Jedro

Tožnici je bilo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v določenem obdobju izplačevano brez pravnega temelja, torej brez upravnega akta toženca. Iz tega razloga je verzijski zahtevek toženca utemeljen, tožnica mu je preplačilo dolžna vrniti v obsegu, kot je bilo določeno z odločbo toženca, saj tožnica zoper višino preplačila ni ugovarjala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 2. 11. 2009 in 15. 4. 2009 ter, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožnice. Meni, da je potrebno v situaciji, ko je toženka tožnici nadomestilo plače izplačevala dve leti potem, ko je tožnica sama obvestila toženko, da se je zaposlila, za situacijo, v kateri je potrebno uporabiti pravilo iz 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), saj gre za kondikcijsko terjatev toženke, pri čemer je izkazano, da je toženka plačevala nekaj, čeprav je vedela, da ni dolžna oz. da nima več obveznosti plačevanja nadomestila plače tožnici, toženka pa je kljub svoji lastni odločbi z izplačili nadaljevala vse do 31. 1. 2009, pri tem pa ni z ničemer izkazala, da bi bila ta izplačila posledica kakršnekoli zmote na njeni strani, kratkega stika v notranji komunikaciji ali česar drugega, kar bi morebiti izkazovalo opravičljivo pomoto pri izplačilih. Sodišče prve stopnje v izkazanem dejanskem stanju ni imelo nikakršne podlage za neuporabo določbe 191. člena OZ. Sodišče je v izpodbijani sodbi le zaključilo, da je bila toženka v zmoti, ko je nadaljevala z izplačili, tega pa ni z ničemer utemeljilo, čeprav gre za odločilno dejstvo, od katerega je odvisna uspešnost uveljavljanja kondikcijskega zahtevka oz. uporaba 191. člena OZ. Sodba tako glede zaključka sodišča, da je bila toženka v zmoti, ko je nadaljevala z izplačili, sploh nima razlogov in je v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti, zgolj dejstvo, da je z izplačili nadaljevala, namreč zmote ne more izkazovati. Zmota se v takšnem primeru ne domneva, temveč bi jo morala toženka dokazati, pa je ni. Sodišče prve stopnje je tako storilo kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Toženka tudi ni izkazala, da je plačila izvajala po pomoti in zaradi premajhne skrbnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz citirane točke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da gre v tem primeru za verzijsko terjatev, za katero pa je pravno relevantno le dejstvo neopravičenega prehoda premoženja, ne pa razlogi na strani ene ali druge stranke, zaradi katerih je do takega prehoda prišlo. Sodišče izrecno ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za stanje iz 191. člena OZ, kar zmotno meni tožeča stranka. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodba nima razlogov in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za verzijsko terjatev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnici, delovni invalidki III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, je bilo z odločbo toženke z dne 28. 3. 2007 priznano in odmerjeno nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 30. 3. 2007 dalje. Z odločbo toženke z dne 10. 7. 2007 je bilo odločeno, da se tožnici ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 15. 4. 2007, glede na dejstvo, da se je tožnica dne 16. 4. 2007 zaposlila pri delodajalcu Z.. Toženka je nato dne 15. 4. 2009 izdala odločbo o preplačilu, s katero je ugotovila, da je bila tožnici dajatev v času od 16. 4. 2007 do 31. 1. 2009 preveč izplačana v znesku 8.002,00 EUR in da je tožnica dolžna preveč izplačani znesek nakazati na TRR toženke v roku 36 mesecev od prejema odločbe. Zoper prvostopno odločbo z dne 15. 4. 2009 je tožnica vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena z dokončno odločbo z dne 2. 11. 2009, s katero je toženka ugotovila, da je bil znesek preplačila pravilno določen in da je bila tožnica dolžna vrniti na podlagi 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.).

Ob ugotovljenem dejanskem stanju v prejšnji točki je pravna podlaga za odločitev sodišča prve stopnje podana v določbah ZPIZ-1, ki v 1. odstavku 275. člena določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeti znesek vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno (3. odstavek 275. člena ZPIZ-1). Po določbi 1. odstavka 190. člena OZ mora pridobitelj ob prehodu premoženja, ki nima pravne podlage, to premoženje vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ). Prav takšno stanje, kot je določeno v 1. odstavku 190. člena OZ je podano v obravnavanem primeru. Glede na dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 10. 7. 2007 namreč od 15. 4. 2007 dalje ni bilo pravnega temelja za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. To pomeni, da je bilo tožnici nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v obdobju od 16. 4. 2007 do 31. 1. 2009 izplačevano brez pravnega temelja, torej brez upravnega akta toženca, ki bi bil podlaga za izplačevanje in je s tem brez pravnega temelja prišlo do obogatitve na strani tožnice v škodo toženca, zato je toženčev verzijski zahtevek utemeljen in mu je tožnica preplačilo dolžna vrniti (v obsegu, kot je bilo določeno z odločbo z dne 15. 4. 2009, saj tožnica zoper višino preplačila ni ugovarjala).

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru uporabiti določilo 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali je plačal, da bi se izognil sili. Navedena določba se nanaša na kondikcije in opredeljuje položaje, ko o neopravičeni pridobitvi ne moremo govoriti. V konkretnem primeru pa, kakor je navedeno v prejšnji točki, je prišlo do odpada pravne podlage za nadaljnjo plačevanje nadomestila plače od 15. 4. 2007 dalje do 31. 1. 2009 in je tožeča stranka tako plačala brez pravnega temelja in ima pravico zahtevati vrnitev plačila, za katerega ni bilo pravne podlage, na podlagi 1. odstavka 190. člena OZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter v skladu s 1. točko 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.