Jedro

Glede odmika opornega zidu se sodišče strinja s toženko, da je določbo 5.e člena PUP treba uporabiti tako, da velja odmik, ki je določen za ograje (0,5 m od parcelne meje), tudi za oporni zid. Navedena določba tega sicer res ne določa nedvoumno, vendar je bila nejasnost odpravljena z obvezno razlago in tehničnim popravkom 5.e člena PUP (Uradni list RS, št. 30/12), iz katerih izhaja, da „veljajo predpisani odmiki tudi za oporne zidove".

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorju A. d.d., (v tem upravnem sporu prizadeti stranki), gradbeno dovoljenje za gradnjo komunalne infrastrukture za stanovanjsko naselje ..., ki obsega gradnjo kanalizacije, NN elektrovoda, telekomunikacijskega voda in dovozne ceste na zemljiščih parc. št. 671/11 ter vodovoda na zemljišču s parc. št. 671/11 in 671/8, vse k.o. ..., po tam navedenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in pod v izreku določenimi pogoji.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se poseg nahaja v območju urejanja ŠSE 12/5-1 Kopanke zahod, ki ga urejata Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto Š12 Pijava Gorica in Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto Š 9 Škofljica (v nadaljevanju PUP). Nadalje je razvidno, da sta tožnika v upravnem postopku sodelovala kot lastnika sosednjega zemljišča parc. št. 672/23 k.o. ... Upravni organ je njune ugovore zavrnil s pojasnili, da so izpolnjeni pogoji glede odmikov, saj bo oporni zid od njunega zemljišča oddaljen 0,5 m, glede odtekanja padavinskih voda pa je investitor pridobil vodno soglasje, iz katerega izhaja, da je ponikanje padavinskih voda računsko dokazano. V zvezi z gradnjo dostopa do ceste navaja, da ta poteka po zemljiščih parc. št. 671/11, katere lastnik je investitor, po parc. št. 671/8 in 671/9, ki sta v lasti B.B., investitor pa ima služnost dostopa, ter po občinski cesti parc. št. 1761/28 in 669/7, za kar je investitor pridobil soglasje Občine Škofljice za priključitev.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je kot drugostopenjski upravni organ pritožbo tožnikov zavrnilo.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, saj ni bilo upoštevano, da gre pri gradnji dovozne ceste za gradnjo gradbenega inženirskega objekta, zato bi investitor v skladu s prvim odstavkom 5. e člena PUP moral upoštevati 4 m odmik objekta od meje in ne zgolj 3,15 m. V zvezi z gradnjo opornega zidu pa opozarjata na nejasne določbe PUP, zaradi česar po njunem mnenju ni jasno, ali za podporne zidove velja omenjeni 4 m odmik ali 0,5 m odmik, ki velja za ograje.

Menita še, da bi toženka morala upoštevati določbe Pravilnika o projektiranju cest, saj naj bi dovozna cesta tekla po zemljiščih parc. št. 671/11 in 671/8, ki sta javno dobro oz. občinski cesti. Opozarjata, da se je toženka v obrazložitvi svoje odločitve sklicevala na geomehansko poročilo z dne 11. 11. 2008, ki pa se ne nanaša na predmetno gradnjo. Glede na navedeno predlagata, naj sodišče gradbeno dovoljenje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Hkrati uveljavljata povračilo stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeta stranka A. d.d. v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je tožba neutemeljena ter pripominja, da tožnika v pritožbi odmiku ceste nista nasprotovala. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Kot opozarja prizadeta stranka, tožnika v pritožbi nista nasprotovala odmiku ceste od njunega zemljišča, zato ta ugovor predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Ker tožnika v tožbi nista navedla razlogov, zakaj tega ugovora nista navedla že v upravnem postopku, ga sodišče glede na citirano določbo ZUS-1 ne more upoštevati kot tožbenega razloga.

Glede odmika opornega zidu pa se sodišče strinja s toženko, da je določbo 5. e člena PUP, ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi 5. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto Š12 Pijava Gorica, treba uporabiti tako, da velja odmik, ki je določen za ograje (0,5 m od parcelne meje), tudi za oporni zid. Navedena določba tega sicer res ne določa nedvoumno, vendar je bila nejasnost odpravljena z obvezno razlago in tehničnim popravkom 5. e člena PUP (Uradni list RS, št. 30/12), iz katerih izhaja, da „veljajo predpisani odmiki tudi za oporne zidove“.

Sodišče ne dvomi, da so s tem mišljeni odmiki, predpisani za ograje, iz četrtega odstavka 5. e člena PUP, saj je ta določba specialna v razmerju do prvega odstavka istega člena, ki določa splošni odmik 4 m od sosednje meje. Ker velja splošni odmik za vse objekte, tudi enostavne, kolikor ni določeno drugače, to pomeni, da pri stališču, da velja za oporne zidove splošni odmik, za kar se zavzemata tožnika, obvezna razlaga sploh ne bi bila potrebna. Poleg tega je v času sprejetja omenjenih določb PUP veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ki je med enostavne objekte uvrščal tako ograje kot oporne zidove, pri čemer so bili slednji opredeljeni celo kot vrsta ograje (5. točka prvega odstavka 6. člena pravilnika). Tudi iz tega razloga je torej treba v PUP določen odmik za ograje uporabiti za oporne zidove.

Takšna razlaga pa je smiselna tudi glede na ostale določbe 5. e člena PUP, predvsem zadnjega odstavka tega člena, ki določa obveznost pridobitve soglasja sosedov oz. upravljavca ceste v primeru manjšega odmika, pri čemer to velja tako za ograje kot oporne zidove.

Da veljajo za odmike ograj in opornih zidov ista določila, izhaja tudi iz obvezne razlage, objavljene v Uradnem listu RS, št. 92/13, ki v 2. členu določa uporabo določil o odmikih ograj in opornih zidov tudi za odmike objektov prometne infrastrukture in njihovih spremljajočih objektov. To pomeni, da veljajo za vse navedene objekte enaki odmiki. Ta obvezna razlaga je bila sicer objavljena po izdaji spornega gradbenega dovoljenja, vendar je Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-361/96 z dne 21. 10. 1999 sprejelo stališče, da je obvezna razlaga, ne glede na njen kasnejši sprejem, del norme od njene uveljavitve. Tako stališče je sprejelo tudi v primerih obveznih razlag občinskih odlokov (glej npr. U-I-188/03 z dne 3. 3. 2005).

To v obravnavanem primeru pomeni, da je pogoj v gradbenem dovoljenju, ki pri gradnji opornega zidu določa 0,5 m odmik od parcelne meje tožnikov, skladen s 5. e členom PUP.

Tožbene navedbe, da se z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem dovoljuje gradnja dovozne ceste na zemljiščih parc. št. 671/11 in 671/8, ki sta javno dobro – občinski cesti, zaradi česar bi bilo treba uporabiti določbe Pravilnika o projektiranju cest, ne držijo, saj je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, kar izhaja tudi iz upravnih spisov, da sta navedeni zemljišči v zasebni lasti, in sicer je prvo v celoti v investitorjevi lasti in drugo v lasti B.B., investitor pa ima služnost dostopa. Poleg tega se določbe Pravilnika o projektiranju cest v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 6. člena Zakona o javnih cestah v zvezi s 125. členom Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) uporabljajo za javne ceste.

Po parceli občinske ceste bo potekal zgolj priključek na javno cesto, za kar je investitor v skladu z 99. členom ZCes-1 pridobil soglasje upravljavca občinske ceste, Občine Škofljica, št. 35109-36/2011 z dne 12. 6. 2013. Poleg tega sodišče pojasnjuje, da po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih je dosegel položaj stranskega udeleženca in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Če te vzročne zveze ni, tudi morda ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev njegovi tožbi, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in ZUS-1. Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Glede na predhodno obrazloženo stališče sodišča tožnika z ugovori, ki se nanašajo na geomehansko poročilo, ne uveljavljata svojega pravnega interesa, temveč javni oz. dejanski interes, za kar nimata podlage v prvem odstavku 43. člena ZUP.

Neutemeljene so tožbene navedbe glede ureditve odtekanja meteornih vod. V izpodbijanem gradbenem dovoljenju je izrecno določeno, da bo odvodnjavanje površinskih voda z zložbe in brežine urejeno preko mulde tik za vrhom opornega zidu, voda pa se bo odvajala v ponikovalnico, locirano ob srednjem delu opornega zidu. Sestavni del gradbenega dovoljenja sta tudi elaborat o erozijski ogroženosti območja v naselju ... št. 165/12/G12095-SZ z dne 11. 9. 2012, izdelovalca C. d.o.o., ki vsebuje oceno prepustnosti tal, in vodno soglasje št. 35507-315/2013 z dne 23. 9. 2013, iz katerega izhaja, da so projektni pogoji, ki so določali tudi način ponikanja padavinskih voda, izpolnjeni. To pomeni, da iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja in pridobljenih soglasij ne izhaja, da je investitorju v zvezi z odvodnjavanjem meteornih voda dovoljeno posegati v nepremičnine tožnikov, slednja pa v tožbi ne ponujata nobenih konkretnih navedb ali dokazov o nasprotnem (prvi odstavek 65. člena Zakona o graditvi objektov). Če bo do takšnih posegov kljub navedenemu prišlo, bosta tožnika v takem primeru lahko uveljavljala varstvo ali morebitno povračilo škode v civilnem sodnem postopku.

Ker na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale navedbe tožnikov, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj so v tožbi navedena zgolj tista nova dejstva in dokazi, ki jih sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 ne more upoštevati oz. ki niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.