Jedro

Z uveljavljanjem novega zahtevka poleg obstoječega je tožeča stranka tožbo spremenila (1. odstavek 191. člena ZPP). Ker je opredelila novega kot primarnega in prvotnega kot subsidiarnega, gre za tako imenovano eventuelno kumulacijo zahtevkov (drugi odstavek 188. člena ZPP). Pri takšni kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, ki jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Povedano velja tako za začetno, kakor tudi za naknadno kumulacijo (za slednjo pa gre v tej zadevi). V takšnih primerih pa je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega spora.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka omogočiti, kot bivši imetnici stanovanjske pravice na stanovanju v I., ki obsega 2 sobi, kuhinjo, kopalnico, predsobo, s sopuporabo in deležem skupnih naprav in delov stavbe, nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji, določenimi v VIII. poglavju stanovanjskega zakona. Višji primarni tožbeni zahtevek in celotni podrejeni tožbeni zahtevek (na prodajo stanovanja v I.) je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti delni zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka (zavrnitve podrejenega zahtevka na prodajo stanovanja v I. tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala), izrek o stroških pa tako spremenilo, da je naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov v znesku 52.020 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izvršljivost izreka sodbe, ki toženi stranki nalaga le, da mora tožnici omogočiti tožnici nakup drugega primernega stanovanja, je vprašljiva. Zaradi pomanjkljivega izreka sodbe tožnici ni povsem jasno, kakšno stanovanje ima pravico zahtevati od tožene stranke. Predvsem pa ni jasno, kako bo do drugega primernega stanovanja prišla. Tudi formulacija izreka sodbe "je dolžna omogočiti nakup...." ni jasna, nejasno pa je tudi, koliko bo morala tožeča stranka za drugo primerno stanovanje plačati. Zaradi pomanjkljivega izreka bodo potrebne nove pravde. Primarnemu zahtevku bi zato moralo biti ugodeno v celoti, saj bi le na ta način tožeča stranka razpolagala z izvršilnim naslovom, ki bi zadostil pogojem iz 20. člena zakona o izvršilnem postopku.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je dne 25.11.1992 vložila tožbo z zahtevkom, da ji je dolžna tožena stranka prodati stanovanje v I.. V tožbi je označila vrednost spornega predmeta z zneskom 100.000 SIT, s čimer si je glede tega tožbenega zahtevka zagotovila pravico do revizije. V pripravljalnem spisu z dne 10.2.1993 je postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je predlagala, naj se naloži toženi stranki v primeru, če primarnemu tožbenemu zahtevku ne bo ugodeno, da mora tožeči stranki prodati primerno nadomestno stanovanje. Vrednosti spornega predmeta tega novega zahtevka, ki tako kot primarni tožbeni zahtevek ni denarni, tožeča stranka ni navedla (drugi odstavek 40. člena ZPP). V pripravljalnem spisu z dne 3.11.1993 pa je tožeča stranka predlagala, naj sodišče dne 10.2.1993 uveljavljeni podrejeni tožbeni zahtevek (na prodajo primernega nadomestnega stanovanja) obravnava kot primarnega, s tožbo z dne 25.11.1992 uveljavljeni tožbeni zahtevek (na prodajo stanovanja, na katerem je bila imetnica stanovanjske pravice) pa kot podrejenega. Sodišče prve stopnje je temu predlogu sledilo in novemu primarnemu zahtevku (v nadaljevanju primarni tožbeni zahtevek) delno ugodilo, prvotnega primarnega (novega podrejenega - v nadaljevanju podrejeni tožbeni zahtevek) pa v celoti zavrnilo. S pritožbo je tožeča stranka izpodbijala le odločitev sodišča prve stopnje o delni zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka (zaradi česar je odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka postala pravnomočna), pritožbeno sodišče pa je z izpodbijano pravnomočno sodbo njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tudi z revizijo tožeča stranka izpodbija le tisti del odločitve, ki se nanaša na delno zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka.

Z uveljavljanjem novega zahtevka poleg obstoječega je tožeča stranka tožbo spremenila (1. odstavek 191. člena ZPP). Ker je opredelila novega kot primarnega in prvotnega kot subsidiarnega, gre za tako imenovano eventuelno kumulacijo zahtevkov (drugi odstavek 188. člena ZPP). Pri takšni kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, ki jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Povedano velja tako za začetno, kakor tudi za naknadno kumulacijo (za slednjo pa gre v tej zadevi). V takšnih primerih pa je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega spora. Kot je bilo že povedano, izpodbija tožeča stranka odločitev sodišča druge stopnje, ki se nanaša na delno zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka. Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedena vrednost je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku tega člena revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Tožeča stranka bi torej morala navesti tudi vrednost spornega predmeta zdaj obravnavanega zahtevka, česar pa ni storila. Zato si pravice do revizije ni zagotovila in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).