Jedro

Tožnik se je v času pripravljenosti na domu sicer nahajal doma oziroma v bližini doma in je bil na razpolago delodajalcu, vendar takrat ni opravljal delovnih obveznosti, zato tega časa ni mogoče šteti za nadurno delo, za katero bi bil tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za obdobje od 1. avgusta 2006 do 1. septembra 2008 obračuna plačilo pripravljenosti na delo v bruto znesku … EUR, od tega zneska odvede vse predpisane davke in prispevke ter nato tožniku plača neto znesek v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih v izreku navedenih zneskov od vsakega 16. v mesecu za pripravljenost v prejšnjem mesecu (točka I. izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.8.2008 dalje do plačila in plačilo stroškov predhodnega postopka pri toženi stranki v višini 280,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2008 do plačila (točka II. izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 723,15 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III. izreka).

Zoper takšno sodbo tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek z argumentacijo, da časa pripravljenosti na delo ni mogoče vštevati v delovni čas. Iz 141. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 42/2002, 103/2007) izhaja, da delavec dela kadar je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje obveznosti iz pogodbe. Podobno določa tudi 2. člen Direktive 2003/88/ES (v nadaljevanju Direktiva). Tožnik je bil v času pripravljenosti na delu na razpolago delodajalcu, saj ga je ta lahko vsak čas poklical na delo. Zato ni dvoma, da je tožnik opravljal svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Ni jasno, zakaj bi bilo razlikovanje v primeru fizične prisotnosti v prostorih delodajalca (zadevi Dellas in Gunter Fuss) tako pomembno, da bi utemeljevalo povsem drugačno tolmačenje določb 141. člena ZDR in 2. člena Direktive. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje tožnikovo pripravljenost moralo opredeliti kot delovni čas in tožniku prisoditi plačilo kot za redno delo z dodatkom za nadurno delo, saj je pripravljenost opravljal preko rednega delovnega časa. Tudi pri zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo Direktivo, saj ta gotovo ne dopušča da delodajalec enostransko odredi pripravljenost na delo brez zgornje časovne omejitve. Ni dvoma, da ima takšna obremenjenost lahko posledice za zdravje delavca in mu ne omogoča popolnega počitka od dela. Pripravljenost na delo pomeni delovno obveznost delavca, ki mora imeti pravno podlago bodisi v pogodbi o zaposlitvi, kolektivni pogodbi ali zakonu in je ni mogoče uvesti z enostranskimi akti delodajalca, kakršno je bilo Navodilo za izvajanje dežurstva davčnih svetovalcev za potrebe prekrškovnih organov (v nadaljevanju: Navodilo), ki ga je 10. 10. 2005 izdala tožena stranka in kakršen je bil na tej podlagi odrejen razpored, ki ga je mesečno pripravljal direktor davčnega urada. Tožnik je pred izdajo navodila in uvedbo pripravljenosti na delo vse svoje obveznosti opravljal v rednem delovnem času, po uvedbi pripravljenosti na delo pa je imel delovne obveznosti tudi izven polnega rednega delovnega časa. Tožena stranka z navodilom po veljavnem pravu ni mogla spremeniti obstoječih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko in na ta način tožniku ni mogla naložiti novih obveznosti, zato je njeno ravnanje protipravno. Obveznost tožene stranke, da izvaja svoje pristojnosti po Zakonu o davčni službi (ZDS-1, Ur. l. RS 57/2004 s spremembami) ali Zakon o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS 3/2007 s spremembami) ali katerem drugem zakonu in predpisu še vedno ostaja obveznost tožene stranke in ne njenih zaposlenih. Tožena stranka mora to svojo obveznost izpolniti in delo organizirati na ustrezen način, vendar v okviru veljavne delovnopravne zakonodaje. Ustrezno opredelitev glede protipravnosti se po mnenju tožnika nahaja v odločbi pritožbenega sodišča Pdp 376/2010 z dne 9. 12. 2010. Glede intenzitete duševnih bolečin in drugega dokazovanja pa je potrebno upoštevati odločbo pritožbenega sodišča Pdp 945/2008 iz katere izhaja, da ni potrebno, da bi bila intenziteta teh bolečin takšna, da bi bila potrebna pomoč psihiatra. Za ugotovitev pravno priznane škode tudi ni nujno pomoč zdravnika. V kolikor bi bile posledice v tožnikovem duševnem stanju tako hude, da bi potreboval pomoč zdravnika ali celo psihiatra, bi bila tudi odškodnina neprimerno višja. Zadostuje ugotovitev, da je psihično ravnovesje tožnika porušeno, kar je možno dokazovati na različne načine. Tožnik je to dokazoval z lastno izpovedbo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je možno zaključiti, da sodišče verjame tožniku, da je doživljal duševne bolečine, da pa šteje, da to ni bilo pravno upoštevno duševno trpljenje. Vendar je pri tožniku takšno stanje trajalo več kot dve leti in pol, kar vsekakor pomeni porušenje psihičnega ravnovesja in pravno priznano škodo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovem zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 26/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega razloga, na katerega se sklicuje pritožba, po uradni dolžnosti pa je pazilo, na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2,., 3., 6., 7. in 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP nepravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov primarni zahtevek. Zmotno je tožnikovo stališče, da bi se čas pripravljenosti na domu moral šteti v delovni čas in da bi zaradi tega, ker je pripravljenost opravljal poleg rednega delovnega časa, moral prejeti tudi dodatek za nadurno delo. 1. odstavek 141. čl. ZDR določa, da delovni čas obsega efektivni delovni čas in čas odmora po 154. čl. ZDR ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. V 2. odstavku 141. čl. ZDR pa je podana definicija efektivnega delovnega časa. To je vsak čas v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Ta določba je povsem v skladu z določbo 2. člena Direktive o tem, da je delavni čas vsak čas, v katerem delavec, dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso. Iz obeh definicij povsem jasno izhaja, da se čas pripravljenosti za delo na domu, ko delavec efektivno ne dela, ne more šteti za delovni čas. Navedeno izhaja tudi iz določbe 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami), ki v spornem času sicer še ni veljala. V 46. členu citirane kolektivne pogodbe je določeno, da se javnemu uslužbencu čas stalne pripravljenosti ne všteva v delovni čas. Tudi v številnih področnih predpisih je določeno, da se pripravljenost na domu ne všteva v efektivni delovni čas. Tako je v 2. odstavku 82. člena Zakona o policiji (Zpol, Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami) izrecno določeno, da se pripravljenost za delo ne šteje v število ur delovne obveznosti. Tudi 2. odstavek 97. e. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1997 s spremembami) določa, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma da se te ure vštevajo le v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati. Podobne so tudi določbe 53. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami), 42. a. člena Zakona o zdravniški službi (ZzdrS, Ur. l. RS, št. 98/1999 s spremembami), 14. c. člena Zakona o gasilstvu (ZGas, Ur. l. RS, št. 71/1993 in 48. člena Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1, Ur. l. RS, št. 45/2001 s spremembami).

Tožnik se je v času pripravljenosti na domu sicer nahajal doma oziroma v bližini doma, vendar takrat ni opravljal delovnih obveznosti, zato tega časa ni mogoče šteti za nadurno delo, za kar se zavzema tožnik. V delovni čas tožnika se lahko šteje le tisti čas pripravljenosti, v katerem je tožnik tudi efektivno delal, saj sta samo za tisti čas izpolnjena oba pogoja iz citiranih določb 141. čl. ZDR oziroma 2. člena Direktive, to je da je tožnik bil na razpolaga delodajalcu in da je opravljal delovne obveznosti. Tožnik s tožbo niti ni izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje, da v celotnem spornem obdobju ni opravljal nobene efektivne ure, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi tabele ur pripravljenosti in efektivnega dela v času pripravljenosti (priloga B3).

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbi sodišča Evropskih skupnosti, saj se ti dejansko nanašata na povsem drugačno dejansko stanje. Tako je v zadevi C-14/04 z dne 1. 12. 2005 (zadeva Dellas) sodišče zavzelo stališče, da se morajo dežurstva, ki jih delavec opravi v skladu z režimom fizične prisotnosti v prostorih delodajalca, v celoti šteti kot delovni čas. Tožnik v času pripravljenosti na delo ni bil fizično prisoten v prostorih delodajalca. V zadevi C-429/09 z dne 25. 11. 2010 (zadeva Gunter Fuss) je prav tako šlo za delavca, ki je v času dežurstva moral biti prisoten na delovnem mestu, kar pa tožniku ni bilo potrebno. V zadevi Gunter Fuss je za odškodninski zahtevek gasilca, katerega povprečni delovni čas je presegel dovoljenega z Direktive, sestavljen je bil iz obdobja dejanskega dela in iz obdobja dežurstva na delovnem mestu.

Iz naslova pripravljenosti na domu je tožena stranka tožniku plačala vse kar mu je bila dolžna na podlagi določbe 2. točke 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami). Ta je določala, da delavcu za čas pripravljenosti na domu pripada nadomestilo v višini 10% od osnove, pri čemer je osnovo predstavljala osnovna plača delavca za polni delovni čas oziroma ustrezna urna postavka. Toliko je tožnik tudi dobil, zato s primarnim zahtevkom neutemeljeno vtožuje, da se mu pripravljenost na domu obračuna in izplača kot nadurno delo. Sodišče prve stopnje je zato primarni tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Tudi podredni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. S podrednim tožbenih zahtevkom je tožnik zahteval plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi protipravne odreditve pripravljenosti na delo. Za odškodninsko odgovornost morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta; to je škoda, protipravnost ravnanja povzročitelja škode, vzorčna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila protipravno odrejena pripravljenost na domu. Zadostno pravno podlago za odreditev pripravljenosti predstavlja Navodilo. Tožena stranka oziroma v njenem imenu Generalni davčni urad je bila na podlagi 12. člena ZDS-1 dolžna delo organizirati tako, da Davčna uprava lahko izvaja vse svoje pristojnosti. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da med te pristojnosti spada tudi izvrševanje glob, ki jih izrečejo prekrškovni organi oziroma sodišča in ker ti organi v skladu s 1. odstavkom 201. člena ZP-1 lahko odločijo, da se odločba izvrši takoj, ne glede na pritožbo je bila tožena stranka dolžna delo organizirati tako, da je zagotovila učinkovito izvrševanje tudi te pristojnosti tudi izven delovnega časa upravnega organa.

Generalni davčni urad ni presegel svojih pristojnosti, ko je določil, da se dežurstvo davčnih izterjevalcev opravlja kot pripravljenost izterjevalcev na domu, pri čemer izterjevalcu za efektivno delo v času pripravljenosti pripada plačilo kot za delo preko polnega delovnega časa, za pripravljenost na domu, ko dela ne opravlja, pa dodatek v višini 10%.

Odrejena pripravljenost na delu ni protipravna zgolj zaradi tega, ker temelji na organizacijskem predpisu generalne direktorice Davčne uprave RS in ker ta možnost ni bila izrecno predvidena v področnem zakonu. Nenazadnje ni res, da bi bilo to vprašanje v celoti urejeno z zakoni v vseh dejavnostih, kjer se izvaja dežurstvo oziroma pripravljenost na domu. Tako se dežurstvo in stalna pripravljenost opravita tudi na sodiščih, pri čemer je v zakonu ta oblika urejena le glede sodnikov, ne pa tudi glede administrativnega in strokovnega osebja, za katerega prav tako veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 126/2003).

Res je sicer, da je pritožbeno sodišče v istovrstnem sporu v sodbi Pdp 376/2010 z dne 9. 12. 2010 zavzelo drugačno stališče glede protipravnosti ureditve pripravljenosti na delo, čeprav je tudi v tisti zadevi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo do katere naj bi prišlo zaradi protipravno odrejene pripravljenosti na delo. Vendar pa je bilo takšno stališče glede protipravnosti odreditve pripravljenosti na delo zavzeto le v navedeni zadevi, v preostalih istovrstnih sporih, o katerih je bilo odločeno s sodbami Pdp 38/2011 z dne 2. 6. 2011, Pdp 1159/2011 z dne 12. 1. 2011 in Pdp 1165/2011 z dne 18. 4. 2011 pa je bilo zavzeto enako stališče, kot v tej zadevi, to je da ni podana protipravnost. Navedeno pomeni, da se glede tega vprašanja vsaj na pritožbenem sodišču oblikovala enotna praksa, saj od stališča, da ureditev pripravljenosti na delo pri toženi stranki ni protipravna, odstopa le ena sodba pritožbenega sodišča. V vseh sodbah, ki zastopajo stališče, da ni podana protipravnost, pa je bilo tudi izrecno opozorjeno, da je navedeno na podlagi 1. odstavka 367. a. člena ZPP lahko razlog za dopuščeno revizijo. V skladu z 2. alinejo 1. odstavka 367 a. člena ZPP Vrhovno sodišče lahko dopusti revizijo, če gre za pravno vprašanje, glede katerega ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka z odreditvijo pripravljenosti na domu ni kršila pravil o najdaljšem delovnem času, saj se v ta čas, kakor je že obrazloženo zgoraj, ne všteva čas pripravljenosti na delo, to je čas ko tožnik efektivno ni delal. Za zavrnitev podrejenega tožnega zahtevka tako zadošča že ugotovitev, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke in sodišču prve stopnje niti ne bi bilo potrebno ugotavljati ali so podani tudi ostali pogoji odškodninskega delikta. Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi izvajana pripravljenosti na domu nastala vtoževana nepremoženjska škoda. Pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede duševnih bolečin in drugih omejitev, ki naj bi jih tožnik trpel zaradi odrejene pripravljenosti na domu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlog ni podan, prav tako tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.