Jedro

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialni predpis, saj je upoštevalo le 3. odstavek 121. člena ZVojI, ne pa tudi 4. odstavka 121. člena ZVojI. Rok za uveljavljanje zahtevkov po ZVojI je 5 let od poškodbe oz. bolezni (96. člen ZVojI).

Izrek

Pritožbi se ugodi, 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 138/98-6 z dne 12.9.2000, se spremeni tako, da se tožba zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 30.3.1998, zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v 1. točki izreka sodbe na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.3. 1998, s katero je tožena stranka spremenila odločbo Upravne enote D. z dne 20.11.1997, in zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa in pravic vojnega invalida - vojaškega mirnodobnega invalida, zavrgla. V 2. točki izreka pa je zavrnila tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov postopka. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni upravni organ zahtevo tožnika z dne 8.9.1997 zavrnil na podlagi določbe 1., 3. in 96. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) ter da je tožnik podal vlogo za priznanje statusa po več kot 5-ih letih po domnevnem nastanku bolezni in tako zamudil zakonski rok za vložitev zahteve za priznanje statusa vojnega invalida. Po mnenju tožene stranke pa je treba v takem primeru zahtevo zavreči, kar je tudi storila s svojo odločbo. Prvostopno sodišče pa je na podlagi 121. člena ZVojI, ki v 3. odstavku določa, da je mogoče zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve tega zakona, vložiti najpozneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona, odpravila odločbo tožene stranke ter ji naložila, da glede na navedeno določbo obravnava tožnikovo vlogo kot pravočasno in presoja njegov zahtevek po vsebini.

Tožena stranka se po vsebini pritožuje le zoper 1. točko izreka prvostopne sodbe. Pritožuje se iz vseh razlogov iz v 72. člena ZUS. Meni, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo tretjega odstavka 121. člena ZVojI, ki je v zakon vnesena z namenom, da se osebam, ki so v preteklosti že uveljavljale status vojaškega mirnodobnega invalida, pa ga zaradi prenizkega odstotka invalidnosti niso mogle uveljaviti, omogoči, da izkoristijo ugodnost novega zakona v pogledu minimalnega odstotka invalidnosti, v dveh letih po njegovi uveljavitvi. V prejšnjih predpisih se je namreč ta status pogojeval z najmanj 60% odstotno invalidnostjo, po ZVojI pa najmanj z 20% invalidnostjo. V 4. odstavku 121. člena ZVojI pa je določeno, da je zahteva glede na 96. člen pravočasna, če je bila prva zahteva vložena v 5 letnem roku (96. člen ZVojI in prejšnji predpisi). 3. odstavek 121. člena ZVojI torej ne rešuje situacije, kot jo prikazuje prvostopno sodišče. Za take primere se torej pravočasnot vloge določa po 96. členu ZVojI. V obravnavanem primeru pa je tožnik zbolel leta 1988 ter mu je rok iz 96. člena že zdavnaj iztekel. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči oziroma vrne zadevo v ponovno presojo upravnemu sodišču. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljana.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil tožnikov zahtevek za prizananje status in pravic vojaškega mirnodobnega invalida vložen 8.9.1997, in sicer za poškodbo oziroma bolezen, ki jo je tožnik utrpel v letu 1988, sporno pa je, ali je zahtevek prvočasno vložen.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru napačno uporabilo določbe 3. odstavka 121. člena ZVojI. Te določbe namreč ni mogoče uporabljati ločeno od določbe 4. odstavka 121. člena ZVojI, to pa pomeni, da lahko zahtevek za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve ZVojI, vložijo v dveh letih po uveljavitvi ZVojI le tiste osebe, ki so tak zahtevek pravočasno vložile po prejšnjih predpisih, torej v roku 5-ih let po nastanku bolezni, kot so to urejali prejšnji predpisi in to določa tudi 96. člen ZVojI, pa jim ta status ni bil priznan. Ne pomeni pa določba 3. odstavka 121. člena, da zahtevek lahko vložijo tudi osebe, ki so po prejšnjih predpisih zamudile roke za uveljavljanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida. Glede na to pritožbeno sodišče meni, da temelji odločitev prvostopnega sodišča na sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kot sta ga ugotovila upravna organa in izhaja iz upravnih spisov, vendar je na to dejansko stanje prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zato njegova odločitev ni pravilna in tudi ne zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbo zavrnilo.