Jedro

Po določbi 102.čl. tedaj veljavnega zakona o temeljih varnosti cestnega prometa so morali iti pešci čez vozišče pazljivo in po najkrajši poti, pred tem pa so se morali prepričati, če to lahko storijo varno. Tožnica je prečkala cesto izven prehoda za pešce ob zmanjšani vidljivosti zaradi nastopajoče teme. Te okoliščine so ji nalagale še posebno previdnost. Tožnica je spustila mimo vozilo s svoje leve strani, ni pa upoštevala zavarovanca tožene stranke, ki je prihajal z desne. Tožnica je stopila na njegov vozni pas potem, ko je peljalo mimo vozilo z njene leve, tako da je razumljivo, da je zavarovanec tožene stranke ni mogel pravočasno opaziti. Njegovega vozila pa tožnica pri primerni pazljivosti ne bi smela spregledati, saj je vozil s prižganimi lučmi. Na ta način je tožnica hudo prekršila pravilo o prečkanju ceste izven prehoda za pešce. Njeno ravnanje je v neposredni vzročni zvezi z nesrečo. Zato je njen prispevek k nastanku škode 50 odstoten.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 650.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 80.794,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je zavarovanec tožene stranke D. M. dne 19.10.1990 z avtomobilom zadel tožnico, ko je prečkala L. v M. Do trčenja je prišlo na zavarovančevem desnem voznem pasu. Tožnica pred prečkanjem ceste ni dovolj skrbno preverila, ali to lahko stori varno. Avtomobilistova odgovornost je objektivna, tožnica pa je z neprevidnostjo prispevala k nesreči. Njen delež odgovornosti je 50 odstoten, enak pa je delež zavarovanca tožene stranke, za katerega na podlagi zavarovanja odgovornosti odgovarja tožena stranka. Obseg tožničine nepremoženjske škode je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja dr. R. R.. Za pretrpljene telesne bolečine je določilo znesek 700.000,00 SIT kot pravično denarno odškodnino, za strah 350.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 250.000,00 SIT. Glede na sokrivdo ji je prisodilo polovico teh zneskov.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnica vlaga zoper to sodbo revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija ugotovitev o tožničinem krivdnem prispevku k nesreči in navaja, da je do trčenja prišlo na zavarovančevem levem voznem pasu. Avtomobilist bi moral tožničino prečkanje predvideti. Meni, da je njena odgovornost 25 odstotna.

Zavzema se tudi za višjo odškodnino in v zvezi s tem opozarja, da je bila v času nesreče v visoki nosečnosti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je prečkala cesto izven prehoda za pešce ob zmanjšani vidljivosti zaradi nastopajoče teme. Te okoliščine so ji nalagale še posebno previdnost. Po določbi 102.čl. tedaj veljavnega zakona o temeljih varnosti cestnega prometa so morali iti pešci čez vozišče pazljivo in po najkrajši poti, pred tem pa so se morali prepričati, če to lahko storijo varno. Tožnica je prekršila to prometno pravilo. Spustila je mimo vozilo s svoje leve strani, ni pa upoštevala zavarovanca tožene stranke, ki je prihajal z desne. Tožnica je stopila na njegov vozni pas potem, ko je peljalo mimo vozilo z njene leve, tako da je razumljivo, da je zavarovanec tožene stranke ni mogel pravočasno opaziti. Njegovega vozila pa tožnica pri primerni pazljivosti ne bi smela spregledati, saj je vozil s prižganimi lučmi. Na ta način je tožnica hudo prekršila pravilo o prečkanju ceste izven prehoda za pešce. Njeno ravnanje je v neposredni vzročni zvezi z nesrečo. Zato je njen prispevek k nastanku škode tak, kot ugotavljata obe sodbi. Tožničino krivdno ravnanje delno ekskulpira zavarovanca tožene stranke, ki je sicer objektivno odgovoren (3. odst. 177.čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Razmerje odgovornosti je glede na tožničin odločilni prispevek k nastanku škode ugotovljeno pravilno.

Kar tožnica navaja o okoliščinah nesreče, posebno o tem, da jo je zavarovanec tožene stranke zadel na svoji levi polovici ceste, se nanaša na dejansko stanje in zato ne more biti predmet revizijske presoje (3. odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Po teh je do trčenja prišlo na avtomobilistovi desni polovici ceste. To je za razmejitev odgovornosti obeh udeležencev nesreče bistvena ugotovitev, ki vsekakor vpliva na to, da je tožničin prispevek k nesreči večji, kot bi bil, če bi se nesreča zgodila tako, kot navaja sama.

Pri določitvi odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode je bila upoštevana okoliščina, da je bila tožnica noseča. Ta je pomembno vplivalo na nevšečnosti, ki jih je morala prestati med zdravljenjem, povečalo pa je tudi intenziteto prestanega strahu. Pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati merila, ki jih določa 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, in sicer okoliščine primera ter stopnjo in trajanje bolečin in strahu. Ta merila napotujejo na individualizacijo odškodnin za nepremoženjsko škodo. V obravnavanem primeru je bilo to upoštevano zlasti glede na tožničino nosečnost. Vendar pa pravni standard pravična denarna odškodnina napotuje na spoštovanje okvirov, ki jih za primerljive primere pozna praksa sodišč. To pomeni, da morajo biti odškodnine v primerljivih primerih v okviru meja, ki jih je začrtala sodna praksa. Upravičena odstopanja pa morajo ostati v sorazmerju s pomenom okoliščin, po katerih se obravnavani primer loči od drugih. Vse to je v obravnavanem primeru ustrezno upoštevano. Priznana odškodnina je skladna z navedenimi merili. Zato tudi v tem pogledu ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 393.čl. ZPP.