Jedro

Oba sklopa tožbenih zahtevkov imata tako različno pravno kot dejansko podlago, bi moral tožnik tudi vrednost spornega predmeta navesti za vsak sklop zahtevkov posebej. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Tožnik si tako ni zagotovil pravice do revizije ter jo je sodišče v skladu s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 1.222.982,90 SIT, zavrne, sicer pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je oporoka brez datuma pokojne J. P., s katero je bil kot edini dedič imenovan T. M. in je bila izgubljena oziroma uničena, obstajala in ima učinek veljavne oporoke, dalje, da je oporoka pred pričami z dne 21.10.1992, s katero je J. P. kot edinega dediča imenovala E. S., neveljavna ter da je toženec dolžan tožniku izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se- bo lahko pri nepremičninah, pripisanih pri vl.št. 3 k.o..., vknjižila lastninska pravica na ime tožnika, sicer bi takšno listino nadomestila sodba ter mu obenem izplačati zneska 71.907,30 SIT in 1.151.075,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodbi nižjih sodišč gradita na tem, da naj bi tožnik ne dokazal, da je oporočni dedič ter na dejanski ugotovitvi, da je bila pokojna J. P. v času sestave oporoke pred pričami z dne 21.10.1992, na podlagi katere je bil kot edini dedič imenovan toženec, oporočno sposobna.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Sodišču predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodba naj bi imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami oz. zapisniki. Sodba pritožbenega sodišča tožniku očita, da ni dokazal, da je oporočni dedič, kar je zmotno. Tožnik je namreč ves čas postopka dokazoval obstoj oporoke v smislu 77. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št.15/1976 do Uradni list RS, št.73/2004; ZD). O tem, da je oporoka nedvomno obstajala, so izpovedale priče ... Slednji trije so obenem potrdili, da je kopija, ki se nahaja v spisu, dejansko kopija originalne oporoke. Obstoj oporoke potrjuje v svojem dopisu tudi odvetnik V. M. Revident sodbi očita, da v delu, ki se nanaša na oporoko pokojne J. P. brez datuma, nima razlogov oz. so ti razlogi v nasprotju z izjavami prič in listinskimi prilogami v spisu. Prav tako pa naj bi bilo nepravilno stališče pritožbenega sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati oporočne nesposobnosti J. P. v času sestave oporoke pred pričami z dne 21.10.1992. Tožnik je razloge, zakaj ni predlagal novega izvedenca medicinske stroke, podrobno obrazložil v svoji vlogi z dne 28.5.1999, s katero je sodišču posredoval tudi kopiji mnenj dr. S. V. in dr. B. P. ter se je sodišče z njuno vsebino seznanilo. Tožnik je nasprotoval mnenju dr. V. in se izrecno skliceval na navedeni mnenji. Zaradi tega sodišče ne more šteti, da navedenih dokazov ni moglo oceniti in se opreti zgolj na mnenje dr. V. Sicer pa tožnik nikoli ni umaknil v tožbi predlaganega dokaznega predloga po vpogledu v spis Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr.št. P 13/95, v katerem se med drugim nahajajo mnenja dr. V., dr.

R. in dr. P. Sodišče je dopustilo dokaz z vpogledom v ta spis z dokaznim sklepom z dne 1.10.1998. S tem, ko ni ocenilo teh mnenj, sta prvo in drugostopenjsko sodišče zagrešili bistveno kršitev določb pravnega postopka.

Revizija je bila vročena toženi stranki ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen ZPP).

Revizija v delu, v katerem se nanaša na plačilo zneska 1.222.982,90 SIT, ni utemeljena, sicer pa ni dovoljena.

O nedovoljenem delu revizije: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Tožnik je to sicer storil ter v tožbi navedel vrednost 2.500.000 SIT, vendar pa je tako navedena vrednost nediferencirana ter zato v nasprotju z drugim odstavkom 41. člena ZPP. Navedeno pravilo namreč določa, da se v primeru, ko imajo zahtevki v tožbi različno podlago, določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Prav za tak primer (navadne objektivne kumulacije zahtevkov - drugi odstavek 182. člena ZPP) gre v obravnavani zadevi. Tožnik namreč uveljavlja tri različne nedenarne tožbene zahtevke: a) ugotovitev obstoja pisne "oporoke brez datuma", b) ugotovitev neveljavnosti oporoke pred pričama z dne 21.10.1992 ter c) zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Vsi trije zahtevki temeljijo na različni pravni podlagi. Podlaga prvemu je določba 77. člena ZD (ugotovitev obstoja oporoke), drugemu drugi odstavek 59. člena ZD (oporočna sposobnost), tretji zahtevek pa je stvarnopravne narave, zatrjevana legitimacija tožnika pa temelji na določbi o prehodu zapuščine na dediče (132. člen ZD).

Dejanska podlaga prvega ugotovitvenega zahtevka je sicer kot celota del dejanske podlage tretjega zahtevka, saj zatrjevana dedna pravica tožnika temelji na zatrjevanem obstoju oporoke. Drugi vmesni ugotovitveni zahtevek - t.j. zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 21.10.1992, pa se nanaša na povsem ločen historični dogodek, ki se z dejanskima stanovoma drugih dveh v ničemer ne prekriva. Ker imata torej dva sklopa tožbenih zahtevkov tako različno pravno kot dejansko podlago, bi moral tožnik tudi vrednost spornega predmeta navesti za vsak sklop zahtevkov posebej.

Ker tega ni storil, navedba tožnika, ki ji tudi toženec ni ugovarjal, ni v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Tožnik si tako ni zagotovil pravice do revizije ter jo je sodišče v skladu s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo (prim. sklepe VS RS, II Ips 658/2003, II Ips 649/2003 in II Ips 185/2004).

O neutemeljenem delu revizije: Zahtevek na plačilo zneskov 71.907,30 SIT in 1.151.075,60 SIT (skupaj 1.222.982,90 SIT) temelji na predpostavki, da je tožnik dedič po pokojni J. P. Ta predpostavka ni podana, saj sta sodbi sodišč nižjih stopenj zahtevka za ugotovitev obstoja "oporoke brez datuma" in za ugotovitev neveljavnosti "oporoke pred pričama" zavrnili. Takšne, pravnomočne odločitve iz zgoraj navedenih razlogov tudi z revizijo ni več dovoljeno spodbijati, tožnik pa obenem ni podal kakšne druge dejanske podlage, ki bi ta zahtevek utemeljevala. Odločitvi nižjih sodišč, ki sta ta zahtevek zavrnili, sta materialnopravno pravilni. Z revizijo uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa se nanaša na ugotovitvene zahtevke, torej na nedovoljeni del revizije. Revizijsko sodišče je v skladu s 378. členom ZPP zato revizijo v tem delu zavrnilo.