bil seznanjen z določenim obsegom škode, iz njih ne izhaja, da se je zavedal, da sta vozili že ob ogledu po prejemu sodbe I Cp 477/2006 leta 2007 in ob ogledu leta 2009 povsem brez vrednosti v smislu dokončnega stanja. Slednje predstavlja ključno okoliščino pri vprašanju zastaranja. Toženec v obravnavanem kontekstu zmotno namiguje, da bi bilo od tožnika razumno pričakovati, da bi ob zaznavi slabega stanja vozil, še preden mu jih je toženec kot prinosnini vrnil posest, postavil izvedenca, ki bi ugotovil njuno vrednost, oziroma ki bi ocenil (dokončno) škodo, zato da bi s tem lahko zavaroval svoj odškodninski zahtevek pred zastaranjem. To bi predstavljalo nesorazmerno zahtevo do tožnika. Predvsem ob upoštevanju dejstev, da je bil tožnik vseskozi aktiven v smeri pridobitve premičnin nazaj v posest, medtem ko je bil toženec na drugi strani povsem pasiven in se ni zmenil za tožnikove utemeljene zahteve po vrnitvi vozil. Takšna zahteva bi bila v nasprotju s samim namenom zastaranja, ki je v tem, da varuje dolžnika pred sicer neaktivnim upnikom, da ga ne bi s svojo terjatvijo nadlegoval v nedogled (smisel je, da postanejo neizterljivi zahtevki posameznikov, ki ne izkoristijo možnosti za realizacijo svojih pravic).

Glede stroškov postopka

23. Napačno je tožnikovo stališče, da bi sodišče prve stopnje pri izračunu stroškov moralo upoštevati ločeno tožnikov uspeh po temelju in po višini. Sodišču prve stopnje glede temelja zahtevka namreč ni bilo potrebno izpeljati (posebnega) dokaznega postopka, povezanega z (večjimi) stroški, kar bi upravičevalo izračun stroškov po navedenem ključu. 24. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe res ne izhaja, katere posamezne postavke priglašenih stroškov je strankama priznalo sodišče prve stopnje. Navedeni obračun je namreč sodišče opravilo na stroškovnikih, ki sta jih stranki vložili v spis po koncu glavne obravnave, in ki omogoča presojo, da je sodišče prve stopnje njune potrebne pravdne stroške pravilno priznalo.6 7 Sodišče prve stopnje je pri izračunu končnih pravdnih stroškov v okviru stroškov za izvedence pravilno upoštevalo (le) že odmerjene izvedenine. Pravilno je uporabilo tudi 155. člen ZPP ter je zmotno toženčevo stališče, da so bile vse tožnikove vloge od tretje dalje nepotrebne za postopek in da kot take ne upravičujejo priznanja stroškov zanje.

Sklepno

25. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi tožnika in toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

26. Pravdni stranki, glede na to da s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi, zato tudi ta stroške nosi sam (prvi odstavek 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Zahtevku za plačilo uporabnine za čas od protipravnega odvzema vozil do izteka amortizacijske dobe vozil, t. j. do 21. 4. 2006 za tovorno vozilo in do 30. 6. 2009 za viličar, je bilo ugodeno v zgoraj omenjenem postopku I P 340/2006. 2 Iz dokazil v postopku je razvidno le, da je tožnik toženca pozival na vrnitev vozil, ne pa na plačilo odškodninskega zahtevka, kakršnega vtožuje v konkretnem postopku. 3 Toženec sicer zmotno navaja, da tožnik niti ni podal trditev v tej smeri, gl. tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 3. 3. 2016. 4 Trdil je le, da sta bili v izjemno slabem stanju že v času, ko sta šli iz tožnikove posesti oziroma, ko ju je on prejel v posest. 5 Tožnik je pravilno menil in vztrajal, da mu mora vozili kot prinosnini vrniti v posest toženec, zato sta bili vozili do takrat, ko je bilo temu zadoščeno, v toženčevi protipravni posesti. 6 Tožniku je priznalo za tožbo in 8 pripravljalnih vlog 2.300 točk; za 6 narokov: 1.400 točk za nagrado za narok, 700 točk za trajanje narokov in 240 točk za odsotnost iz pisarne; 20 točk za poročilo stranki, t. j. skupaj 2.660 točk oziroma, ob vrednosti točke 0,459, 2.138,94 EUR, 177,60 EUR za kilometrino na naroke (6x80kmx0,37 EUR), 25,97 EUR za materialne stroške (2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk) ter 22% DDV. Poleg tega je tožniku priznalo še 345,00 EU za takso; 29,00 EUR za pričnine in 420,99 EUR za izvedenine. 7 Tožencu je priznalo za odgovor na tožbo in 5 pripravljalnih vlog 1.700 točk; za 6 narokov: 1.400 točk za nagrado za narok in 650 točk za trajanje narokov; 50 točk za poročilo stranki ter 35 točk za materialne stroške (2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk), t. j. skupaj 3.835 točk oziroma, ob vrednosti točke 0,459, 1.760,27 EUR ter 22% DDV. Poleg tega je tožencu priznalo še 14,40 EUR za pričnine in 1.010,25 EUR za izvedenine.