Jedro

Vsaka povprečno izkušena in razumna odrasla oseba se zaveda, da les (tako kot večinoma vsaka druga površina), ko je moker, drsi. Vendar je to povsem običajen riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega ukrepanja. Nevtralizira se ga lahko že z običajno pazljivostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da do poškodb tu ni prihajalo. Da kdaj pa kdaj komu na mokrih tleh spodrsne, je vsakdanje, večinoma (kot tu) pa gre za plod lastne premajhne pozornosti ali naključja, ki ga mora trpeti tisti, ki se mu takšno naključje primeri.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v tem delu (za prisojenih 7500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2010 dalje do plačila).

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni toženima strankama povrniti 617,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki za škodo, ki je tožnici nastala pri padcu na mokri leseni podlagi na golf igrišču prve toženke na prostoru za pranje golf opreme, dolžni plačati 7500 EUR (I. točka sodbe). V presežku (zaradi pretiranega zahtevka in ocene o 50 % sokrivdi oškodovanke) je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Odločilo je še, da sta toženi stranki tožnici dolžni povrniti 1509,00 EUR pravdnih stroškov (III. točka).

2. Toženi stranki se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških , in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da je prva toženka izbrala povsem primeren material za zunanjo uporabo na prostoru za pranje golf opreme, izvedenec pa je povedal, da se drsnost takega materiala še zmanjša, če je le-ta profiliran, kar je tudi bil. Prva toženka z namestitvijo takega lesa ni kršila nobenih predpisov, saj le-ti niti ne obstajajo, in ni ravnala nedopustno, saj je izbrala tak material, ki se v zunanjem okolju pogosto uporablja. Navajata še, da na podlagi meritev ni bilo mogoče zaključiti, da je prva toženka uporabila neprimeren les, primerjava z zahtevami za podlage za športne dvorane pa da ni primerna. Pravita, da je prva toženka namestila tudi opozorilno tablo ter s tem je storila vse, kar se v takem okolju pričakuje od nje kot od dobrega gospodarstvenika, nameščanje protizdrsne zaščite pa bi pomenilo nerazumno skrbnost. Tožnica bi se po prepričanju pritožnic morala zavedati, da prva toženka ne more ves čas zagotavljati nedrsečih površin na prostoru, kjer se pere oprema, saj je bila kot redna igralka golfa s stanjem dobro seznanjena. Ob večji pazljivosti bi škodni dogodek lahko preprečila, zato menita, da je sama v celoti odgovorna za škodo, ki ji je nastala. Predlagata, da se sodba spremeni tako, da se tožničin zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico, opredeljujeta pa tudi pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kljub pravilni ugotovitvi odločilnih pravno pomembnih dejstev napravilo napačen materialnopravni zaključek, da sta toženki delno (do ½) odgovorni za tožnici nastalo škodo. Napačno je ocenil, da je prva toženka ravnala protipravno, češ da je opustila nekaj, kar bi bila dolžna storiti, konkretno: da bi morala na mestu, kjer je tožnici zdrsnilo, bodisi namestiti ustreznejši material ali pa protizdrsno zaščito.

6. Sodišče prve stopnje je sicer imelo pravilno izhodišče, da je opustitev nekega ravnanja protipravna (oz. nedopustna) tedaj, ko stranki dejanje, ki ga je opustila, nalagajo posebni predpisi, ali pa če to izhaja iz splošnega načela prepovedi povzročanja škode, odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera.(1) Vendar je presoja ugotovljenih okoliščin v luči slednjega po prepričanju pritožbenega sodišča napačna.

7. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje bodisi zanesljivo ugotovilo bodisi so nesporna, so tale: - Tožnica je pri pranju golf opreme na golf igrišču prve toženke padla in si pri tem (huje) poškodovala gleženj: po igri golfa je postavila svoj voziček za golf ob rob asfaltne površine, ki meji na prostor za pranje golf palic, ki je bil prekrit z leseno podlago. Ko je s cevjo oprala en del vozička, je želela oprati še drugi del, stopila je na leseno podlago, na kateri ji je spodrsnilo in je padla.

- Pod na prostoru za pranje opreme je narejen iz masivnega lesa vrste bankirai. Les te vrste je zelo trd in naravno trajen, uporablja pa se za zunanje pode, mostove, ladijski pod, železniške pragove, vrtno pohištvo in v gradbeništvu.

- Postavljeni les je bil vzdolžno profiliran (narebričen), kar praviloma zmanjšuje njegovo zdrsnost. - Posebnih pravil, ki bi določala standarde za zunanje lesene površine, ni.

- Prostor, kjer se pere golf oprema, je prav zaradi tega pogosto moker, vsak moker les pa bolj drsi kot suh. Prostor je tožnici dobro poznan, saj je redna igralka golfa; igrišče toženke je njeno „domicilno“ igrišče. - Ni ugotovljeno, da bi tu, ker je tožnica padla, predhodno že večkrat prišlo do zdrsov oz. poškodb (za drugačno ugotovitev ni zadoščala izpovedba ene priče, da je tudi njemu že spodrsnilo, pri čemer verjetno ni bil edini).

8. Presoja sodišča prve stopnje, da bi morala toženka na prostoru za pranje opreme zato, ker je tam pogosto mokro, namestiti kakšen drug material, glede na te ugotovitve ni pravilna, saj je lesen narebričen pod primeren in običajno uporabljan prav za takšne, zunanje površine, ki so pogosto izpostavljene mokroti (mostovi, poti, ladijski podi, gostinske terase ...). Očitek, da bi morala namestiti primernejši material, če je bil nameščen že primeren, torej ne zdrži. 9. Iz istega razloga ne drži niti drugi, alternativni očitek, da bi morala toženka na narebričen leseni pod, ki je primeren za zunanjo uporabo, namestiti še posebno, dodatno protizdrsno zaščito. Pritožnici pravilno opozarjata, da bi bila takšna zahteva pretirana, neživljenjska in je ne opravičuje to, da je toženka zavezana k profesionalni skrbnosti. To bi namreč pomenilo, da bi morale biti prav vse zunanje lesene pohodne površine prevlečene s protizdrsnimi zaščitami. Na dlani je, da bi bilo to absurdno, nesmiselno. Vsaka povprečno izkušena in razumna odrasla oseba se zaveda, da les (tako kot večinoma vsaka druga površina), ko je moker, drsi.(2) Vendar je to po presoji sodišča povsem običajen riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega ukrepanja. Nevtralizira se ga lahko že z običajno pazljivostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da do poškodb tu ni prihajalo; tudi tožnica se očitno kljub večletni uporabi toženkinega golf igrišča tu pred obravnavanim dogodkom ni poškodovala, ni pa niti ugotovljeno, da bi nadobičajno nevarnost mokrih tal pri pranju opreme že pred tem zaznala in toženko nanjo opozorila (bodisi sama bodisi kakšen drug igralec golfa). Da kdaj pa kdaj komu na mokrih tleh spodrsne, je vsakdanje, pogosto, kot v tem primeru pa gre za plod lastne premajhne pozornosti(3) ali naključja, ki ga mora trpeti tisti, ki se mu takšno naključje primeri.

10. Toženki torej ne odgovarjata za škodo, ki je nastala tožnici, saj prvi toženki (zavarovanki druge toženke) ni mogoče očitati protipravnega oz. nedopustnega ravnanja. Po povedanem je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti (5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP), saj je tožnica sedaj v pravdi popolnoma propadla in mora toženkama v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP povrniti njune stroške pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi, in sicer 20 EUR za materialne stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje, 30 EUR materialnih stroškov pritožbenega postopka in sodne takse za pritožbo v višini 567 EUR, skupaj torej 617 EUR. Priznane stroške mora tožnica plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo toženkama od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 451/2010 z dne 25. 10. 2012, zlasti 8. točko obrazložitve.

Op. št. (2): Tožeča stranka je sama prala svoj voziček za golf, ergo je možno oz. celo zelo verjetno, da je sama zmočila pod, na katerem ji je trenutek kasneje zdrsnilo.

Op. št. (3): Vsak mora tudi sam sam paziti, da ne utrpi škode; tudi to izhaja iz splošnega načela „nikomur ne škoduj“ (neminem laedere). Primerjaj odločitve tukajšnjega pritožbenega sodišča v podobnih primerih: II Cp 732/2013, II Cp 2883/2013, II Cp 2999/2013 in mnoge druge.