Jedro

Prvostopni davčni organ, ki je s prvo odločbo tožniku v skladu z ZNPDND dovolil obročno odplačevanje davčnega dolga v znesku, ki ga je tožnik v vlogi uveljavljal, in ki te odločbe tudi ni izpodbijal, kar vse izhaja iz upravnega spisa, je po ugotovitvi, da so okoliščine iz drugega odstavka 12. člena ZNPDND nastopile, torej da tožnik treh zaporednih obrokov dolga ni poravnal, in to ni sporno, po presoji sodišča tako z drugo odločbo pravilno odločil, da v takojšnje plačilo zapade celotni neplačani davčni dolg, določen s prvo odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B z dne 25. 10. 2000, s katero je le-ta tožniku naložila v takojšnje plačilo dospele neplačane obvezne dajatve po stanju na dan 31. 12. 1999 v skupnem znesku 3,611.525,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2000 do dneva plačila ter odločila, da se s to odločbo nadomesti odločba o dovolitvi obročnega plačevanja neplačanih obveznih dajatev z dne 14. 4. 2000. Tožena stranka v razlogih navaja, da je bilo tožniku z odločbo davčnega organa z dne 14. 4. 2000 na podlagi 2. alinee prvega odstavka 6. člena Zakona o načinu poravnave dospelih neplačanih obveznih dajatev (Uradni list RS, št. 1/00, ZNPDND) dovoljeno odplačilo neplačanih obveznih dajatev v znesku 3,611.525,70 SIT v 60 enakih zaporednih mesečnih obrokih z rokom plačila prvega obroka 25. 5. 2000. Ker po določbi drugega odstavka 12. člena ZNPDND, če dolžnik treh zaporednih obrokov ne plača v rokih za plačilo, zapade ves dolg v plačilo takoj in na to zakonsko posledico je bil tožnik v odločbi o dovolitvi obročnega odplačevanja izrecno opozorjen, je davčni organ po ugotovitvi, da tožnik ni poravnal obrokov, ki so zapadli v plačilo 25. 5., 25. 6. in 25. 7. 2000, tožniku pravilno naložil v takojšnje plačilo vse neplačane obvezne dajatve.

Tožnik v tožbi navaja, da je v pritožbi toženi stranki argumentirano navajal in izkazal z dokazili, da je svoje obveznosti, ki izhajajo še iz leta 1991, v višini takratne dolgovane glavnice 115.057 SIT poravnal že v letu 1992, in sicer skupaj 200.000 SIT. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi zgolj sklicuje na odločbo o dovolitvi obročnega odplačila neplačanih obveznih dajatev, izdano tožniku na podlagi prvega odstavka 6. člena ZNPDND, ter navaja, da je v takojšnje plačilo zapadla celotna glavnica z obrestmi, ker tožnik ni pravočasno poravnal zapadlih obrokov, ne odgovori pa na bistvene trditve pritožbe. Tožnik je namreč pritožbi priložil dokazilo o plačilih prav istega dolga iz leta 1992, in več vlog, naslovljenih na prvostopni davčni organ, s katerimi je ta organ obveščal o poravnavanju svojih obveznosti. Prvostopni organ ni odgovoril na nobeno tožnikovo vlogo, temveč je zoper tožnika vložil predlog za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini. Glede na to, da je bilo na prvostopni davčni organ vloženih več vlog oziroma ugovorov, o katerih davčni organ ni odločil, odločba o naložitvi dolga v takojšnje plačilo ne more biti izvršljiva. Tudi sodišče je na tožnikov ugovor predlog za izvršbo zoper tožnika zavrnilo, kar kaže, da je prvostopna odločba pomanjkljiva ter da se ne more preizkusiti. Tudi izpodbijana odločba je pomanjkljiva ter se ne da preizkusiti, ker se tožena stranka do ključnih navedb ter listinskih dokazov tožnika sploh ni opredelila in nanje niti ni odgovorila. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Predmet davčne stvari v obravnavani zadevi je bilo najprej odločanje o pravici tožnika kot dolžnika do poravnave dospelih neplačanih obveznih dajatev po pogojih ZNPDND (o čemer je odločeno s prvo odločbo z dne 14. 4. 2000) in nato odločanje o njegovi obveznosti, ki jo ob okoliščinah iz drugega odstavka 12. člena ZNPDND za dolžnike določa zakon v navedenem členu (o čemer je odločeno z drugo odločbo z dne 25. 10. 2000). Prvostopni davčni organ, ki je s prvo odločbo tožniku v skladu z ZNPDND dovolil obročno odplačevanje davčnega dolga v znesku, ki ga je tožnik v vlogi uveljavljal, in ki te odločbe tudi ni izpodbijal, kar vse izhaja iz upravnega spisa, je po ugotovitvi, da so okoliščine iz drugega odstavka 12. člena ZNPDND nastopile, torej da tožnik treh zaporednih obrokov dolga ni poravnal, in to ni sporno, po presoji sodišča tako z drugo odločbo pravilno odločil, da v takojšnje plačilo zapade celotni neplačani davčni dolg, določen s prvo odločbo. Znesek davčnega dolga, naloženega z drugo odločbo tožniku v takojšnje plačilo, tako temelji na znesku davčnega dolga, določenem v prvi odločbi o dovolitvi obročnega odplačevanja. Ta (prva) odločba pa v smislu določbe 1. odstavka 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00) šteje za javno listino, to pa pomeni, da je treba vzeti za resnično, kar se v njej določa, saj s pravnim sredstvom (po podatkih spisa in tudi tožba nima drugačne navedbe) to ni bilo izpodbito. Zato se je davčni organ pri izdaji druge odločbe lahko oprl nanjo oziroma na v njej ugotovljeni znesek davčnega dolga, ki se obravnava po določbah ZNPDND.

Glede na to so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da davčnim organom sploh ničesar ne dolguje oziroma da davčni dolg ni tolikšen, kot mu je naložen v takojšnje plačilo. Tako tožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je dolg poravnal že leta 1992 (ki pa je tudi zgolj pavšalno, čeprav se tožnik sicer sklicuje na dokazilo o plačilu, ki pa ga s konkretnimi podatki ne opredeli ne v pritožbi in ne v tožbi, takega dokazila tudi ni v upravnih spisih, prav tako pa ni priloženo tožbi), saj bi v tem postopku na odločitev lahko vplivala kot pravno pomembna le plačila, izvršena po izdaji prve odločbe, in v skladu s to odločbo, takih plačil pa tožnik niti ne zatrjuje. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na vloge oziroma ugovore, ki naj bi jih v zvezi s spornim dolgom več let pošiljal davčnim organom in na katere naj bi mu le-ti ne odgovarjali, saj bi v takem primeru tožnik moral, če je menil, da ga davčni organi terjajo neupravičeno, uporabiti pravna sredstva zoper molk organa (pritožbo, tožbo). Tožnik ima sicer prav, da bi tožena stranka na njegove pritožbene trditve o že leta 1992 poravnanem dolgu (ki pa po povedanem za obravnavano zadevo niso ključne, tako kot zmotno meni tožnik, saj na odločitev v zadevi ne morejo vplivati) morala izrecno odgovoriti. Vendar pa se je po presoji sodišča tožena stranka že s tem, ko je v razlogih izpodbijane odločbe izrecno navedla vsa za odločitev relevantna dejstva in okoliščine, vsebinsko opredelila tudi do teh pritožbenih trditev in jih, čeprav ne izrecno, presodila kot pravno neupoštevne, enakega mnenja glede teh trditev pa je, kot je že navedlo, tudi sodišče. Ker gre tako za opustitev opredelitve izpodbijane odločbe do pravno nepomembnih pritožbenih trditev, pa to ne predstavlja bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivale na pravilno odločitev v zadevi, zato sodišče (zgolj zaradi nebistvenih procesnih kršitev) tožbi ne more ugoditi.

Zgrešen pa je tudi tožnikov ugovor, da tudi sklep sodišča z dne 7. 3. 2001, ki ga prilaga tožbi in s katerim je bil zavrnjen predlog za izvršbo zoper tožnika, kaže na to, da je izpodbijana prvostopna odločba pomanjkljiva, kajti iz sklepa izhaja, da je bil predlog zavrnjen iz procesnih razlogov, ker je bil dolgovni seznam kot izvršilni naslov predložen namesto v izvirniku ali overjenem prepisu v fotokopiji, poleg tega pa se sklep sodišča na izpodbijano prvostopno odločbo o naložitvi dolga v takojšnje plačilo, ne nanaša, pač pa je bil izdan v zvezi s seznamom zaostalih obveznosti, ki je bil o tožnikovih davčnih dolgovih tudi sestavljen.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.