Jedro

Neutemeljeno je tožnikovo stališče, da ZUN ni določal izdaje odločbe o priglasitvi del in da je obravnavani objekt legalen, ker je s tem, ko je skušal pridobiti lokacijsko informacijo in gradbeno dovoljenje za gradnjo kašče, priglasil gradnjo obravnavanega objekta.

Po m. točki 16. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost je kašča enoetažen, pritličen objekt, obravnavani objekt pa je s kletjo in pritličjem dvoetažen, z upoštevanjem podstrešja pa celo troetažen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo zidano lesenega objekta na zemljišču s parc. št. 2046/1 k.o. ... (1. točka), ter da mora na tem zemljišču do 20. 10. 2012 odstraniti zidano lesen objekt tlorisnih dimenzij 5,3 m x 3,8 m, po višini obsegajoč kletno etažo višine cca 2,6 m, pritličje višine 2,5 m ter podstreho, vse skupaj pokrito z nesimetrično dvokapno streho, in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (5. točka izreka), da mora tožnik po izvršitvi odrejene odstranitve o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (4. točka), da posebni stroški v postopku niso bili zaznamovani (6. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka). Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 3. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je inšpekcijski organ po ogledu 27. 3. 2012 in zaslišanju tožnika 18. 4. 2012 ugotovil, da gre po določbah ZGO-1 za nelegalno gradnjo, ker tožnik za gradnjo navedenega manj zahtevnega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja. Pojasnjuje, da sta v času gradnje (leta 1992) področje gradnje objektov urejala Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in naslednji – v nadaljevanju ZGO), ki sta predpisovala dvostopenjski postopek, tj. pridobitev lokacijskega dovoljenja po ZUN ter gradbenega dovoljenja po ZGO. Inšpekcijski organ nadalje ugotavlja, da objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja, saj po svojih gabaritih presega gabarite tovrstnih objektov po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba).

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da bi moral tožnik bodisi pridobiti lokacijsko dovoljenje (50. člen ZUN) in gradbeno dovoljenje (33. člen ZGO) ali pa odločbo o dovolitvi priglašenih del (51. člen ZUN). Pojasnil je tudi, da veljavni ZGO-1 sicer v 3.a členu določa, da se brez gradbenega dovoljenja lahko začne gradnja enostavnega objekta, da je objekt mogoče uvrstiti med enostavne objekte, če izpolnjuje vse pogoje iz 12. člena Uredbe, in da objekta tlorisnih dimenzij 5,3 m x 3,8 m ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte iz 13. člena Uredbe.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je inšpekcijski organ napačno ugotovil dejansko stanje, ko je presodil, da gre za objekt, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Šlo naj bi za enostaven objekt, na kar naj bi opozoril že v laični pritožbi, izpodbijani odločbi pa očita pomanjkljivo obrazložitev. Navaja, da je to pomanjkljivost organ druge stopnje sicer nekoliko odpravil s tem, ko je pojasnil, da obravnavani objekt ne izpolnjuje pogojev iz 13. člena Uredbe, vendar tožnik meni, da bi bilo v obravnavani zadevi treba uporabiti 16. člen Uredbe, ki opredeljuje pomožne kmetijsko-gozdarske objekte. Teh okoliščin naj upravna organa ne bi presojala. Zato meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Napačna naj bi bila tudi ugotovitev, da pred gradnjo ni pridobil ustreznih dovoljenj. Navaja, da je na ustni obravnavi povedal, da je pred gradnjo skušal na občini pridobiti lokacijsko informacijo in gradbeno dovoljenje, a so mu povedali, da tega ne potrebuje, ker ne gre za spremembo rabe prostora in ker gre pri kašči, ki jo namerava zgraditi, za enostaven objekt. Meni, da je s tem priglasil dela, za katera po četrtem odstavku 51. člena ZUN lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno. Napačno naj bi bilo stališče organa druge stopnje, da bi moral pred gradnjo pridobiti pravnomočno odločbo o priglasitvi del, saj meni, da ZUN tega ni določal. Zato je po tožnikovem mnenju tudi napačno sklepanje organa, da gre za nelegalno gradnjo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: ZUN, ki je veljal v času gradnje, je v 62. členu določal, da pristojni upravni organ za urejanje prostora dovoli priglašena dela, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. O tem je bil organ dolžan izdati odločbo v roku 30 dni od vložitve pravilno sestavljene priglasitve (glej Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUN, Uradni list RS, št. 90/26, kasnejša odločba Ustavnega sodišča U-I-30/98 z dne 10. 1. 1991 se ne nanaša na navedeno novelo ZUN, temveč na določbe 62. člena ZUN, kot so bile uveljavljene leta 1984, 1985 in 1986).

Po navedenem je neutemeljeno tožnikovo stališče, da ZUN ni določal izdaje odločbe o priglasitvi del in da je obravnavani objekt legalen, ker je s tem, ko je skušal pridobiti lokacijsko informacijo in gradbeno dovoljenje za gradnjo kašče, priglasil gradnjo obravnavanega objekta.

Glede na to, da je organ druge stopnje v okviru pooblastil, ki jih ima na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravil pomanjkljivost obrazložitve v zvezi z vprašanjem, ali je obravnavani objekt mogoče uvrstiti med enostavne objekte po Uredbi, je po presoji sodišča neutemeljen tudi tožbeni očitek, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Neutemeljen je tudi očitek, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti z vidika pogojev za enostavne objekte iz 16. člena Uredbe. Inšpekcijski organ je namreč ugotovil, da je obravnavani objekt zidan in lesen, dimenzij 5,3 m x 3,8 m, ki obsega klet, pritličje in podstreho.

Tožnik tako ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenega tudi za presojo vprašanja, ali gre za enostaven objekt iz 16. člena Uredbe, v tožbi ne izpodbija z navedbo drugih pravno pomembnih okoliščin, zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče lahko izpodbijano odločbo preizkusi tudi z vidika 16. člena Uredbe, ki opredeljuje enostavne pomožne kmetijsko-gozdarske objekte. Med njimi namreč ni objekta, ki bi lahko bil grajen v dveh ali več etažah. Tudi kašča, kar naj bi po tožnikovih navedbah bil obravnavani objekt, je po m. točki 16. člena Uredbe enoetažen, pritličen objekt, obravnavani objekt pa je s kletjo in pritličjem dvoetažen, z upoštevanjem podstrešja pa celo troetažen (glede podstrešja kot etaže Upravno sodišče tudi v sodbi II U 82/2011 z dne 7. 3. 2012). Etaža je namreč po slovenskem SIST standardu ISO 6707-1 iz junija 1998 v točki 4.4. opredeljena kot prostor med dvema zaporednima stropnima konstrukcijama ali med zadnjo stropno konstrukcijo in streho, pri čemer je kletna etaža v točki 4.7. opredeljena kot etaža pod pritličjem, kot posebna etaža pa je opredeljeno tudi pritličje (točka 4.8).

Poleg tega tožnik v inšpekcijskem postopku ni navajal, da je obravnavani objekt namenjen shranjevanju žita, koruze in drugih poljščin, sodišče pa pojasnjuje, da je le objekt, ki služi temu namenu, mogoče šteti za kaščo po 16. členu Uredbe in s tem za enostaven objekt. To pomeni, da se ne organu prve stopnje ne organu druge stopnje ni bilo treba izrecno opredeljevati do vprašanja, ali je obravnavani objekt kašča. Ker tožnik tudi sicer ni navajal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajala namembnost objekta kot pomožnega kmetijsko-gozdarskega objekta, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da upravna organa nista presojala okoliščin, pomembnih za presojo vprašanja, ali gre za enega izmed objektov iz 16. člena Uredbe. Ugotovitvi, da objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte iz 13. člena Uredbe, pa tožnik ne ugovarja.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranki nista navedli novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.