Jedro

Podjemnikova storitvena obveznost ima značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Merilo za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika. Zato ima podjemnik od naročnika pravico zahtevati plačilo (nasprotno izpolnitveno ravnanje) samo, če je dosegel ta končni rezultat, torej če je opravil izvršen posel. Podjemnik tako nosi tveganje za uspeh svojega delovanja.

Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 106597/2017 z dne 17.11.2017, v celoti razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 8 dni plačati znesek 172,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2017 dalje do plačila in ji povrniti njene stroške postopka (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 512,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo računa št. 00054-2017 z dne 28.2.2017 za storitev sesanja mulja (blata) iz čistilne jame tožene stranke. Tožena stranka se zahtevku upira, ker tožeča stranka ni opravila posla, za katerega sta se dogovorili.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP vezano,1 izhaja: 1.) da je tožena stranka pri tožeči stranki, ki se ukvarja s čiščenjem in odstranjevanjem različnih odpadkov, naročila odstranitev mulja iz svoje čistilne jame ter odvoz tega materiala na deponijo, in da je tožeča stranka naročilo sprejela; 2.) da sta delavca tožeče stranke posesan mulj iz cisterne tovornjaka stresla nazaj v toženkino čistilno jamo, ker nista razpolagala s klasifikacijsko številko odpadka, ki je v skladu s podzakonskimi predpisi s področja ravnanja z odpadki potrebna za sprejem na deponijo,2 ter da sta nato delovišče pri toženki zapustila; 3.) da je bila toženi stranki kot povzročitelju odpadkov3 sicer znana ustrezna klasifikacijska številka za zadevni odpadni material, vendar ta številka ni bila predmet komunikacije strank ne ob sprejemu naročila (po telefonu) kot tudi ne ob izvrševanju del oziroma, da tožeča stranka zanjo tožene ni povprašala; in 4.) da tožena stranka delovnega naloga ni hotela podpisati in da je vtoževani račun zavrnila iz razloga, ker delo ni bilo opravljeno v skladu z dogovorom.

8. Vsebina zgoraj predstavljenega razmerja med pravdnima strankama ustreza pravni opredelitvi podjemne pogodbe (členi 619 do 648 Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)). Predmet (vsebina) podjemnikove (tožničine) obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja, da bi opravil (končal) posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak (šele) končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno delo (opravljen posel). Naročnik (toženka) sklene podjemno pogodbo zaradi uresničitve interesa, da bo posel, katerega izvršitev je predmet (vsebina) podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja, opravljen (uspešno končan). In prav ta (končni) interes naročnika se podjemnik s podjemno pogodbo zaveže uresničiti. Podjemnikova storitvena obveznost ima zato značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Tako je za presojo, ali je podjemnik (pravilno) izpolnil svojo obveznost (izpolnitveno ravnanje), pomembno le, ali je dosegel ta končni rezultat, torej ali je posel uspešno opravil in s tem naročniku omogočil, da uresniči končni interes, zaradi uresničitve katerega je naročnik sklenil podjemno pogodbo. Povedano drugače, merilo za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika. Zato ima podjemnik od naročnika pravico zahtevati plačilo (nasprotno izpolnitveno ravnanje) samo, če je dosegel ta končni rezultat, torej če je opravil izvršen posel. Podjemnik tako nosi tveganje za uspeh svojega delovanja.4

9. Kot izhaja iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, tožeča stranka dogovorjenega končnega rezultata ni dosegla, pri čemer na podlagi teh ugotovljenih dejstev tudi ni moč slediti naziranju tožeče stranke, da bi tveganje za uspeh konkretnega posla kakorkoli prešlo na toženo stranko. Tožeča stranka bi namreč kot strokovnjak na področju čiščenja ter odstranjevanja različnih odpadkov (2. odstavek 6. člena OZ) vsekakor morala vedeti, kaj vse potrebuje za opravo zadevne storitve in se prepričati, ali s tem razpolaga, preden se je lotila posla, vendar pri tem očitno ni bila dovolj skrbna, prav tako pa v zvezi s klasifikacijsko številko odpadka ni izpolnila svoje pojasnilne obveznosti do tožene stranke.5 Glede na pojasnjeno je tako sodišče prve stopnje tožničin zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. Tožničine navedbe v pritožbi, da je tožena stranka v celoti seznanjena s potekom odvažanja odpadkov in da bi zato morala tožnici že sama posredovati številko odpadka, predstavljajo nedopustne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi sicer navedeno ne pomeni, da bi bilo naročnika (toženko) zaradi tega mogoče šteti za strokovnjaka na tem področju, ki bi moral namesto podjemnika (tožnice) prevzeti skrb za izvršitev posla, saj je to nedvomno stvar slednjega (podjemnika), ki ima v razmerju do naročnika vedno položaj profesionalne osebe.6

11. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe soočilo izpovedbe zakonitih zastopnikov strank in priče A. A. ter jih primerjalo z vsebino listinskih dokazov. Pri tem je izpostavilo tudi (ne)doslednost posameznih izpovedb. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje kot prepričljivejšima sledilo izpovedbama zakonite zastopnice tožene stranke in priče A. A., ker sta bili, za razliko od izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, konsistentni, skladni druga z drugo ter z listinskimi dokazi. Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno,7 to pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo.8 Navedeno ne pomeni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva.9 S temi očitki tožeča stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP).10

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve11, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.12

13. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 579/2019 z dne 12.12.2019, opr. št. II Cpg 350/2019 z dne 16.9.2019, opr. št. II Cpg 137/2019 z dne 23.3.2019 in opr. št. II Cpg 581/2018 z dne 26.11.2018. 2 Zlasti 5., 25. in 26. člen Uredbe o odpadkih (Ur. l. RS, št. 37/15 s spremembami). 3 Določba 1. odstavka 5. člena omenjene Uredbe o odpadkih. 4 Npr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 3. knjiga, str. 726, 727 in 827 ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 963/2017 z dne 28.11.2018, opr. št. I Cpg 813/2016 z dne 14.9.2017, opr. št. II Cp 2207/2011 z dne 30.11.2011, opr. št. I Cpg 992/2010 z dne 10.2.2011 in opr. št. I Cpg 762/2010 z dne 22.9.2010. 5 Podjemnikova pojasnilna obveznost obsega obveznost opozoriti naročnika na vse okoliščine v zvezi z opravljanjem posla, ki lahko vplivajo na uspešno uresničitev tistih naročnikovih interesov, za katere podjemnik ve oziroma bi zanje moral vedeti, če bi ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, in mu pojasniti, kakšen vpliv imajo lahko te okoliščine na uresničitev njegovih interesov. Pri opredelitvi naročnikovih interesov, ki jih mora podjemnik upoštevati, je treba izhajati iz t. i. tipičnih interesov. Tipični interes je interes, zaradi katerega stranke (normalno, najpogosteje) sklepajo poslovna obligacijska razmerja (pogodbe) določenega tipa. Sem spada zlasti interes, da ima opravljen posel, ki je predmet podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja, običajne lastnosti poslov take vrste - torej da bo naročnik rezultat opravljenega posla lahko uporabil za namen, za katerega se v poslovnem prometu običajno (normalno, najpogosteje) uporablja. Tako bi morala tožeča stranka vsekakor toženo opozoriti na okoliščine, ki lahko vplivajo na to, da bo mulj iz čistilne jame odstranjen in odpeljan na deponijo. Vse pojasnjeno velja tako v primeru, ko je podjemnik fizična oseba kot tudi, kadar je organiziran kot gospodarska družba - ravnanje personalnega substrata pravne osebe se v razmerju do druge pogodbene stranke šteje kot ravnanje te pravne osebe (N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 3. knjiga, str. 771 do 777 ter str. 812). 6 Npr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 3. knjiga, str. 731 do 732 ter str. 774 in 802. 7 Podobno npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. 579/2019 z dne 12.12.2019 in opr. št. II Cp 1270/2007 z dne 9.1.2008. 8 Tako je v obravnavani zadevi izpostavilo zlasti nedosežen rezultat posla ter nekonsistentno in nejasno izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke glede pridobivanja oziroma postopanja s klasifikacijsko številko za odvoz odpadkov (točke 10, 11, 12 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). 9 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 451/2018 z dne 5.7.2018 ter sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 267/2005 z dne 23.5.2006. 10 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 451/2018 z dne 5.7.2018, opr. št. II Cpg 644/2016 z dne 22.6.2016, opr. št. II Cpg 1219/2015 z dne 5.11.2015 in opr. št. II Cp 863/2010. 11 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve). 12 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018 (29. točka obrazložitve).