Jedro

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo neposredno od delavcev, zato bi moral trditi (in dokazati), da so mu toženci povzročili škodo namenoma.

Izrek

Pritožba tožnika in pritožbi drugega toženca in tretje toženke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je prvi toženec dolžan plačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR, drugi toženec 5.000,00 EUR in tretja toženka 5.000,00 EUR. Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan prvemu tožencu plačati pravdne stroške postopka v višini 969,00 EUR, drugemu tožencu in tretji toženki pa 900,36 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, zoper stroškovni del sodbe (III. točko izreka sodbe) pa se pritožujeta drugi toženec in tretja toženka.

Tožnik opredeljeno ne navaja pritožbenih razlogov, predlaga pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ali pa odloči v njegovo korist. S tem, ko mu ni bilo omogočeno biti na glavni obravnavi, mu je bila onemogočena uporaba pravnega sredstva s strani ZPKZ Dob. Ne gre za neupravičen izostanek, kot to neresnično navaja sodišče. Iz dopisa 13. 2. 2013, ki ga upošteva tudi sodišče, je jasno razvidno, da je storil vse, kar je bilo mogoče, da bi bil na glavni obravnavi prisoten. Od ZPKZ Dob je zahteval, da ga pravočasno obvestijo o odločitvi, da bi lahko obvestil sodišče. Tega niso storili, ignorirajo pa tudi določilo 77. člena 5. točke ZIKS, ki določa, da v primeru, če obsojenec nima sredstev, ne po svoji krivdi, strošek krije zavod. Sodišče smiselno navaja, da bi moral tožiti delodajalca, kar je brezpredmetno. Zakon mu daje možnost, da isto zahteva neposredno od delavca. Zakaj bi plačevali davkoplačevalci škodo, ki jo „strokovni delavec“ povzroča namerno z zlorabo svojih pooblastil. Sodišče v 9. točki želi z manipulacijo prikriti odgovornost tožencev s tem, da se niso zavedale nedopustnosti svojega ravnanja in posledic. To je seveda absurdna trditev, saj jim že delovno mesto nalaga delati v skladu z zakoni. Prav tako ne gre slediti zatrjevanju, da njihove kršitve niso dokazane. Z zakoni je določeno, pod kakšnimi pogoji se lahko posega v pravice posameznika, v tem primeru pravico do uporabe računalnika. V konkretnem primeru gre za samovoljo tožencev z zlorabo pooblastil (začasni odvzem računalnika na osnovi suma zlorabe). Sum zlorabe pa zagotovo ni pravni temelj za sankcije. Ne gre prezreti dejstva, da gre za načrtno šikaniranje, torej namerno povzročanje psihičnega trpljenja, na kar je tožene stranke ves čas opozarjal. Da gre dejansko za zlonamerno šikaniranje, dokazuje splošno znano dejstvo v ZPKZ Dob, da je sankcija pri ugotovitvi zlorabe – začasni odvzem računalnika, za dobo 2 do 3 mesece, pri njem pa je na osnovi suma odvzem trajal od 22. 11. 2010 do 22. 2. 2012. Z zavrnitvijo zaslišanja prič (6. točka obrazložitve) v bistvu sodišče noče ugotoviti pravilnega dejanskega stanja samo zato, da lahko z manipulativnim izkrivljanjem dejanskega stanja tožbo zavrne. Nedvomno je dokazano, da je začasni odvzem lastnine bil izveden protipravno (sum zlorabe ni pravni temelj), vsi toženci so bili na to dejstvo opozorjeni in niso upoštevali zakona. Torej so vse počeli zavestno, naklepno. In to vsekakor je to psihološko mučenje, ki je pravni temelj za odškodnino.

Toženca v pritožbi zoper stroškovni del odločitve uveljavljata pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po določilu prvega odstavka 20. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) se vrednosti več predmetov v isti zadevi seštevajo, enako določilo vsebuje tudi 20. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), na katerega podredno napotuje 21. člen ZOdvT. V predmetni pravdi je tožnik zahteval plačilo po 5.000,00 EUR odškodnine od drugega toženca in tretje toženke, tako da je skupna vrednost predmeta pravde zoper njiju 10.000,00 EUR. Po tarifni številki 1200 se količnik iz tarifne številki 2100 poveča za 0,3, tako da je znašala nagrada za zastopanje pritožnikov v postopku 504,00 EUR, za zastopanje na naroku pa 472,50 EUR. Ob pravilni uporabi obeh navedenih zakonov bi zato moralo sodišče tožniku naložiti plačilo 1.346,76 EUR. Predlagata, da pritožbeno sodišče v tem smislu izpodbijani del sodbe spremeni (nadomesti znesek 900,36 EUR z zneskom 1.346,76 EUR), s stroškovno posledico.

Prvi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi tožnika Smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je potrditvi tožnika v tem, da mu ni bila omogočena prisotnost na obravnavi, ni podana. Dejstvo, da se tožnik glavne obravnave ni udeležil, ker je svoj izostanek opravičil, ne omogoča zaključka, da bi sodišče tožencu z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Opravičilo je seveda lahko razlog za preložitev naroka (tožnik tega ni predlagal), če za to obstajajo utemeljeni razlogi in potreba, ni pa to predpisano. Dejstvo, da se tožnik obravnave ni mogel udeležiti, ker mu s strani ZPKZ Dob to ni bilo omogočeno, ne nudi podlage za pritožbeno stališče, da je bil izostanek tožnika opravičen. Pravilno je stališče sodbe, da je imel tožnik dovolj časa, da si uredi prevoz s spremstvom iz ZPKZ Dob na lastne stroške ali stroške zavoda (odločanje o tem je v pristojnosti ZPKZ Dob) in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni.

V obravnavani zadevi je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo neposredno od delavcev(1). Po izrecni določbi drugega odstavka 147. člena OZ bi tožnik moral trditi (in dokazati), da so mu toženci povzročili škodo namenoma.

Sodba zavzame stališče, da tožnik namena oziroma naklepa tožencev ni ustrezno niti zatrjeval, še manj pa dokazal. Pritožbeno sodišče s stališčem sodbe, ki mu tožnik v pritožbi nasprotuje, soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove razloge. Kot pravilno navaja sodba, bi moral tožnik zatrjevati in dokazati na eni strani zavedanje tožencev o nedopustnosti njihovega ravnanja in posledic, na drugi strani pa voljo tožencev, da je ta prepovedana posledica, t. j. škoda (potrditvah tožbe se je pritožniku manifestirala kot hud stres, strah, jeza, občutek manjvrednosti …) tožniku tudi nastala. V zvezi s slednjo pa tožnik trditvene podlage ni ponudil, trditve v pritožbi, glede katerih navaja, da jih je ponudil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, merijo na zavedanje tožencev o nedopustnosti ravnanja (na kršitev zakonov in samovoljnost delovanja so bili toženci opozorjeni; z zakoni je določeno, pod kakšnimi pogoji lahko delavci zapora posegajo v pravico posameznika, v tem primeru pravico do računalnika – začasni odvzem; gre za samovoljo tožencev z zlorabo pooblastil, saj je prišlo do odvzema lastnine na osnovi suma zlorabe). Res je tožnik v tožbi ravnanje prvega toženca (toženčev nalog, da se tožniku začasno odvzame računalnik) opredelil kot „namerno šikaniranje, psihološko mučenje“, kar pa ne predstavlja trditev, da je bila volja prvega toženca usmerjena k povzročitvi škode tožniku (za namerno povzročitev škode).

Ob pravilni oceni sodbe, da tožnik ni ponudil zadostne trditvene podlage(2), je sodišče prve stopnje pravilno, zaradi nesklepčnosti, tožbo zavrnilo.

Res je sicer, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, ki ga ob ugotovljeni nesklepčnosti tožbe ne bi bilo treba izvajati, kar pa na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Sodišču se do dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ni bilo treba opredeljevati, zato smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (pritožbena trditev, da je sodišče neupravičeno zavrnilo zaslišanje predlaganih prič) ni podana. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče noče ugotoviti pravilnega dejanskega stanja.

Po povedanem se izkaže, da so pritožbene trditve neutemeljene, procesni in materialni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa tudi niso podani. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožencev Sodba drugi in tretji toženi stranki pravilno, v skladu z ZOdvT, odmeri stroške. Zmotno je pritožbeno stališče tožencev, da bi moralo sodišče odmerjati nagrado od skupne vrednosti predmeta pravde (10.000,00 EUR). Tožnik je s tožbo od vsakega od njiju zahteval plačilo 5.000,00 EUR, zato je sodba pravilno odmerjala nagrado od te vrednosti(3).

Ker niso podani uveljavljani razlogi in ker tudi ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožencev zavrnilo in tudi v stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato do povrnitve pritožbenih stroškov niso upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški prvega toženca z odgovorom na pritožbo so nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj odgovor na pritožbo, glede na njegovo vsebino in dejstvo, da je sodišče tožbo zavrnilo zaradi nesklepčnosti, ni prispeval k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

(1) Prvi toženec je bil v ZPKZ Dob vodja III. oddelka obsojencev, druga toženka je bila zaposlena v ZPKZ Maribor in je odločala o njegovi prošnji za vrnitev odvzetega računalnika, tretji toženec pa je bil v funkciji direktorja ZPKZ Maribor.

(2) Po določbah 7. člena in 212. člena ZPP morajo stranke ponuditi trditve in dokaze, s katerimi utemeljujejo svoj zahtevek.

(3) Po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 se v primeru uveljavljanja zahtevkov zoper več tožencev, določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.