Jedro

V obravnavani zadevi je tožnikov rezidentski status ugotovljen zgolj za namene ZDoh-2 in ne tudi za namene konvencije o odpravi dvojne obdavčitve. To pomeni, da izpodbijana odločitev tožnika ne omejuje pri uveljavljanju njegovih pravic po Konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo v zvezi z davki na dohodek in premoženje. Uveljavljanje ugodnosti iz pogodb o odpravi dvojnega obdavčenja je pravica davčnih zavezancev, kar pomeni, da jih davčni zavezanci lahko uveljavljajo ali pa tudi ne. Rezidentski status za namene konvencije se ne sme določiti vnaprej, še pred uveljavljanjem pravic iz konvencije v zvezi s konkretnimi prejetimi dohodki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni tudi finančni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnik v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) od 1. 10. 2014 do 21. 12. 2015 še vedno šteje za rezidenta Slovenije, od 22. 12. 2015 dalje pa se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 16. 4. 2015 davčnemu organu po pooblaščencu predložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa - odhod iz Republike Slovenije. Iz navedene vloge je razvidno, da je bil datum odhoda tožnika iz Slovenije 1. 10. 2014, da je tožnik v postopku razveze, da je Slovenijo zapustil za stalno, da je bil razlog odhoda v tujino zaposlitev pri tujem delodajalcu družbi A., Skopje, da sta njegova otroka B.B in C.C. dodeljeni v skrbništvo materi, da dogovorjenih stikov ni, da bo tožnik še naprej imel v lasti bivališče v Sloveniji, ki je oddano v najem nepovezani osebi, po poteku najemne pogodbe pa se bo stanovanje prodalo, da bo tožnik imel slovensko vozniško dovoljenje in potni list, da je v zvezi s članstvom v nadzornem svetu družb D. in E. že podal odstopno izjavo z odložnim pogojem, da bo v Slovenijo prihajal za krajše poslovne obiske po potrebi ter, da ima v tujini urejeno zdravstveno zavarovanje in odprt bančni račun pri banki Reiffeisen. Tožnik je še dodatno pojasnil, da se je 1. 10. 2014 preselil v Republiko Makedonijo zaradi sklenjenega delovnega razmerja z družbo A., Skopje. Tožnik in njegova žena F. sta se zaradi značajskih razlik odločila, da se razvežeta. Njuni hčerki živita pri mami na naslovu ... Tožnik je vlogi priložil listine, ki jih davčni organ navaja in naknadno še sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 12. 2015, na podlagi katere se je zakonska zveza med tožnikom in F.F. razvezala.

3. Davčni organ se sklicuje na 6. člen ZDoh-2, po katerem je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, določenih v navedeni zakonski določbi, med drugim pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Davčni organ ugotavlja, da je iz uradnih evidenc, ki jih vodi oziroma so mu dostopne in iz dokumentacije, ki jo je v postopku predložil tožnik, razvidno, da je tožnik sicer v razveznem postopku, vendar je njegova družina (žena in otroka) ostala v Sloveniji. Kadar posameznik, ki je v zakonski zvezi, ali ki biva skupaj z zunajzakonskim partnerjem, zapusti Slovenijo, vendar zakonec ali zunajzakonski partner ostane v Sloveniji, se tak zakonec ali partner šteje za rezidenčno vez posameznika s Slovenijo v času posameznikove odsotnosti. Enako se šteje v primeru, kadar posameznik zapusti Slovenijo, njegovi vzdrževani družinski člani pa ostanejo v Sloveniji. Taki družinski člani štejejo za rezidenčno vez s Slovenijo. Davčni organ tako zaključuje, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 6. člena ZDoh-2, saj je v Sloveniji obdržal središče svojih osebnih interesov do 21. 12. 2015. Tožnik je imel v Sloveniji še vedno na razpolago dom in družino, zato se ga šteje za rezidenta Slovenije do 21. 12. 2015, od uradne razveze zakonske zveze, to je od 22. 12. 2015 dalje pa za nerezidenta Slovenije.

4. Tožnik je kot rezident Slovenije za namene ZDoh-2 zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. To pomeni, da mora obdavčljive dohodke, ki jih dosega v tujini, napovedati davčnemu organu v Sloveniji v ustreznih obrazcih napovedi. Kadar Slovenija na podlagi določb iz Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja (v nadaljevanju konvencija) nima pravice do obdavčitve dohodka oziroma sme dohodek obdavčiti le v okviru mejne stopnje po konvenciji, lahko kljub statusu rezidenta Slovenije za namene ZDoh-2 v zahtevku na obrazcu KIDO ali v davčni napovedi uveljavlja ugodnosti iz konvencije tako, da se v ustrezni rubriki napovedi oz. v opombah ali v prilogi sklicuje na konvencijo in pod pogojem, da predloži potrdilo o rezidenstvu za namene konvencije druge države pogodbenice.

5. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo, saj ocenjuje odločitev prvostopenjskega organa kot pravilno. Meni, da so pri presoji okoliščin, ki so pomembne pri statusu rezidentstva, vezi, ki jih tožnik ohranja v Sloveniji, močnejše oz. pomembnejše od tistih, ki predstavljajo rezidenčne vezi s tujo državo. Močno rezidenčno vez tožnika nedvomno predstavlja družina - vzdrževani družinski člani (otroci), ki živijo v Sloveniji. V povezavi s tujino tožnik v vprašalniku in v spremnem dopisu ni izkazal nobenih rezidenčnih vezi, ki bi dokazovale, da ima poleg zaposlitve, ki predstavlja zgolj ekonomski interes, v tujini tudi osebne interese (saj ni izkazal nobenih socialnih oz. družbenih povezav). Drugostopenjski organ meni, da so tiste rezidenčne vezi, ki za tožnika predstavljajo pomembno vez oz. osebni interes, ki ga ohranja v Sloveniji, njegovi vzdrževani družinski člani. Osebne vezi imajo prednost pred ekonomskimi, zato je ugotovitev prvostopenjskega organa, da je za rezidentstvo Slovenije v danem primeru izpolnjen pogoj po 5. točki 6. člena ZDoh-2 pravilna. Drugostopenjski organ še dodaja, da omenjeni osebni interes oz. pomembna rezidenčna vez tožnika v konkretnem primeru obstoja tudi po razvezi oz. prekinitvi življenjske skupnosti tožnika z nekdanjo soprogo in je zato odločitev prvostopenjskega organa o dodelitvi nerezidentskega statusa od dneva razveze zakonske zveze, po presoji drugostopenjskega organa nepravilna. Ker bi bila sprememba prvostopenjske odločbe, s katero bi drugostopenjski organ ugotovil, da je tožnik tudi od 22. 12. 2015 dalje rezident Slovenije, v škodo tožnika, je zaradi prepovedi odločbe v škodo tožnika - „reformatio in peius“, izpodbijane odločbe drugostopenjski organ ne spreminja.

6. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Uveljavlja tožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je izpodbijana odločba nepravilna. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, pri čemur je deloma drugače ugotovil dejansko stanje kot prvostopenjski organ. V povezavi z obstojem središča osebnih in ekonomskih interesov tožnika pritožbeni organ poudarja obstoj vzdrževanih družinskih članov, za prvostopenjski organ pa je bila ključna okoliščina, kdaj se je tožnik uradno razvezal od svoje žene F.F. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ pa nista celovito presojala dejanskega tožnikovega položaja (kakšne so bile v spornem obdobju osebne in ekonomske povezave tožnika v Makedoniji), niti nista pravilno ugotovila dejanskih vezi tožnika z njegovo ženo (prvostopenjski organ) oziroma vezi tožnika z njegovima hčerkama (drugostopenjski organ).

7. Zmotna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da je tožnik rezident Republike Slovenije v smislu 6. člena ZDoh-2, saj naj bi v Sloveniji obdržal središče svojih osebnih interesov. Tožnik se je 1. 10. 2014 preselil v Republiko Makedonijo zaradi sklenjenega delovnega razmerja z družbo A., Skopje. Tožnik je v Republiki Sloveniji odjavil stalno prebivališče. Življenjska skupnost tožnika z F.F. je prenehala že pred njegovo selitvijo v Republiko Makedonijo. Hčeri sta ostali v skupnem gospodinjstvu z njuno materjo F.F. Tožnik je predložil številne dokumente, ki so izkazovali, da je s 1. 10. 2014 postal davčni rezident Republike Makedonije. Med drugim je tožnik priložil tudi potrdilo makedonske davčne uprave, ki potrjuje, da se šteje za davčnega rezidenta Republike Makedonije v smislu 4. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, ki kot prvo od naveznih okoliščin določa središče vitalnih življenjskih interesov. Navedeno je dodatni dokaz, da je središče tožnikovih vitalnih življenjskih interesov nedvomno v Makedoniji. Tožnik pojasnjuje, da je s 1. 10. 2014, to je z dnem selitve v Makedonijo, prenesel središče svojih osebnih in ekonomskih interesov iz Slovenije v Makedonijo in kljub formalnemu obstoju zakonske zveze z F.F. ni mogoče šteti, kot to zmotno zaključuje prvostopenjski organ, da je imel tožnik do 22. 12. 2015 na razpolago dom in družino, zaradi česar naj bi obstajala rezidenčna vez s Slovenijo.

8. Okrožno sodišče v Ljubljani je 22. 12. 2015 izdalo sodbo IV P 1368/2015, s katero je razvezalo zakonsko zvezo med tožnikom in F.F. Omenjena sta se, še preden je tožnik odšel v Republiko Makedonijo, sporazumela o razdelitvi skupnega premoženja in prenehanju zakonske zveze, o čemer sta 6. 10. 2014 sklenila sporazum v notarski obliki. Navedeni sporazum, v skladu z sodno prakso, nedvomno predstavlja trenutek razpada življenjske in ekonomske skupnosti. Zaradi tožnikovega odhoda v Republiko Makedonijo je bilo dogovorjeno, da F.F. poskrbi za ustrezne formalnosti glede vloženega sporazumnega predloga za razvezo zakonske zveze. Predvsem bi morala plačati sodno takso. Na tej podlagi bi sodišče lahko že zdavnaj izdalo sodbo, s katero bi zakonsko zvezo med navedeno in tožnikom na podlagi sporazuma razvezalo. Tožnik je naknadno ugotovil, da F.F., iz njemu neznanega razloga, sodne takse ni plačala. Ko je tožnik za to zvedel, je najel odvetnico in predlog sporazumne razveze prekvalificiral v tožbo, na podlagi katere je bila zakonska zveza med tožnikom in F.F. naposled 22. 12. 2015 tudi formalno razvezana. Takšna (zgolj še formalno obstoječa, dejansko pa že razpadla) zakonska zveza ne pomeni nikakršne (osebne) vezi tožnika z Republiko Slovenijo. Navedenega se je očitno zavedal tudi drugostopenjski organ. Slednji pa zavrnitev tožnikove pritožbe utemeljuje z zatrjevanjem, da so za tožnika pomembne vezi s Slovenijo njegovi vzdrževani družinski člani.

9. Ko je na tak način drugostopenjski organ utemeljil svojo odločitev, je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, saj tožniku ni dal možnosti, da bi se izjavil o dejstvih, ki jih drugostopenjski organ očitno šteje za ključna v tej zadevi. Gre za t. i. odločbo presenečenja, ki pomeni za tožnika kršitev njegove ustavno zagotovljene pravice do izjave (ki je del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS). Tožnik se zato o teh dejstvih prvič podrobneje izjavlja v tej tožbi. Tožnik v zvezi s hčerkama povzema navedbe, ki jih je podal že v dosedanjih vlogah tega postopka. Med drugim navaja, da obe hčerki, tako mladoletna kot tudi polnoletna, živita ves čas, to je od 1. 10. 2014 dalje, pri materi, tožnik pa plačuje za obe hčerki sporazumno dogovorjeno preživnino v višini 500,00 EUR mesečno. Tožnik najkasneje od 1. 10. 2014 nima več skupnega gospodinjstva s svojima hčerkama. Za obravnavano obdobje od 1. 10. 2014 do 21. 12. 2015 je imel s hčerkama samo občasne stike, ki so se vršili na dva načina: hčeri sta ga obiskali v Makedoniji (kamor sta potovali z letalom, vlakom ali osebnim vozilom), tožnik pa ju je v Sloveniji obiskal samo, kadar je imel službeno pot v Slovenijo. Tožnik hčera od 1. 10. 2014 dalje ni nikoli obiskal na naslovu .... Stiki s hčerkama so bili kratkotrajni. Hčerki je obiskoval na različnih lokacijah, praviloma v javnih prostorih, za kar prilaga izjavi obeh hčera in svoje žene, s katero se je razvezal. Tožnik meni, da je treba pri upoštevanju rezidenčnih vezi s Slovenijo upoštevati okoliščine konkretnega primera. Res je, da je po sodni praksi Upravnega sodišča RS pomembna okoliščina glede določanja osebnih vezi tudi dejstvo, kje živijo vzdrževani družinski člani. V navedeni zadevi pa je po mnenju tožnika ključna tudi okoliščina - s kom ti vzdrževani družinski člani živijo v skupnem gospodinjstvu in na kakšen način se izvajajo stiki med otroki in tožnikom. Bistvena je namreč razlika med situacijo, ko se davčni zavezanec (čeprav samo občasno) vrača v Slovenijo v svoj dom, kjer živi tudi njegova zakonska partnerka ter njuni otroci, in situacijo, ko davčni zavezanec v Sloveniji nima več bivališča in ohranja zgolj občasne stike s svojimi otroki. Posledično so se bistveno spremenile tudi vezi s hčerkama, saj so te postale v osebnem smislu zelo šibke.

10. Posledično zato pri tožniku v spornem obdobju od 1. 10. 2014 do 21. 12. 2015 ni obstajala nobena okoliščina več, zaradi katere bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 štel za slovenskega davčnega rezidenta. Tožnik povzema ključna dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zaključek. Med drugim se sklicuje na stalno prebivališče, ki ga ima v Skopju, na dejstvo, da je bil s 30. 9. 2014 odjavljen iz slovenskega pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter da mu je s 30. 9. 2014 prenehalo dopolnilno zdravstveno zavarovanje pri G. Od 1. 10. 2014 je tožnik vključen v obvezno makedonsko pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Dodeljeno ima makedonsko davčno številko, za leto 2014 je vložil dohodninsko napoved v Makedoniji. V spornem obdobju je bil tožnik podvržen tudi dolgotrajnemu zdravljenju v Republiki Makedoniji, tam je imel svojega osebnega zdravnika in zobozdravnika, tam je opravil preventivni menedžerski pregled. V Republiki Makedoniji je bil član fitnes kluba v hotelu ..., v Republiki Makedoniji ima tudi veliko prijateljev.

11. Tožnik navaja, da niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ vseh navedenih dejstev nista upoštevala. Sklicevala sta se na različno relevantno dejstvo, ki sta ga tudi napačno interpretirala. Ob upoštevanju vseh okoliščin, na katere se sklicuje tožnik, je po mnenju tožnika možen le en zaključek in to je, da je imel tožnik v spornem obdobju središče osebnih in ekonomskih interesov v Makedoniji. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa spremeni tako, da ugotovi, da je tožnik nerezident Republike Slovenije od 1. 10. 2014 dalje. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. Hkrati predlaga naj sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla pravno podlago iz 5. točke 6. člena ZDoh-2, ki pa sta jo sicer utemeljila z različnimi razlogi. Tudi po presoji sodišča je pravilna pravna podlaga izpodbijane odločitve 5. točka 6. člena ZDoh-2, ki jo po presoji sodišča utemeljujejo tako razlogi, na katere se sklicuje prvostopenjski organ, kot tudi razlogi, na katere se sklicuje drugostopenjski organ. Iz razlogov navedenih v obrazložitvah obeh davčnih organov je v obravnavani zadevi pravilen zaključek, da se tožnik v obdobju od 1. 10. 2014 do 21. 12. 2015 še vedno šteje za rezidenta Republike Slovenije.

15. Skladno z ZDoh-2 je obseg zavezanosti fizične osebe za plačilo dohodnine odvisen od njenega statusa rezidenta ali nerezidenta. ZDoh-2 v 6. členu fizično osebo opredeljuje za rezidenta, če v kateremkoli času v davčnem letu pridobitve dohodka izpolnjuje katerega od pogojev, ki so določeni v tem členu. Med temi pogoji je v 5. točki 6. člena ZDoh-2 določen pogoj, da ima zavezanec svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Oba, tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ, sta v obravnavani zadevi zaključila, da je imel tožnik v obravnavanem obdobju, to je v času od 1. 10. 2014 do 21. 12. 2015, središče svojih osebnih interesov v Sloveniji. Po stališču prvostopenjskega organa je imel tožnik v tem obdobju v Sloveniji še vedno na razpolago dom in družino in sicer vse do uradne razveze zakonske zveze, to je do 21. 12. 2015. Po stališču drugostopenjskega organa (za razliko od organa prve stopnje) pa so za tožnikove rezidenčne vezi, ki predstavljajo pomembno vez oziroma osebni interes, ki ga ohranja v Sloveniji, njegovi vzdrževani družinski člani.

16. V obravnavanem obdobju je torej tožnik imel v Sloveniji še vedno, čeprav sam navaja, da le formalno, zakonsko partnerico, s katero ima tudi dve hčerki (eno polnoletno in eno mladoletno), za kateri se je zavezal po razvezi plačevati preživnino (za polnoletno iz razloga, ker študira, torej gre za vzdrževana družinska člana). Ne glede na tožnikove navedbe, da je bil z zakonsko partnerico že v postopku razveze, se sodišče strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da je tožnik imel v obravnavanem obdobju središče svojih osebnih interesov v Sloveniji. Še vedno je namreč tožnik imel v Sloveniji družino, ki po presoji sodišča predstavlja za tožnika močno osebno vez. Tožnikova močna osebna vez po presoji sodišča ostaja v Sloveniji tudi po uradni razvezi zakonske zveze, saj tako močno osebno vez predstavljata tožnikovi hčerki, za kateri se je tožnik zavezal plačevati tudi preživnino.

17. Po presoji sodišča tožnik pomen take osebne vezi (da ima dva otroka v Sloveniji, za katera plačuje preživnino) ne more zmanjšati z navedbami, ki jih v svojih pisnih izjavah potrjujejo tudi tožnikovi hčerki in žena, s katero se je tožnik razvezal, to je, da tožnik hčerki obišče le, kadar je v Sloveniji službeno, da jih ne obišče na domu, kjer živi njegova bivša žena, pač pa na javnih mestih ali pa da ga obiščeta hčerki v Sloveniji. Ne glede na način vzdrževanja stikov med tožnikom in hčerkama, gre po presoji sodišča za močno osebno vez, katere pomen s tem, na kakšen način se vzdržujejo osebni stiki, ni mogoče zmanjšati. Zato tožnikovi ugovori, da bi bilo v obravnavani zadevi potrebno upoštevati okoliščine obravnavane zadeve, na katere se sklicuje tožnik, na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. V relevantnem obdobju je bil tožnik uradno še v zakonski zvezi, čeprav se sklicuje na sporazum z dne 6. 10. 2014, s katerim sta se z F.F. sporazumela o razdelitvi skupnega premoženja in prenehanju zakonske zveze, ki je prenehala 22. 12. 2015. 18. Iz navedenih razlogov tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Ne glede na to, da sta se organ prve stopnje in organ druge stopnje sklicevala na različne razloge, prvostopenjski organ je kot tožnikovo rezidenčno vez štel tožnikovo družino, (zaradi uradno še obstoječe zakonske zveze med tožnikom in F.F.), ki je tudi po presoji sodišča takrat še obstojala, drugostopenjski organ pa štel za tožnikovo rezidenčno vez tožnikovi hčerki, pa so po presoji sodišča v obravnavanem obdobju kot tožnikova rezidenčna vez obstojali tako razlogi, ki jih navaja prvostopenjski organ, kot tudi razlogi, ki jih navaja drugostopenjski organ. Oboji navedeni razlogi namreč predstavljajo po presoji sodišča tožnikovo močno osebno vez s Slovenijo. Gre namreč za osebne interese, ki imajo prednost pred ekonomskimi interesi. V postopku pa je bilo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da je imel tožnik v relevantnem obdobju v Makedoniji, kamor se je preselil, (le) središče svojih ekonomskih interesov. Slednje je tožnik v postopku podrobno pojasnjeval in zatrjeval, da je središče njegovih interesov v Makedoniji, na kar se sklicuje tudi v tožbi. Ker pa imajo tudi po presoji sodišča tožnikove osebne vezi (družina oziroma hčerki) prednost pred ekonomskimi vezmi, na katere se sklicuje tožnik in sicer: zaposlitev, zavarovanje - pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, članstvo v fitnes klubu in drugo, kar navaja tožnik, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

19. Pri tem sodišče poudarja, da je v obravnavani zadevi tožnikov rezidentski status ugotovljen zgolj za namene ZDoh-2 in ne tudi za namene konvencije o odpravi dvojne obdavčitve. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015). To pa pomeni, da izpodbijana odločitev tožnika ne omejuje pri uveljavljanju njegovih pravic po Konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo v zvezi z davki na dohodek in premoženje. Kot izhaja iz omenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je uveljavljanje ugodnosti iz pogodb o odpravi dvojnega obdavčenja pravica davčnih zavezancev, kar pomeni, da jih davčni zavezanci lahko uveljavljajo ali pa tudi ne. Rezidentski status za namene konvencije se ne sme določiti vnaprej, še pred uveljavljanjem pravic iz konvencije v zvezi s konkretnimi prejetimi dohodki.

20. V obravnavani zadevi gre torej za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene, ki se skladno z ZDoh-2 in ustaljeno sodno prakso ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje, zaradi česar sodišče tožnikovo sklicevanje na potrdilo makedonske davčne uprave, da se tožnik šteje za davčnega rezidenta Republike Makedonije v smislu 4. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, zavrača. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore glede nepravilne uporabe materialnega prava, kot tudi ugovore glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Po presoji sodišča v postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka (zgolj) iz razloga, ker sta prvostopenjski in drugostopenjski organ navedla različne dejanske razloge za izpodbijano odločitev, ki pa ima pravno podlago v 5. točki 6. člena ZDoh-2. Razlogi, zaradi katerih je izpodbijana odločitev po presoji sodišča pravilna, pa izhajajo iz obrazložitve te sodbe. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna tudi iz razlogov, ki jih navaja prvostopenjski organ, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker tožnik ni imel možnosti, da bi se izjavil o dejstvih, ki jih drugostopenjski organ šteje za ključna. Sicer pa je tožnik v postopku ves čas sodeloval, zoper odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa je tudi uveljavljal pravna sredstva (pritožbo in tožbo), zaradi česar mu po presoji sodišča niso bile kršene pravice iz 22. člena Ustave RS, na kar se sklicuje tožnik.

21. Ker so torej tožbeni ugovori neutemeljeni in ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, kot tudi ne kršitve ustavnih določb, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je po presoji sodišča relevantno, ni sporno.

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.