Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča navedba, naj se namesto priče nasprotne stranke zasliši A.A. kot primernejša priča, še ne pomeni podaje ustrezno substanciranega dokaznega predloga, saj mora v smislu 236. člena ZPP stranka podati jasno trditev, da osebo predlaga za pričo in določno navesti, o čem naj ta izpove.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: - izpodbijani del sodbe v I. in III. točki izreka delno spremeni, tako da se sodba v tem delu na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.300,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2016 dalje do plačila, tožbeni zahtevek za plačilo 862,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2016 dalje do plačila pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 466,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo izpolnitev dalje do plačila." - izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške sodne takse v znesku 88,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 62,58 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 3.162,72 EUR z obrestmi od 13. 3. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 719,02 EUR z obrestmi (II. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da mora tožniku plačati 972,82 EUR stroškov postopka (III. točka izreka sodbe), s sklepom z dne 13. 10. 2021 pa, da mu mora plačati tudi 121,50 EUR stroškov sodne takse.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe in zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 10. 2021 se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo A. A. Ta dokazni predlog ni bil prepozen. Sodišče je tožencu na prvem naroku dodelilo 15-dnevni rok za opredelitev do navedb, ki jih je tožnik podal na tem naroku, pri čemer ni navedlo sankcije za primer morebitne zamude roka. Nekajdnevna zamuda pri dostavi vloge toženca ni zavlekla reševanja spora, zato bi prekluzija predlaganega dokaza pomenila prehud poseg v pravico toženca do izjave. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je štelo dokazni predlog za prepozen, zato je sodba neobrazložena. Ne drži, da toženec za zaslišanje A. A. ni podal trditvene podlage, saj je v prvi pripravljalni vlogi navedel, o čem bi lahko izpovedal. Sodba je pomanjkljivo obrazložena glede zaključka, da je bil tožniku tedenski počitek kršen 11. in 18. 5., 1. 6. ter 3., 10. in 24. 8. 2014, saj sodišče ni ugotovilo, kaj konkretno je na te dneve delal. Iz dokaznega postopka izhaja, da je pri vožnjah na te dneve šlo za privatne izhode iz baze. Zaključek, da je tožnik vozil nadrejene v druge baze približno enkrat mesečno, je sprejet na ravni verjetnosti, kar ni dovolj visoka stopnja ugotovljenosti dejstev za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožniku za avgust 2014 priznalo, da je peljal nadrejene iz baze tri nedelje, v mesecu maju 2014 pa dve. Prav tako ni obrazložilo, koga je vozil na konkretne datume, kam in kdo mu je to ukazal. Podana je protispisnost obrazložitve sodbe za mesec oktober 2014, saj iz tedenskih načrtov dela izhaja, da je bil tožnik v pripravljenosti samo 5. 10., ostale nedelje pa je bil prost. Odločitev o stroških postopka, vključno s sklepom o plačilu stroška sodne takse, je napačna. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, vendar je glede na ugotovljena dejstva v izpodbijanem ugodilnem delu odločitve deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka (156. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji ter 97.f člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). V okviru opravljanja vojaške službe na Kosovu od 31. 3. 2014 do 29. 10. 2014 je opravljal dela vojaka voznika administratorja.

7. Zmoten je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo A. A. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da naj se namesto B. B. (katerega zaslišanje je predlagal izključno tožnik) zasliši A. A. kot primernejša priča, saj je kot vodja patrulje poveljeval skupini tožnika ter bil pristojen in odgovoren za pripravo operativnega poročila skupine, B. B. pa mu je zgolj občasno pomagal pri pripravi teh poročil. Po presoji pritožbenega sodišča navedba, naj se namesto priče nasprotne stranke zasliši A. A. kot primernejša priča, še ne pomeni podaje ustrezno substanciranega dokaznega predloga, saj mora v smislu 236. člena ZPP stranka podati jasno trditev, da osebo predlaga za pričo in določno navesti, o čem naj ta izpove. Toženec je sicer v nadaljevanju navedel še, da z operativnimi poročili skupine, ki so bila sestavni del poročil, na osnovi katerih je bilo sestavljeno vsakodnevno poročilo za celoten LMT C. C., ne razpolaga in jih zato ni vložil v spis, ter še, da pristojnost A. A. kot vodje patrulje za izvajanje nalog in pripravo poročil utemeljuje predlog za njegovo zaslišanje namesto B. B. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je bilo z vidika takšnih navedb toženca zaslišanje A. A. nepotrebno, saj ni bil predlagan za ugotavljanje odločilnih dejstev. Toženec je navedel, da je A. A. kot vodja patrulje poveljeval skupini tožnika, ter da je bil pristojen in odgovoren za pripravo operativnega poročila skupine, B. B. pa mu je pri njihovi pripravi zgolj občasno pomagal, vendar ta dejstva sama po sebi niti niso bila sporna, dokaznega predloga pa toženec ni substanciral tako, da bi navedel, o katerih konkretiziranih dejstvih v zvezi s temi poročili oziroma poveljevanjem skupini naj se A. A. sploh zasliši. Toženec je v spis vložil le mesečna poročila poveljnika in zaključno poročilo poveljnika (B3), ki pa niso bila pripravljena oziroma podpisana s strani A. A. V pritožbi toženec navaja, da bi bilo zaslišanje A. A. potrebno, ker ga je tožnik vozil v druge baze, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj v prvostopenjskem postopku toženec zaslišanja A. A. ni utemeljeval v povezavi s to okoliščino. Ker že na podlagi obrazloženega sodišče prve stopnje A. A. utemeljeno ni zaslišalo, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb o pravočasnosti tega dokaznega predloga ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je bil tožniku omogočen tedenski počitek na dneve, ki so bili v evidenci delovne obremenjenosti zabeleženi kot prosti. Tožnik je trdil, da je na te dneve (gre za nedelje in ponedeljke, skupaj 22 dni) opravljal določene neoperativne naloge, ki iz evidence niso razvidne in zaradi tega ni bil prost zaporednih 24 ur. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik 18 dni, ki so bili zabeleženi v evidenci kot prosti, dejansko ni bil prost, in sicer je imel delovne vse ponedeljke z izjemo enega (skupaj šest), tri nedelje je spremljal romarje, dve nedelji je imel varnostne priprave, eno nedeljo je bil v pripravljenosti z enourno odzivnostjo in imel v okviru tega konkretne naloge priprave vozila, šest nedelj pa je vozil nadrejene v druge baze. V oktobru 2014, za katerega toženec evidence ni predložil, tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni imel prostega nobenega dneva. Ob ugotovitvi, da bi mu glede na trajanje misije pripadalo 26 dni tedenskega počitka in da mu je toženec zagotovil le štiri dni, mu je prisodilo odškodnino za 22 dni, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje v delu odločitve, ki se nanaša na ugotovljeno kršitev tedenskega počitka zaradi voženj nadrejenih v druge baze, uporabilo prenizek dokazni standard verjetnosti. Za meritorno odločanje v pravdnih sporih je treba trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati s stopnjo prepričanja, torej tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost oziroma da v resničnost trditev ne bo dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nadrejene peljal v drugo bazo približno enkrat na mesec in zaključilo, da mu je bil iz tega razloga kršen tedenski počitek šest nedelj: 11. 5., 18. 5., 1. 6., 3. 8., 10. 8. in 24. 8. 2014. Po presoji pritožbenega sodišča izvedeni dokazi ne utemeljujejo materialnopravne presoje, da obstaja temelj odškodninske odgovornosti za kršitev tedenskega počitka prav na te nedelje. Iz zaslišanj tožnika in prič B. B., D. D. in E. E. ne izhaja, da je tožnik peljal nadrejene v bazo prav na šest (in ne več ali manj) prostih nedelj in da je bilo to ravno na nedelje, za katere je tako določilo sodišče. Nadalje, B. B. je izpovedal, da je imel tožnik to nalogo ob sobotah ali nedeljah, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je tožnik opravil te vožnje prav ob nedeljah (in ne ob sobotah) oziroma ravno na navedenih šest nedelj. Zaradi izpovedi B. B., da je bilo teh voženj med ena in deset, bi bilo nenazadnje mogoče tudi zaključiti, da je tožnik opravil le eno vožnjo. Nedoločna je tudi izpoved E. E., po kateri naj bi tožnik to nalogo opravljal enkrat do dvakrat mesečno. Na podlagi takšnih, splošnih izpovedi, katerim tudi nasprotuje izpoved D. D., da bi pripadniki ob nedeljah sploh hodili v druge baze na sestanke, bi bilo mogoče zaključiti kvečjemu, da tožnik sicer je vozil nadrejene v druge baze. Niso pa tako ugotovljena dejstva predstavljala zadostne podlage za materialnopravno presojo o obstoju odškodninske odgovornosti toženca za kršitev tedenskega počitka prav na nedelje 11. 5., 18. 5., 1. 6., 3. 8., 10. 8. in 24. 8. 2014. Nadalje je utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da naj bi tožnik imel to delovno nalogo približno enkrat na mesec, ni utemeljilo, zakaj mu je potem zaradi teh voženj prisodilo odškodnino za dve nedelji v maju 2014 in za tri nedelje v avgustu 2014. Takšne presoje ne omogoča npr. ugotovitev sodišča, da je 11. 5. in 18. 5. 2014 nadrejene peljal v druge baze, ker na ta dva dneva pač ni bil v enourni pripravljenosti. Delavec, ki toži odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka, mora namreč v postopku dokazati, katere konkretne delovne naloge je opravljal na dan predvidenega tedenskega počitka in okoliščine teh nalog, na podlagi česar je nato mogoče presoditi, ali je res šlo za nalogo, ki mu je onemogočila tedenski počitek. Kot pravilno navaja pritožba, pa iz ugotovljenih dejstev tudi ne izhaja, koga in kam oziroma po čigavem ukazu naj bi tožnik peljal 11. 5., 18. 5., 1. 6., 3. 8., 10. 8. in 24. 8. 2014. 11. Iz razlogov prvostopenjske sodbe je glede odškodninske odgovornosti za dneve 3. 8., 10. 8. in 24. 8. 2014 sklepati, da je sodišče ugotovilo njen obstoj zato, ker je na račun treh nedeljskih voženj odškodnino že prisodilo v maju in juniju 2014, torej je kršitev tedenskega počitka na račun preostalih treh nedeljskih voženj določilo v avgustu 2014. Posledično je v zvezi z mesecem septembrom 2014 (za katerega je tožnik tudi navajal, da je to nalogo opravljal v dneh 7., 21. in 28.) lahko obrazložilo le, da mu je za šest nedelj vožnjo že priznalo. Takšno sklepanje, ob siceršnji ugotovitvi, da naj bi vozil nadrejene v drugo bazo približno enkrat mesečno, zgolj dodatno potrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugotovilo temelj za priznanje odškodnine zaradi kršitve tedenskega počitka za 3. 8., 10. 8. in 24. 8. 2014, čeprav za to ni imelo podlage v ugotovljenih dejstvih.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz tedenskih načrtov dela in izpovedi D. D. izhaja, da je bil tožnik v oktobru 2014 prost vse nedelje z izjemo ene. Tožnik je trdil, da mu tedenski počitek sploh ni bil omogočen, toženec pa, da mu je bil omogočen na dneve, ki izhajajo iz evidence delovne obremenjenosti, ki jih je v odgovoru na tožbo tudi konkretiziral. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec v okviru trditvenega bremena za oktober 2014 v odgovoru na tožbo navedel: /, za ta mesec pa tudi ni predložil evidence delovne obremenjenosti. Upoštevajoč navedeno trditveno in dokazno breme je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v oktobru 2014 ni imel prostega dne.

13. Pritožba konkretizirano ne izpodbija preostalih prvostopenjskih ugotovitev, tj. da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen ob ponedeljkih (z izjemo enega, ko je bil prost) in ob tistih nedeljah, ko je spremljal romarje, imel varnostne priprave in bil v pripravljenosti z enourno odzivnostjo. Pritožbeno sodišče je zato ta del prvostopenjske odločitve preverilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je pravilna in skladna s prakso Vrhovnega sodišča RS1. 14. Ker je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno odločilo, da je odškodninska odgovornost toženca podana tudi za 11. 5., 18. 5., 1. 6., 3. 8., 10. 8. in 24. 8. 2014, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani ugodilni del sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo odškodnino le za 16 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Znesek odškodnine iz I. točke izreka izpodbijanega dela sodbe je znižalo na 2.300,16 EUR (16 x 143,76 EUR, kolikor po prvostopenjski ugotovitvi znaša odškodnina za dan neizkoriščenega tedenskega počitka), v presežku, do zneska 3.162,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Zaradi delne spremembe glavnične odločitve je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP delno poseglo tudi v odločitev o stroških postopka v III. točki izreka prvostopenjske sodbe in v izpodbijanem sklepu. Upoštevajoč potrebne stroške, ki jih je prvostopenjsko sodišče priznalo strankama v sodbi, je tožnik glede na 59,26 % uspeh upravičen do 838,60 EUR stroškov postopka, toženec pa glede na 40,74 % uspeh do 371,87 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženec dolžan povrniti tožniku 466,73 EUR. Glede na uspeh strank je toženec dolžan povrniti tožniku po izpodbijanem sklepu 88,89 EUR stroška sodne takse.

16. V preostalem, tj. glede odločitve, da je toženec dolžan tožniku plačati 2.300,16 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi, in v nespremenjenem delu odločitve o stroških postopka iz sodbe in sklepa, sta izpodbijani del sodbe in sklep pravilna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v navedenem obsegu odločitvi potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Toženčev pritožbeni uspeh znaša 27,27 %, zato mu je tožnik dolžan povrniti tolikšen del pritožbenih stroškov (druga odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženec je skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljni) upravičen do povračila stroška pritožbe v višini 375 točk (tar. št. 15/4 OT) in izdatkov za stranko v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, upoštevaje pritožbeni uspeh pa 62,58 EUR. Stroška za poročilo stranki pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je že zajet v strošku pritožbe. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora tožnik plačati tožencu tudi zakonske zamudne obresti. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 VIII Ips 21/2018 in VIII Ips 40/2020.