Jedro

Toženka kot delodajalka v sporu za izplačilo odpravnine ne more uspešno uveljavljati neveljavnosti oziroma neučinkovitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila v celoti realizirana z njene strani in je tožnici na njeni podlagi prenehalo delovno razmerje pri toženki prav na način, kot izhaja iz te odpoved, tožnica je ni izpodbijala, pri Zavodu RS za zaposlovanje pa je kot brezposelna oseba dobila pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnici plača odpravnino v znesku 4.326,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 901,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji znesek (razlika do 1.051,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za leto 2021 v znesku 85,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, je tožbo zavrglo (sklep v IV. točki izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v višini 789,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), ter odločilo, da je zavezanka za plačilo sodne takse do 95,69 % (VI. točka izreka).

2. Zoper I., V. in VI. točko izreka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zavrne, oziroma njegovo razveljavitev ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je 14. 12. 2020 tožnici podala A. A., neveljavna, saj navedena tedaj ni bila več direktorica tožene stranke, zato v razmerju do tožnice ni bila pooblaščena zastopati delodajalca. Pove, da je A. A. 2. 12. 2020 odstopila z mesta direktorice tožene stranke, odtlej je ni več mogla zastopati. Meni, da vpis v sodni register ni pogoj za veljavnost odstopa s funkcije direktorja, saj je ta deklaratoren, namenjen le tretjim dobrovernim osebam, med katere tožnica ne spada. S sklicevanjem na nekaj odločitev Vrhovnega sodišča in Zakon o sodnem registru nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je lahko nekdanja direktorica A. A. po podani odstopni izjavi še naprej zastopala toženo stranko, ker še ni bila kot direktorica izbrisana iz sodnega registra. Vztraja, da je s strani nepooblaščene nekdanje direktorice podana odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi ne zavezuje, saj je ni odobrila, niti ji ni v interesu. Nasprotuje stališču o publicitetnem učinku izbrisa nekdanje direktorice iz sodnega registra, tožnica je bila z odstopom namreč seznanjena, vpogleda v sodni register pa ni zatrjevala. Zatrjuje navideznost redne odpovedi, saj v njej navedeni odpovedni razlog ni resničen, tožničino delo namreč še naprej potrebuje. Trdi, da sta tožnica in nekdanja direktorica v dogovoru zlorabili institut odpovedi, kar izhaja iz tega, da sta bili prijateljici in tesni sodelavki, da sta delali skupaj v pisarni, da sta se očitno odločili, da bosta skupaj zapustili toženo stranko in se zaposlili pri novem delodajalcu, da je nekdanja direktorica tožnici brez pooblastila odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter da si je tožnica želela odpovedi. Fiktivnost odpovedi po njenem mnenju dokazujeta sporočili prokurista in nove direktorice tožnici, da odpoved ni zakonita, njuni pozivi tožnici, naj se vrne na delo, ter dejstvo, da je nekdanja direktorica po izteku odpovednega roka tožnico odjavila iz obveznih zavarovanj. Kot nepravilni in izjemno skopi nasprotuje dokazni oceni izpovedi tožnice, nove direktorice B. B. in prokurista tožene stranke C. C., do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza in nato vseh dokazov skupaj, ter pristranskost, saj je povsem sledilo izpovedi tožnice, ni pa upoštevalo njenega prijateljskega odnosa z nekdanjo direktorico in kasnejše zaposlitve pri istem delodajalcu, prav tako ni pojasnilo, kako je tehtalo nasprotujoče si dokaze. Zavrača utemeljevanje zakonitosti odpovedi s kasnejšo odjavo iz zavarovanj, ki jo je izvedla prav nekdanja direktorica, ter s prejemanjem nadomestila med brezposelnostjo, saj to na njeno zakonitost ne vpliva, prav tako ne zanašanje tožnice na pojasnilo odvetnika, da je odpoved zakonita. Meni, da je odpoved s strani delodajalca po definiciji v nasprotju z interesi delavke, tožničin interes za odpoved pa izhaja iz njenega vedenja po odpovedi, kar potrjuje zlorabo. Meni, da nezakoniti redni odpovedi ni mogoče priznati pravnega učinka, posledično tožnici ne pripada odpravnina po prvem odstavku 108. člena ZDR-1 niti stroški postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, sprejema izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje kot pravilno in ustrezno obrazloženo, pritožbo tožene stranke šteje za neutemeljeno. Kot napačno in nedokazano zavrača stališče toženke o domnevni zlorabi instituta odpovedi oziroma njenem sodelovanju z nekdanjo direktorico. Meni, da želi toženka domnevno nezakonito ravnanje svojih zakonitih zastopnikov preložiti na tožnico kot delavko. Navaja, da je odpoved enostranski akt in ne pogodba, zaradi česar tožnica ne more odgovarjati za morebitna s strani družbenikov tožene stranke neodobrena ravnanja zakonitih zastopnikov, ki družbo navzven zastopajo samostojno brez omejitev. Enostransko spreminjanje vročene odpovedi po njenem mnenju ni dopustno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) tožnici pravilno prisodilo odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (listina A 9), ki ji jo je 14. 12. 2020 podala v imenu tožene stranke A. A. Pravilno je štelo, da odpoved ni nezakonita, saj jo je podala tedanja zakonita zastopnica toženke in je tožnici 29. 1. 2021 na njeni podlagi prenehalo delovno razmerje pri toženki.

8. Pritožba se neutemeljeno zavzema za stališče, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni veljavna, zaradi česar tožnica ni upravičena do odpravnine na podlagi 108. člena ZDR-1. Toženka kot delodajalka v tem sporu ne more uspešno uveljavljati neveljavnosti oziroma neučinkovitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila v celoti realizirana z njene strani in je tožnici na njeni podlagi prenehalo delovno razmerje pri toženki prav na način, kot izhaja iz te odpovedi (po izteku odpovednega roka odjava iz socialnih zavarovanj 29. 1. 2021, listina A 10), tožnica je ni izpodbijala, pri Zavodu RS za zaposlovanje pa je kot brezposelna oseba dobila pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo (A 13). Ker je odpoved enostranska izjava volje delodajalca, ki je ni mogoče enostransko preklicati (prim. npr. odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 242/2006), sklicevanje toženke na poziv tožnice nazaj na delo oziroma njeno ravnanje po vročeni odpovedi za odločitev v zadevi ni relevantno. Delavcu ni mogoče šteti v škodo, da ne nasprotuje prejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma da se ne želi z delodajalcem sporazumeti o preklicu učinkov podane odpovedi. Na veljavnost odjave tožnice iz zavarovanj na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, da je to pri ZZZS uredila nekdanja direktorica toženke (ki je bila tedaj še zaposlena pri toženki). Že glede na navedeno ni mogoče slediti stališču toženke, da je odpoved navidezna oziroma v njej navedeni odpovedni razlog fiktiven (prim. npr. odločitve pritožbenega sodišča Pdp 962/2012, Pdp 45/2015, Pdp 1125/2015 in Pdp 50/2019), zaradi česar na tej podlagi tožnici ne bi bila dolžna izplačati pripadajoče odpravnine.

9. Prav tako neutemeljene pa so pritožbene navedbe, s katerimi toženka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved veljavno v imenu toženke podala v tistem času v sodni register vpisana zakonita zastopnica, čeprav je pred tem podala odstopno izjavo. Drži sicer, da ima vpis oziroma izbris zakonitega zastopnika iz sodnega registra deklaratoren značaj, vendar pa to velja le v razmerju med toženko (gospodarsko družbo) in nekdanjo direktorico, ne pa v razmerju do tožnice, ki se je kot delavka lahko zanesla na to, da je odpoved v imenu toženke podala upravičena oseba, ki jo je tožnica štela za direktorico in je bila kot taka tudi vpisana v sodni register; sploh glede na izpoved nove zakonite zastopnice toženke B. B., da je sama k toženki prišla oziroma se pri njej zaposlila 4. 1. 2021 oziroma da je v času, ko se je dogajala odpoved, sploh še ni bilo v firmi. Zgrešeno je zavzemanje toženke, da bi morala tožnica dokazati, da je ob prejemu odpovedi vpogledala v sodni register, kdo je vpisan kot zakoniti zastopnik toženke, da bi se lahko sklicevala na načelo zaupanja v registrsko stanje.

10. Neutemeljeno je pritožbeno oporekanje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da toženka ni dokazala tožničine slabovernosti glede vprašanja (ne)upravičenosti podaje redne odpovedi s strani direktorice A. A.. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi pa je bil upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka skladno z 8. členom ZPP. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje spregledalo izpovedi prokurista in nove direktorice toženke, ki sta na podlagi nekaterih okoliščin (prijateljski odnos tožnice in nekdanje direktorice, delo v skupni pisarni in kasneje določen čas delo obeh pri drugem delodajalcu) štela, da je tožnica vedela za odstopno izjavo prejšnje direktorice preden ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot toženka, pa ne pomeni, da je dokazna ocena enostranska ali celo pristranska, kot prikazuje pritožba.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo 375 točk in 2-odstotne materialne stroške, skupaj 382,50 točk oziroma (glede na vrednost točke po Odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl. – OT, 0,60 EUR) 229,50 EUR ter 22-odstotni DDV, skupaj 279,99 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.