Jedro

V konkretnem primeru upravičenke zahtevka za plačilo odškodnine v obliki obveznic niso postavile, zato zgolj zaradi nemožnosti vračanja spornih nepremičnin v naravi ni mogoč zaključek, da bi tak zahtevek dejansko postavile. Če ni zahtevka, pa tudi ni mogoče govoriti o zakonski obveznosti tožene stranke v razmerju do denacionalizacijskih upravičenk.

V zameno za plačani znesek (ki je pravzaprav predstavljal kupnino), je tožeča stranka prejela v last nepremičnine, katerih vrnitev so zahtevale denacionalizacijske upravičenke. Če poravnava ne bi bila sklenjena, tožeča stranka ne bi postala zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za izročitev obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v skupni vrednosti 192.995,99 EUR tožeči stranki v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.850,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v skupni vrednosti 192.995,99 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 7.775,67 EUR za odvetniške storitve, za sodne takse v znesku 2.925,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom, pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je trdila, da je na podlagi poravnave z dne 17. 2. 2000 (A2), ki jo je sklenila z denacionalizacijskimi upravičenkami, le-tem na podlagi Odločbe RS, Upravna enota Ljubljana, Izpostava Šiška z dne 28. 2. 2000, v zadevi denacionalizacije zemljišč na zahtevo upravičenk S. M., C. C. in D. D. (A3), denacionalizacijskim upravičenkam plačala 46.249.560,00 SIT, te pa so se zavezale umakniti svoje denacionalizacijske zahtevke, na tožečo stranko pa so prenesle in ji prepustile vse pravice, vključno z lastninsko pravico na zemljiščih, katerih vrnitev so zahtevale v denacionalizacijskem postopku. Tako plačani znesek je tožeča stranka najprej pred upravnim organom 14. 3. 2003 zahtevala nazaj v obliki odškodnine v obveznicah na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zahtevek je bil zaradi nepristojnosti pravnomočno zavržen 26. 6. 2008. Tožeča stranka je nato pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani 3. 9. 2008 vložila predlog za določitev odškodnine v nepravdnem postopku. Nepravdno sodišče je s sklepom N 338/2008 z dne 22. 12, 2010 ugotovilo, da odločanje o denacionalizacijskem zahtevku predlagatelja ne sodi v sodno pristojnost in je zato predlog v tem delu zavrglo (1. točka izreka), v preostalem delu pa je nepravdni postopek ustavilo in sklenilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa nadaljuje po pravilih pravdnega postopka (2. točka izreka), sklenilo je še, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o predmetni zadevi za plačilo odškodnine (3. točka izreka). Po pravnomočnosti sklepa je zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 6. Tožeča stranka je s prvo pripravljalno vlogo z dne 31. 3. 2011 postavila tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v skupni vrednosti 377.467,34 DEM, kar predstavlja protivrednost 192.995,99 EUR. Poleg tega je postavila še podredni zahtevek, v kolikor bi sodišče zavrnilo njen primarni zahtevek in sicer je sodišču predlagala, da podrejeno odloči, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 192.995,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2010 dalje do plačila.

7. Zadeva je že drugič pred pritožbenim sodiščem. Sodišče prve stopnje je namreč prvič z vmesno sodbo VII Pg 809/2011 z dne 12. 9. 2012 po temelju tožbenemu zahtevku ugodilo. Višje sodišče v Ljubljani pa je vmesno sodbo s sklepom I Cpg 167/2013 z dne 18. 6. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju pa je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo primarnemu zahtevku tožeče stranke na podlagi pravil obligacijskega prava o neupravičeni pridobitvi, konkretno v skladu z določbo 197. člena OZ (218. člen ZOR), ki določa, da ima tisti, ki za drugega stori kaj, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo.

8. Za presojo utemeljenosti uporabe določbe 218. člen ZOR oz. 197. člen OZ je v konkretnem primeru ključno vprašanje, ali bi bila tožena stranka v primeru, če poravnava z denacionalizacijskimi upravičenkami v denacionalizacijskem postopku ne bi bila sklenjena, po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) zavezana izplačati odškodnino v obliki obveznic, ali je torej tožeča stranka namesto nje izpolnila nekaj, kar je bila po zakonu dolžna izpolniti tožena stranka, s čimer je bila zato obogatena, tožeča stranka pa zaradi plačila prikrajšana.

9. Med pravdnima strankama v obravnavanem gospodarskem sporu ni bilo sporno, da vrnitev spornega premoženja denacionalizacijskim upravičenkam v naravi (t. i. primarna denacionalizacija) ni bila možna. V takšnem primeru so zato imeli upravičenci v skladu z 42. členom ZDen v zvezi z 51. členom ZDen pravico zahtevati odškodnino (t. i. sekundarna denacionalizacija) bodisi od pravne osebe, v katere premoženju so stvari, ki so predmet zahteve (kot vzpostavitev lastninskega deleža na pravni osebi ali po sporazumu z upravičencem v obliki nadomestne nepremičnine), bodisi od tožene stranke (v obliki obveznic) ali od Republike Slovenije (v obliki delnic). Navedene oblike odškodnine so bile med seboj prirejene, izbiro pa je vselej opravil upravičenec.(1) Ker tožeča stranka ni denacionalizacijski upravičenec, ni ona tista, ki bi lahko opravila izbiro vrste odškodnine.

10. Tožeča stranka je zatrjevala, da so denacionalizacijske upravičenke v postopku denacionalizacije primarno sicer zahtevale vrnitev spornih nepremičnin v naravi, vendar naj bi izrecno izrazile voljo, da v nasprotnem primeru za nepremičnine, ki jih ni mogoče vrniti, zahtevajo odškodnino v obliki obveznic. Slednje naj bi izhajalo iz vloge z dne 5. 12. 1996, ki pa jo v spisu ni.(2) Nasprotno iz listin v spisu izhaja, da so denacionalizacijske upravičenke v zvezi s spornimi nepremičninami zahtevale le vrnitev v naravi, sicer pa odškodnino v obliki vzpostavitve lastninskega deleža v podjetju (A7). Nenazadnje pa tudi iz Odločbe o denacionalizaciji (A3) ne izhaja, da je bila tožena stranka glede nepremičnin, ki jih je od denacionalizacijskih upravičenk prejela v last s poravnavo tožeča stranka, kakorkoli vključena v denacionalizacijski postopek. Glede drugih nepremičnin njena vloga za ta spor ni pomembna. Drugačna stališča tožeče stranke niso utemeljena.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ima pritožnica prav, da v zvezi s premoženjem, ki je bil predmet poravnave, zoper njo ni bil postavljen zahtevek za plačilo odškodnine v obliki obveznic. Brez takega zahtevka pa ni mogoče zaključiti, da bi bila, v kolikor poravnava v denacionalizacijskem postopku ne bi bila sklenjena, sama zavezana izplačati odškodnino v obliki obveznic. Predmet postopka denacionalizacije je namreč vedno le zahtevek, ki ga upravičenec uveljavlja. V konkretnem primeru upravičenke zahtevka za plačilo odškodnine v obliki obveznic niso postavile, zato zgolj zaradi nemožnosti vračanja spornih nepremičnin v naravi, ni mogoč zaključek, da bi tak zahtevek dejansko postavile. Če ni zahtevka, pa tudi ni mogoče govoriti o zakonski obveznosti tožene stranke v razmerju do denacionalizacijskih upravičenk. Posledično tudi ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 933/2015, v kateri je bilo ugotovljeno, da je nedvomno obstajala zahteva denacionalizacijskega upravičenca po izplačilu odškodnine v obliki obveznic tožene stranke, kar kot že rečeno v sedaj obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno.

12. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi niti ni mogoče govoriti o neupravičenem prikrajšanju tožeče stranke v korist tožene stranke (210. člen ZOR). Tožeča stranka se je namreč prostovoljno vključila v denacionalizacijski postopek in s poravnavo denacionalizacijskim upravičenkam plačala znesek, ki ga ni mogoče označiti kot eno od oblik odškodnine iz 42. člena ZDen. V zameno za plačani znesek (ki je pravzaprav predstavljal kupnino), je tožeča stranka prejela v last nepremičnine, katerih vrnitev so zahtevale denacionalizacijske upravičenke. Če poravnava ne bi bila sklenjena, tožeča stranka ne bi postala zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin. Drugačnih trditev tožeča stranka v tem sporu ni podala. Zato pogojev za uporabo določb o neupravičeni obogatitvi v konkretnem primeru tudi zaradi navedenih razlogov ni.

13. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožeča stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje in zgoraj navedene razloge s tožbenim zahtevkom na podlagi neupravičene obogatitve ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje, zavrnilo (358. člen ZPP).

14. V posledici spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti propadla, zato je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2012 podala določno zahtevo, da naj ji tožeča stranka povrne vse pravdne stroške, ki jih bo opredelila naknadno. Na naroku 2. 4. 2015 je priglasila samo stroške sodnih taks. Pritožbeno sodišče je zato skladno z Zakonom o sodnih taksah toženi stranki priznalo stroške plačanih taks za prvo pritožbo (I Cpg 167/2013) v višini 2.925,00 EUR in v enaki višini za obravnavano pritožbo.

Op. št. (1): Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2000, str. 318, 443. Op. št. (2): Tudi, če je temu tako, se v spisu nahaja vloga s kasnejšim datumom (14. 7. 1998), iz katere izhaja, da so upravičenke vztrajale pri vrnitvenem zahtevku oziroma, če to ni mogoče pri vzpostavitvi lastninskega deleža na takrat A. d. o. o. in B. d. o. o. (A7).