Jedro

Če o različnih odločbah v različnih fazah postopka odloča isto drugostopenjsko sodišče kot organ sodne veje oblasti, še ne gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja.

Izrek

Zahteva obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino 2500 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni V.P. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 130. člena KZ-77 in v zvezi s 392. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojeni V.P., in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da na podlagi 1. ali 2. točke 358. člena ZKP izreče oprostilno sodbo.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP), vrhovni državni tožilec H.J. meni, da ni utemeljena. Obsojeni V.P. se je o tem odgovoru izjavil z vlogo z dne 17.10.2007. B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

5. V obravnavani zadevi je bila preiskava zoper obsojenega V.P. zaradi kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 130. člena KZ-77 uvedena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28.1.2000. S tem sklepom je višje sodišče ugodilo pritožbi državne tožilke zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10.5.1999, s katerim je bila (po nestrinjanju preiskovalne sodnice - sedmi odstavek 169. člena ZKP) zahteva za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zavrnjena. V zvezi s takšnim potekom postopka obsojeni v zahtevi navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani ob odločanju o njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje posredno presojalo pravilnost in zakonitost lastnega sklepa o uvedbi preiskave ter da je bil zato prekršen prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 23. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja, da o pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče. 6. Vrhovno sodišče je v tej zadevi s sodbo z dne 13.7.2006, opr. št. I Ips 43/2006 in I Ips 158/2006, ugodilo zahtevi obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.10.2005 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Ugotovilo je, da je višja sodnica M.L. sodelovala pri odločanju o uvedbi preiskave in nato v pritožbenem postopku (pri čemer ta položaj ne spada med izključitvene razloge iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP), da je zaradi okoliščin, ki so po njeni oceni vzbujale dvom v nepristranskost, predlagala svojo izločitev, o kateri ni bilo odločeno, ter da pri tem ni bila v polni meri zagotovljena seznanjenost obsojenca. Ob upoštevanju navedenega ter stališč Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča RS glede pravice do nepristranskega sojenja (ki jih v obravnavani zahtevi izpostavlja tudi vložnik), med drugim da pri uresničevanju te pravice ni pomembno le, da je nepristranskost dejansko zagotovljena, temveč tudi, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ohrani videz nepristranskosti, je Vrhovno sodišče takrat presodilo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 372. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost drugostopenjske sodbe.

7. V obravnavani zahtevi vložnik ponovno uveljavlja podoben očitek, ki pa mu ni mogoče pritrditi. Nepristranskost kot odsotnost predsodka oziroma vnaprej ustvarjenega mnenja o zadevi je v prvi vrsti lastnost sodnika kot nosilca sodne funkcije. Kolikor vložnik meni, da je očitek o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja (ob upoštevanju, da se mora nepristranskost odražati tudi navzven), utemeljen že s tem, da je bilo v tej zadevi o različnih odločbah v različnih fazah postopka odločeno na istem drugostopenjskem sodišču kot organu sodne veje oblasti, zato nima prav. Ob dejstvu, da je Višje sodišče v Ljubljani pri izdaji izpodbijane sodbe odločalo v popolnoma spremenjenem senatu tako glede na odločanje o preiskavi kot tudi glede na prvo odločanje o pritožbi zoper sodbo, pa zaupanja v nepristranskost sodnikov ne more omajati zgolj pavšalno zatrjevanje vložnika o "medsebojni trdni povezanosti personalnega substrata sodišča in eventualni bojazni medsebojne zamere". Po vsebini uveljavljani očitek kršitve 6. točke 39. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 372. člena ZKP glede na navedeno ni utemeljen.

8. V skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče povzeto določbo razlaga tako, da ne zadošča, da vložnik v zahtevi zgolj navede, katero kršitev uveljavlja, temveč mora obrazložiti, v čem naj bi bila podana oziroma mora vsak očitek konkretizirati. Trditev obsojenega V.P., da je sodišče druge stopnje prekršilo določbo (prvega odstavka) 395. člena ZKP, ker "njegovih pravnih navedb ni vzelo na znanje, jih ni analiziralo niti na njih odgovorilo", sama zase ni dovolj določna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

9. Obsojeni v zahtevi navaja, da je protispisna ugotovitev, da je bil on tisti, ki je preko računovodske službe zboru delavcev predlagal v izreku sodbe zapisano obrestno mero, saj iz sklepa zbora delavcev z dne 6.3.1992 jasno sledi, da je pisni predlog podal predsednik zbora delavcev M.V. po predhodnem predlogu računovodske službe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da povzete navedbe predstavljajo ponavljanje obsojenčevega zagovora, ki ga sodišče prve stopnje ni sprejelo, temveč je ugotovitve o njegovi vlogi pri oblikovanju sklepa (in s tem pogodbene vsebine) oprlo (tudi) na izpovedbo priče M.O. V nasprotju s trditvijo zahteve torej po vsebini ne gre za očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak za nestrinjanje z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe oziroma za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Na vsebinsko enake pritožbene trditve je poleg tega odgovorilo že sodišče druge stopnje (2. stran sodbe). Glede na navedeno tudi ni mogoče pritrditi očitku zahteve, da sta sodišči prve in druge stopnje "prekršili obsojenčevo pravico biti slišan", ker niti ne omenjata njegovega zagovora, da se je s predlogom glede obrestne mere le strinjal. 10. Obsojeni v zahtevi na več mestih navaja, da je pri sklepanju pogodb kot individualni poslovodni organ le realiziral sklepe delavcev in se sklicuje na določbe prvega odstavka 3. člena Zakona o podjetjih, po katerem podjetje v družbeni lastnini upravljajo delavci, 5. in 7. točko XIII. amandmaja k Ustavi SRS (v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj je sicer že veljala Ustava RS) ter na drugi odstavek 3. člena in 10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V zvezi s tem ima obsojeni na splošni ravni prav, da je eno temeljnih načel obligacijskega prava načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR, zdaj 3. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ki temelji na svobodi ravnanja posameznika v demokratični družbi, ki jo zagotavlja Ustava. Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da splošna svoboda ravnanja ni neomejena (tretji odstavek 15. člena Ustave), kar velja tudi pri sklepanju pravnih poslov, saj udeleženci obligacijskih razmerij ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (10. člen ZOR oz. 3. člen OZ). Glede na to, da se očitek izpodbijane sodbe nanaša na razpolaganje z družbeno lastnino, pri presoji zahteve ne gre spregledati tudi določbe 5. člena ZOR kot nadgradnje 3. člena tega zakona, na katerega se sklicuje vložnik. V skladu s to določbo, ki je v nespremenjenem besedilu veljala do uveljavitve OZ dne 1.1.2002, je bilo razpolaganje z družbenimi sredstvi jasno omejeno z načelom smotrnosti, po katerem je treba ohranjati nezmanjšano vrednost družbenih sredstev ter skrbeti za izboljševanje in razširjanje materialne osnove združenega dela oziroma za varstvo družbene lastnine (podrobneje Cigoj; Komentar, str. 7).

11. Obsojeni V.P. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, da je kot direktor družbeno pravne osebe P. p.o. sklenil štiri (v izreku opisane) kreditne pogodbe z družbo v zasebni lasti P. pisarna d.o.o., katere direktor in eden od ustanoviteljev je bil tudi sam, v pogodbah pa je bila dogovorjena obrestna mera 25% letno in s tem povzročil P. p.o. škodo najmanj 2.501.161,80 SIT, kolikor znaša razlika do obresti, ki bi ohranjale realno vrednost posojenega denarja. Pri presoji utemeljenosti očitkov zahteve, ki jih je vsebinsko mogoče razumeti kot uveljavljanje razloga po 1. točki 372. člena ZKP, je poleg povzetega treba upoštevati tudi ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bila dogovorjena obrestna mera nekaj 100% nižja od tiste, ki bi jo podjetje doseglo, če bi denar plasiralo na SKB banko kot depozit (8. stran prvostopenjske sodbe) in da je po tej (bistveno nižji) obrestni meri sklenil pogodbe edino s P. pisarno d.o.o., čeprav so bile posojilne pogodbe v istem času sklenjene tudi z drugimi pravnimi osebami. V tem dejanskem okviru je povsem pravilna (in ne arbitrarna kot trdi vložnik) presoja sodišč prve in druge stopnje, da v izreku sodbe opisano (naklepno) ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ-77 oziroma da so bile kreditne pogodbe s 25% obrestno mero, ki v opisanih okoliščinah ni zagotavljala niti ohranjanja realne vrednosti denarja, v tem obsegu za družbenopravno osebo P. p.o., škodljive. Glede na navedeno je sklicevanje obsojenca na svobodo urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) neutemeljeno, na trditev, da bi nespoštovanje odločitve delavcev pomenilo storitev kaznivega dejanja kršitve samoupravljanja po prvem odstavku 76. člena KZS, pa je z razumnimi razlogi, ki jih Vrhovno sodišče sprejema kot pravno pravilne, odgovorilo že sodišče druge stopnje (3. stran sodbe). Pri presoji utemeljenosti trditev o vezanosti obsojenca na sklepe zbora delavcev poleg tega ni mogoče spregledati ugotovitev glede vloge obsojenca pri oblikovanju njihove vsebine (točka 9 obrazložitve) in dejstva, da so bili ne le obsojeni temveč tudi ostali delavci soustanovitelji podjetja v zasebni lasti P. pisarna d.o.o. (4. stran drugostopenjske sodbe). V zvezi z navedbo zahteve, da bila z Ustavnimi amandmaji l.1989 oziroma s prvim odstavkom 74. člena Ustave določba 130. člena KZ-77 derogirana, pa velja poudariti, da je zakonodajalec ob sprejemu KZ (ki velja od 1.1.1995 in ki zaradi konceptualnih razlik sicer ne pozna več kaznivih dejanj zoper upravljanje družbenih sredstev) ocenil, da je kazenskopravna zaščita družbenega premoženja še vedno potrebna. S tem ciljem pa je med drugimi tudi določba 130. člena KZ-77 po izrecni določbi prvega odstavka 392. člena KZ postala njegov sestavni del, kar v nasprotju s trditvijo vložnika ni "ustavnopravno suspektno". Povedano drugače; prehod v novo gospodarsko ureditev s tržnim gospodarstvom, ki je bil po naravi stvari postopen, posameznikom ni omogočil razpolaganja (s še vedno obstoječo) družbeno lastnino na enak način in v enakem obsegu kot z zasebno lastnino.

12. Obsojenemu V.P. se v tej zadevi ne očita, da je bilo pogodbeno določilo o 25% obrestni meri med družbenim in zasebnim podjetjem, ki ju je oba zastopal obsojeni, samo po sebi v nasprotju s prisilnimi predpisi (obligacijskega prava), temveč da je bil ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera razkorak med dogovorjeno obrestno mero in obrestno mero, ki bi ohranjala vrednost denarja (naklepno) tolikšen, da je družbenemu podjetju zato nastala škoda v višini najmanj 2.501.161,80 SIT. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča druge stopnje, s katerim se obsojeni v zahtevi ne strinja, da trditve v zvezi z razlago tretjega odstavka 399. člena ZOR za obravnavano zadevo (ne glede na njihovo pravilnost) sploh niso pomembne. "Zgornjo premiso" namreč predstavlja določba 133. člena KZ-77, ki določa znake obravnavanega kaznivega dejanja, in ne 399. člen ZOR, ki tudi sicer ureja le položaj, ko so s pogodbo dogovorjene obresti, nista pa določeni obrestna mera in zapadlost, medtem ko je bila obrestna mera v tej zadevi določno dogovorjena. Iz enakih razlogov je neutemeljeno tudi sklicevanje obsojenca na Sklep Banke Slovenije o aktivnih in pasivnih obrestnih merah ter na več mestih ponovljeno zatrjevanje, da v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni bilo nobenega kogentnega predpisa, s katerim bi bila določena obrestna mera. Določba 133. člena KZ-77, ki ni blanketne narave, je bila v času storitve kaznivega dejanja (na podlagi prvega odstavka 392. člena KZ pa tudi ves čas sojenja) del veljavnega prava Republike Slovenije, zato obsojeni neutemeljeno trdi, da ni bilo predpisa, ki bi ne dovoljeval izvršenega ravnanja in da je bilo prekršeno načelo zakonitosti (28. člen Ustave). Glede na navedeno je do realnega zmanjšanja premoženja družbenopravne osebe (kaj drugega pa se obsojencu ne očita) prišlo zaradi storitve obravnavanega kaznivega dejanja, zato so neutemeljene tudi obsojenčeve navedbe o tem, da premoženjska škoda, ki po določbi 155. člena ZOR obsega tako zmanjšanje premoženja (damnum emergens) kot tudi izgubljeni dobiček (lucrum cessans), ni "pravno priznana". Kolikor pa se obsojeni v zvezi z ugotavljanjem višine škode sklicuje na listino LB z dne 29.3.2004 in trdi, da je realno vrednost denarja ohranjala že 25% obrestna mera (4. stran vloge z dne 17.10.2007), s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, sicer pa je tudi na ta očitek z jasnimi razlogi odgovorilo že sodišče druge stopnje (4. in 5. stran sodbe).

13. Ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da je bilo izvedenstvo finančne stroke v tej zadevi odrejeno nezakonito, ker so vprašanja v zvezi z obrestmi in nastalo škodo pravne narave. Po določbi 248. člena ZKP se izvedenstvo sicer res odredi le takrat, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid ali mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, vendar pa vložnik očitka podrobneje ne konkretizira, in sicer niti v zahtevi niti v vlogi z dne 17.10.2007. Obsojeni tako ne pove na katero vprašanje pravne narave naj bi izvedenka odgovorila oziroma ali kakega pravnega vprašanja zato ni presodilo sodišče in posledično ne utemelji (čeprav to trdi), kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Teh navedb zato podrobneje ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP), zgolj splošno pa je moč odgovoriti, da je napačno stališče zahteve, da so vsa vprašanja glede obresti in nastale škode pravne narave. Prav tako so neutemeljene trditve, da se do takšnega pritožbenega očitka sodišče druge stopnje "expressis verbis" ni hotelo opredeliti (prvi odstavek 395. člena ZKP), saj je razumne in jasne razloge v zvezi z zakonitostjo postavitve izvedenke finančne stroke (ki jih deloma povzema zahteva, vendar se z njimi očitno ne strinja) zapisalo na 3. strani sodbe.

14. Ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bilo z izpodbijano sodbo kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. oziroma 22. člen Ustave), ker naj bi se odločitev v obravnavani zadevi opirala na stališče, ki je drugačno kot v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.3.1999. Kot je vložniku odgovorilo že pritožbeno sodišče, primera med seboj nista primerljiva, saj je bilo v zadevi, na katero se sklicuje obsojeni, odločeno o drugem kaznivem dejanju (nevestnega gospodarjenja po 4. točki prvega odstavka 127. člena KZ-77) ob bistveno drugačnem dejanskem stanju. Poleg tega posamezna sodba drugostopenjskega sodišča tudi sicer ne predstavlja ustaljene sodne prakse v zvezi s katero bi bilo mogoče trditi, da je prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

15. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene trditve, da je obsojeni ravnal v pravni zmoti, ker se je zanesel na Sklep o pasivnih in aktivnih obrestih Banke Slovenije (prvi odstavek 395. člena ZKP). Višje sodišče je namreč pritrdilo dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, in sicer tudi glede zavedanja obsojenca, da sklepa škodljive pogodbe (4. stran sodbe). Glede na dejansko ugotovitev, da je obsojeni ravnal z direktnim naklepom, pa za izključitev krivde zaradi opravičljive pravne zmote (21. členu KZ) tudi sicer ne gre oziroma drugačne trditve predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno.

16. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je zato obsojeni dolžan plačati stroške postopka, in sicer na 2500 EUR odmerjeno povprečnino. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo obseg in zamotanost zadeve ter ugotovitve sodišča prve stopnje o premoženjskih razmerah obsojenca.