Jedro

Kadar je bil oškodovanec v psihiatrični ustanovi pridržan nezakonito, ker je bil sklep o pridržanju kasneje razveljavljen, je za povrnitev škode zaradi okrnitve svobode potrebno uporabiti analogijo z določilom 542. člena ZKP. Ni namreč podlage, da bi bil oškodovanec, ki so mu bile kršene temeljne človekove pravice do osebne svobode, varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, v slabšem položaju od osebe, ki ji je bila z nezakonitim ravnanjem državnega organa odvzeta prostost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2004 dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko in v celoti zoper drugo toženo stranko zavrnilo ter odločilo še o povrnitvi stroškov pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta prva tožena stranka in tožeča stranka.

Prva tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da odvzem prostosti zaradi pridržanja v zaprtih oddelkih psihiatričnih in zdravstvenih organizacij ni mogoče enačiti z odvzemom prostosti za potrebe kazenskih postopkov. Izvedeni dokazi ne kažejo, da za ukrep pridržanja tožnika niso bili izpolnjeni pogoji. Razveljavitve sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 2. 2004, s katerim je bilo odločeno o zadržanju tožnika na zdravljenju na zaprtem oddelku, ne gre enačiti z določbami Zakona o kazenskem postopku, ki dajejo tistemu, ki mu je bila odvzeta prostost, pravico do odškodnine. Kršitve prve tožene stranke niso v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožnik je bil premeščen na odprti oddelek dne 6. 3. 2004, zadeva s strani Višjega sodišča v Ljubljani pa le zaradi poteka časa ni bila vrnjena prvostopnemu sodišču. Sodišče je pri svoji odločitvi v celoti upoštevalo izpovedbo tožnika, ki jo je ocenilo za verodostojno, čeprav je splošno znano, da bolezenska motnja, kakršno ima tožnik, moti stik z realnostjo in bolnikovo vsakodnevno funkcioniranje. Zdravnik je ugotovil, da je prišlo pri tožniku do poslabšanja duševne bolezni. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja zaradi kršitve določb 285. člena ZPP, ker ni skrbelo, da se po potrebi dopolnijo navedbe strank in dokazila, ki se nanašajo na ugotovitev spornega dejanskega stanja. Nerazumljiva je odločitev sodišča o zavrnitvi dokazov. Potrebno bi bilo postaviti izvedenca psihiatra, pri čemer izvedba tega dokaza ni bila predlagana za ugotovitev procesne sposobnosti tožnika v času sojenja, temveč v času njegove hospitalizacije. Predlagana sta bila tudi dokaza z zaslišanjem E. S. in R. J. Napačna je zavrnitev zahtevka zoper drugo toženo stranko. Sodišče je kot točno označilo izpovedbo tožnika glede višine zahtevane odškodnine, čeprav se njegove izpovedbe razlikujejo od listinskih dokazov. Po oceni prve tožene stranke izpovedbe tožnika zaradi bolezni niso pravno relevantne in bi bilo nujno potrebno izvesti dokaz z izvedencem tudi glede višine. Nelogičen je zaključek, da je za vtoževeno škodo v celoti odgovorna prva tožena stranka. Odškodnina je previsoka glede na ustaljeno sodno prakso.

Tudi tožnik pritožbo vlaga iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da sodišče pri odločanju o višini tožbenega zahtevka ni ustrezno upoštevalo trditvene podlage tožnika v zvezi s škodo, ki jo je utrpel. Gre za intelektualca in priznanega izumitelja, ki ima status samostojnega zasebnega raziskovalca. Ne glede na navedeno ni uspel dobiti zaposlitve, saj je neutemeljena hospitalizacija pustila globok negativni pečat. Zmanjšala se je kvaliteta njegovega bivanja in položaj v družini. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo načela individualizacije odškodnine. Napačno je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji, da vzročna zveza med zatrjevano škodo ter protipravnim ravnanjem druge tožene stranke ni podana. Brez dvoma protipravnega ravnanja prve tožene stranke ne bi bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja druge tožene stranke. S tem ko je ta odvzela prostost tožeči stranki, z njo grobo ravnala in jo žalila, kar izhaja iz trditvene podlage tožnika in z izpovedb na naroku, so vsekakor izpolnjene predpostavke odškodninskega delikta ter vzročna zveza med škodo tožeče stranke in protipravnim ravnanjem druge tožene stranke. Sodišče je napačno zavrnilo dokaz z izvedencem medicinske stroke psihiatrom, saj je sodnica na prvem naroku izrazila privolitev, da lahko tožeča stranka na kasnejšem naroku svoj dokazni predlog po potrebi dopolni. Dokaz z izvedencem je predlagala tudi druga tožena stranka. Izrek sodbe je nerazumljiv, v nasprotju s 14. in 15. točko 339. člena ZPP saj je v nasprotju s postavljenim zahtevkom. Tožeča stranka je namreč zahtevala solidarno plačilo odškodnine v višini 6.259,39 EUR, odločeno pa je bilo, da je odškodnino dolžna plačati zgolj prva tožena stranka v višini 3.000,00 EUR.

Na pritožbo tožnika je odgovorila druga tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožnik v tej pravdi nerazdelno od obeh toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve osebne svobode na podlagi 1. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Prvi toženi stranki očita, da mu je z nespoštovanjem odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-60/2003 z dne 4.12.2003 odvzela možnost do učinkovitega pravnega varstva v postopku pridržanja, ki je bilo posledično nezakonito, drugi toženi stranki pa očita, da bi kot dober strokovnjak morala vedeti, da pritožniku pogoji za pridržanje na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike niso podani.

O odgovornosti prve tožene stranke: Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi razlogi sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti analogijo z določbami Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo povrnitev škode osebi, pridržani v priporu. Po določilu 3. točke 1. odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ima pravico do povrnitve škode tudi oseba, ki ji je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno odvzeta prostost, ali je bila dlje pridržana v priporu oziroma Zavodu za prestajanje kazni ali ukrepa. Prva tožena stranka v pritožbi priznava svoje protipravno ravnanje v postopku pridržanja, v katerem tožniku ni omogočila zagovornika, sklep o pridržanju pa mu je bil vročen šele po 47 dneh od dneva pridržanja, ko se je že nahajal na odprtem oddelku druge tožene stranke. Sklep o pridržanju je bil zaradi procesnih kršitev s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.4.2004 razveljavljen, posledično pa je postal nezakonit celotni ukrep pridržanja in s tem odvzem osebne svobode tožniku. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko se ni spuščalo v razloge glede upravičenosti pridržanja tožnika, saj bi bil v tem primeru tožnik v slabšem položaju kot oseba, ki je bila zaradi nezakonitega dela organa neutemeljeno priprta. Tožniku zaradi odvzema pravice do pravnega varstva sodišče ni omogočilo, da bi pravočasno izkazoval neizpolnjenost pogojev za pridržanje, kasneje pa je uspel s pritožbo in je bil ukrep v celoti razveljavljen. Podana je torej vzročna zveza med nezakonitim ravnanjem prve tožene stranke in okrnitvijo osebne svobode tožnika, saj je bil rezultat postopka tisti, ki je povzročil, da je tudi ob morebitnem obstoju pogojev za pridržanje v času uvedbe ukrep pridržanja kasneje postal nezakonit. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v tem postopku glede odgovornosti prve tožene stranke predmet obravnavanja ne more biti ugotavljanje obstoja pogojev za izvedbo ukrepa pridržanja. Niso utemeljeni pritožbeni očitki prve toženke, da sodišče zaradi kršitve določila 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o procesnem vodstvu ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Prva tožena stranka je glede podlage svoje odgovornosti predlagala zgolj zaslišanje dr. R.J., ta dokaz pa je bil glede na že opisano stališče o podani vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem prve tožene stranke in nastalo škodo tožniku, ne glede na izpolnjenost pogojev v trenutku pridržanja, nepotreben. Poleg tega je prva tožena stranka prava vešča in nosilec zakonodajne funkcije, zato je sodišče ni bilo dolžno posebej usmerjati k navajanju relevantnih dejstev in dokazov. Izvedenca psihiatra, na katerega se pritožnica sklicuje, v postopku ni predlagala, ne glede ugotavljanja podlage odškodninske odgovornosti niti glede določitve višine odškodnine, prav tako tudi ni predlagala zaslišanja dr. S. Njene pritožbene navedbe o nepopolno izvedenem dokaznem postopku v tej smeri so neutemeljene. Primerno pa je sodišče prve stopnje tudi odločilo o višini tožbenega zahtevka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju sodne odločbe.

O odgovornosti druge tožene stranke: Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je druga tožena stranka odgovorna za škodo tožniku, ker ga je brez njegove privolitve obdržala na zdravljenju na zaprtem oddelku, ob tem da bi kot dober strokovnjak morala vedeti, da za to niso bili podani pogoji. Hkrati ni pravočasno poslala obvestila o pridržanju sodišču, v tem obvestilu pa tudi niso bili podrobneje opredeljeni razlogi pridržanja. Sodišče prve stopnje je glede zadnjih dveh kršitev ugotovilo, da je druga tožena stranka obvestilo o pridržanju poslala v zakonskem roku, vendar ne na ustrezen način, da bi ga sodišče prejelo v 48 urah (uporaba pošte in ne hitrejših sredstev komuniciranja), obvestilo pa tudi ni vsebovalo podatkov o konkretnih razlogih pridržanja. Vendar pa ti dve kršitvi kot je materialnopravno pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nista v vzročni zvezi z nastalo škodo, to je tožnikovimi duševnimi bolečinami zaradi okrnitve svobode. V tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge prvostopnega sodišča na 13. strani sodbe. O pridržanju osebe v zdravstveni organizaciji na zaprtem oddelku odloča sodišče (70. člen Zakona o nepravdnem postopku, ZNP) in prav ravnanje slednjega je bilo tisto, ki je z nezakonitim delom tožniku povzročilo nastanek škodljive posledice. Do sprožitve postopka pridržanja pa dejansko ne bi prišlo, če bi druga tožena stranka kot strokovnjakinja ocenila, da zdravljenje ob privedbi tožnika ni bilo potrebno. Nedopustno ravnanje v tej smeri pa bi moral izkazati tožnik, ki pa pravočasno ni ponudil ustreznih dokazov z izvedencem psihiatrom. Neizkazane so pritožbene navedbe, da je sodišče na prvem naroku 14.11.2008, ko je tožnik predlagal dokaz s psihiatrom za ugotavljanje njegovega sedanjega zdravstvenega stanja, tožniku dalo možnost, da bo po potrebi ta dokazni predlog lahko dopolnil. To namreč ne izhaja iz zapisnika z glavne obravnave, v kateri je tožnik sodeloval skupaj s svojim pravnim strokovnjakom. Predlog za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom, podan na drugem naroku za glavno obravnavo za izkazovanje drugačnih trditev (stanje tožnika ob sprejemu na kliniko), je bil tako tudi po oceni pritožbenega sodišča prepozen glede na določilo 1. odstavka 286. člena ZPP. Ker je dokazno breme v smeri nedopustnega ravnanja druge tožene stranke glede nestrokovnega sprejema na kliniko na strani tožnika, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v zvezi z izkazovanjem tega dejstva izvajati obrambnih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom in 213. členom citiranega zakona ni podana. Prav tako pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, ki ju sodbi pavšalni očita pritožnik, saj je izrek sodbe povsem razumljiv, sodišče solidarne odgovornosti obeh toženih strank v smislu 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni ugotovilo, zato je pravilno ločeno odločalo o odgovornosti posamezne toženke.

O višini dosojene odškodnine: Pritožbena navedba prve tožene stranke, da je glede višine tožbenega zahtevka predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ne drži. Takšnega dokaza ni predlagala niti tožeča stranka, zato je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju višine nastale škode pravilno upoštevalo izvedbo tožnika, ki jo je presojalo v okviru njegove trditvene podlage, hkrati pa tudi kritično ocenilo. Pri tem je upoštevalo, da je bil tožnik pred tem že dvakrat prisilno hospitaliziran, da celotna zadeva ni bila medijsko izpostavljena, pa tudi, da je bil v prijateljskih in gradbenih krogih dokončno označen za psihičnega bolnika, kar je odsevalo tudi v njegovi socialni izolaciji. Sodišče je zgolj delno upoštevalo povezanost tožnikovih težav pri iskanju zaposlitve z okrnitvijo osebne svobode, saj je bil tožnik po letu 2005 upokojen. Odškodnina je dosojena primerljivo z odškodninami, ki jih prisojajo sodišča v primerih nezakonitega odvzema prostosti, upoštevajoč načelo objektivne pogojenosti in individualizacije odškodnin. Dosojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR za 31 dni nezakonite prisilne hospitalizacije zato po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje tožniku za nastalo škodo.

Ker glede na obrazloženo v pritožbah zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti na podlagi uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških obeh pritožnikov temelji na določilu 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče pa je odločilo, da tudi druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k lažji odločitvi pritožbenega sodišča.