Jedro

Tožniku kot prosilcu za azil je bilo s sklepom tožene stranke začasno omejeno gibanje na zaprti del azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece. Ker je nastopila okoliščina iz izreka navedenega sklepa, ki pomeni odpravo začasne omejitve gibanja, izrečene na podlagi določb 27. člena ZAzil, torej to, kar je želel tožnik doseči s pritožbo, tožnik po presoji pritožbenega sodišča nima pravnega interesa za pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 sklep US) kot prepozno vloženo zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 26.7.2007, s katerim je tožena stranka tožeči stranki omejila gibanje na prostore oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma v L. do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 12.35 ure dne 26.7.2007 do 12.35 ure dne 26. 10. 2007. Z 2. točko izreka pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje po opravljenem predhodnem preizkusu po prvem odstavku 36. člena ZUS-1 ugotavlja, da je bila navedena tožba vložena po preteku roka treh dni, ki je v šestem odstavku 27. člena Zakona o azilu (Zazil, Uradni list RS, št. 51/06-UPB2, št. 134/06 - odločba US ) določen za vložitev tožbe zoper sklep o omejitvi gibanja. Tožba je bila poslana priporočeno po pošti, tako da se na podlagi drugega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07-UPB3) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za dan izročitve sodišču tisti dan, ko je bila pošiljka oddana na pošto. Po prejemnem zaznamku pošte na pisemski ovojnici je bil to 7.8.2007. Sklep o omejitvi gibanja je bil tožniku vročen 3.8.2007, tako da se je rok za pritožbo (pravilno tožbo) iztekel s pretekom dne 6.8.2007. Tožba, vložena 7.8.2007, je bila torej prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje v skladu s citirano določbo 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.

Tožnik navedeni sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb ZPP ter izrecno poudarja le, da vse do dneva vložitve tožbe ni prejel prevoda sklepa v njegovem jeziku, ki bi ga razumel, temveč je prejel le slovenski izvod sklepa, ki ga je dne 7.8.2007 pokazal in dal svojemu zastopniku, ki je takoj vložil tožbo. Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s predpisi ZAzil, predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter naloži prvostopnemu sodišču v obravnavanje in odločanje tožbo, vloženo dne 7.8.2007. Tožena stranka na poslano pritožbo tožnika ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je namreč z dopisom št. U 1571/2007 z dne 30.8.2007 odstopilo pritožbenemu sodišču dopis toženke, v katerem ga toženka obvešča, da je bil azilni postopek zoper tožnika pravnomočno končan dne 13.8.2007 in da je s tem dnem tudi prenehala veljavnost sklepa toženke o omejitvi gibanja tožniku.

Na podlagi navedenega dejstva pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni več podan pravni interes tožnika, saj je s pravnomočnostjo odločitve o tožnikovem azilu tudi omejitev tožnikovega gibanja, določena z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožene stranke, prenehala učinkovati.

Po določbi tretjega odstavka 343. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 smiselno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, pritožba ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru pritožbe izboljšal svoj pravni položaj. Tega pa tožnik v obravnavanem primeru ne izkazuje. Če pa si tožnik ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstveni temelj za odločanje v upravnem sporu, to je tudi za odločanje o pritožbi. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora in tako tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Tožniku kot prosilcu za azil je bilo s sklepom tožene stranke začasno omejeno gibanje na zaprti del azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece. Ker je nastopila okoliščina iz izreka navedenega sklepa, ki pomeni odpravo začasne omejitve gibanja, izrečene na podlagi določb 27. člena ZAzil, torej to, kar je želel tožnik doseči s pritožbo, tožnik po presoji pritožbenega sodišča nima pravnega interesa za pritožbo.

Po presoji pritožbenega sodišča si tako tožnik z vloženo pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejšo rešitev. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, je po presoji pritožbenega sodišča pritožba zoper izpodbijani sklep nedovoljena. Ob takšni presoji se pritožbeno sodišče v presojo ostalih pritožbenih razlogov ni spuščalo po vsebini.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.