18. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 51/98 z dne 10. 1. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 483/97 z dne 13. 11. 1997 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K 372/95 z dne 19. 3. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je s sodbo spoznalo pritožnika za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po četrtem odstavku 255. člena v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 251. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 in nasl. - KZ-77) in mu izreklo pogojno obsodbo. Višje sodišče je delno ugodilo pritožnikovemu zagovorniku in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji. Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča je bila pritožnikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbi zavrnjena kot neutemeljena.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zaradi kršitve določb kazenskega postopka, materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

3.Kolikor se pritožnikove navedbe nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s prometno nesrečo in napačno uporabo prava, mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni inštančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana sodiščem, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118).

4.Očitek pritožnika, ki se nanaša na izpodbijano sodbo, ni utemeljen. Pritožnik je kršitve pravic, ki jih uveljavlja z ustavno pritožbo, uveljavljal že z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do vsake zatrjevane kršitve, svojo odločitev pa utemeljilo na zakoniti pravni podlagi. Obrazložitev Vrhovnega sodišča je razumna, odločitvi tudi ni mogoče očitati, da bi bila tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Zato z njo ni mogla biti kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave. V čem naj bi bile sicer kršitve človekovih pravic, pritožnik ni z ničimer izkazal.

5.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer