Jedro

Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi toženka kršila prepoved reformatio in peius. Taka prepoved toženke, ki je v prvem ponovnem postopku odločila, da tožniku upravičenost do BPP preneha 11. 5. 2021, pa je bila ta odločba s sodbo I U 931/2021 z dne 13. 7. 2021 nato odpravljena kot nezakonita, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, ni vezala. Taka prepoved veže, ob pogojih iz drugega odstavka 253. člena ZUP, le drugostopenjski organ v pritožbenem postopku.

Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno zatrjuje, da ni bil dolžan seznanjati toženke o spremembah v dohodkih, saj nasprotno izhaja iz drugega in tretjega odstavka 41. člena ZBPP.

Iz prvega odstavka 41. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena, iz prvega odstavka 42. člena pa še, da se začne postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar se ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo, in po logiki stvari je to v predmetnem primeru povečanje tožnikovih dohodkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila: (1) da se ugotovi, da tožnik od dne 1. 9. 2020 dalje ni več upravičen do BPP v zadevah Bpp 252/2019 za postopek, ki se pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. P 158/2019, in Bpp 126/2020 za postopek, ki se pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. P 171/2019, (2) da se odvetnico A. A. razreši dolžnosti izvajanja BPP v zadevah Bpp 252/2019 in Bpp 126/2020, in (3) da se predlog za odmero stroškov, ki ga je odvetnica A. A. podala v vlogi z dne 13. 10. 2021, v celoti zavrne kot neutemeljen. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožniku BPP za zadevo P 158/2019 dodeljena z odločbo Bpp 252/2019 z dne 22. 7. 2019 in za zadevo P 171/2019 z odločbo Bpp 126/2020 z dne 18. 5. 2020. Za izvajanje BPP je bila določena A. A., odvetnica v ...

V zvezi s postopkom ugotavljanja upravičenosti do BPP toženka navaja, da je v predmetni zadevi uporabila med drugim določbe prvega odstavka 20. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in prvi odstavek 23. člena tega zakona ter 8. člen tega zakona.

Dalje navaja, da je že v prvem postopku ugotavljanja prenehanja upravičenosti do BPP, v katerem je izdala sklepa Bpp 126/2020 in Bpp 252/2019, oba z dne 19. 10. 2020, je ugotovila, da je tožnik v mesecu juniju 2020 prejel neto dohodek v višini 850,00 EUR, v juliju 2020 v višini 850,00 EUR ter v avgustu 2020 v višini 900,00 EUR. Zoper sklepa toženke je tožnik vložil tožbo pred Upravnim sodiščem in s sodbama I U 1886/2020 in I U 1887/2020, obe z dne 14. 1. 2021, je bilo tožniku ugodeno. Tudi s tožbo zoper v ponovnem postopku izdano odločbo Bpp 252/2019 (v združeni zadevi) je tožnik uspel, saj je bila s sodbo I U 931/2021 z dne 13. 7. 2021 odpravljena, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek.

Toženka v zvezi z odločitvijo v predmetni izpodbijani odločbi, da tožnik ni več upravičen do BPP od 1. 9. 2020 dalje, razloguje, da se je tekom postopka izkazalo, da je tožnik že v mesecu juniju prejel plačo v višini 850,00 EUR ter regres 1.000,00 EUR, nadalje v juliju 2020 plačo v višini 850,00 EUR ter v avgustu 2020 plačo v višini 900,00 EUR. Ker se pri presoji, ali upravičenec še izpolnjuje pogoje za nadaljnjo upravičenost do BPP, upošteva povprečne prihodke v zadnjih treh koledarskih mesecih, to za tožnika pomeni, da je prejemal višje prihodke 15. 6. 2020, 30. 6. 2020, 17. 7. 2020 in 18. 8. 2020. Prvi dan po upoštevanju navedenih trimesečnih povprečnih prihodkov je 1. 9. 2020. Pogoji za izdajo sklepa o prenehanju upravičenosti do BPP so tako nastali 1. 9. 2020. Tožnikovo premoženjsko stanje se je namreč spremenilo, in sicer izboljšalo, saj je ob odločanju o prošnji za BPP v zadevi Bpp 252/2019 prejemal povprečni mesečni prihodek v neto znesku 700,46 EUR, ob odločanju o prošnji v zadevi Bpp 126/2020 pa povprečni mesečni prihodek v neto znesku 738,24 EUR. Toženka je tožnikovega delodajalca B. B., s.p. ... s pozivom z dne 19. 7. 2021 pozvala, naj posreduje kopije plačilnih list za tožnika, in sicer od vključno maja 2020 in do vključno julija 2021. Delodajalec je plačilne liste posredoval skupaj z dopisom z dne 12. 8. 2021. O ugotovitvah toženke v zvezi s tem je bil seznanjen tožnik, prav tako odvetnica A. A. V odgovoru z dne 29. 10. 2021 pa je delodajalec navedel, da je tožnik 20. 8. 2020 zaradi osebnih razlogov podal vlogo za premestitev na drugo manj zahtevno delovno mesto, s čimer je delodajalec oglašal in posledično je tožnik imel v naslednjih mesecih nižjo plačo. Delodajalec o tem ni predložil nobene zdravstvene dokumentacije, torej razlogi tožnika niso bili zdravstveni. Toženka pa je dalje ugotovila, da si navedbe delodajalca in tožnika prihajajo v nasprotje. Delodajalec trdi, da je tožnik sam zahteval premestitev na drugo, manj zahtevno delovno mesto, tožnik pa trdi, da je v posameznih mesecih opravljal nadurno delo, zato se plače po mesecih razlikujejo. Toženka je vpogledala v uradno evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) in ugotovila, da je tožnik od 25. 2. 2014 na istem delovnem mestu, po SKP šifri 7131, neprekinjeno ves čas. Z vpogledom v e-iskalnik SKP-08 (Statistični urad Republike Slovenije) je ugotovila, da je poklic pod šifro 7131 pleskar. Glede na listine toženka ni ugotovila, da bi bil tožnik premeščen na drugo delovno mesto. Če bi dejansko prišlo do spremembe delovnega mesta, pa bi tožnik in delodajalec tudi morala skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ki bi bila zavedena v registru ZZZS. Prav tako bi bila zavedena drugačna šifra SKP. Skladno z Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) pa je v takem primeru treba skleniti novo pogodbo. Iz vloge delodajalca z dne 29. 10. 2021 pa torej ne izhaja, da bi bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi.

Drugi poziv je bil tožniku izdan 20. 4. 2021 in do vključno marca 2021 (nakazilo dne 15. 4. 2021) je tožnik prejemal plačo v višini 810,71 EUR, po vročitvi tega poziva dne 21. 4. 2021 pa je bilo nakazilo dne 14. 5. 2021 opravljeno v višini 735,91 EUR.

Po ugotovitvah toženke tožniku ni bilo odrejeno nikakršno nadurno delo, kot je neresnično navajal v tožbi. Prav tako ni šlo za nikakršne enkratne in začasne poviške, ampak za prihodek iz naslova minulega dela, ki je vsakomesečni redni prihodek. Dodatek za minulo delo je dejansko dodatek na delovno dobo, ki je obvezna sestavina plače po 129. členu ZDR-1. Iz plačilnih list jasno izhaja, da je pod točko A obračunana plača ter nadomestila ter dodatek za minulo delo. Gre za redne, mesečne, periodične prihodke, ki ne izkazujejo nikakršnih enkratnih in začasnih poviškov. Toženka se v nadaljevanju sklicuje (ponovno) na 129. člen ZDR-1, ki ureja dodatek za delovno dobo, 37. člen Zakona o dohodnini, ki opredeljuje, kaj vključuje dohodek iz delovnega razmerja, in 41. člena Zakona o dohodnini, ki ureja davčno osnovo.

Toženka je s pozivom z dne 19. 10. 2021 pozvala delodajalca na dodatna pojasnila. Delodajalec je v okviru odgovora z dne 29. 10. 2021 pojasnil, da tožniku dejansko od aprila 2021 dalje niso obračunavali dodatka za minulo delo, pri tem pa se je skliceval na zadevo Bpp 339/2021, iz katere pa izhaja, da je delodajalec poslal plačilno listo za mesec september 2021, na kateri pa je bil obračunan dodatek za minulo delo za vse mesece za nazaj. Iz priložene plačilne liste izhaja, da je tožnik prejel poračun za minulo delo za obdobje od aprila 2021 do avgusta 2021 v skupnem znesku 716,95 EUR. Navedena ugotovitev sicer za predmetni postopek ni relevantna neposredno, je pa pomembna posredno, saj kaže, da je izkazano, da je plača tudi v obdobju od aprila in maja 2021 znašala 810,71 EUR neto.

Toženka dalje navaja, da ugotavlja, da obstaja verjetnost, da tožnik sklepa dogovore z delodajalcem glede izplačil, da bi bil še naprej upravičen do BPP. Kot je navedel delodajalec, se je namreč tožnik izrecno odpovedal regresu za leto 2021, kar je nerazumno in življenjsko nelogično, gleda na to, da zaproša za BPP. Toženka je tudi vpogledala v uradno evidenco Ajpes in ugotovila, da ima delodajalec B. B., s.p. v povprečju na leto zaposlenih sedem ljudi, da je v letu 2017 dosegel dobiček v višini 53.425,00 EUR, v letu 2018 v višini 43.083,00 EUR, v letu 2019 v višini 50.446,00 EUR ter v letu 2020 v višini 34.622,00 EUR, tako da je bil delodajalec tožniku regres vsekakor zmožen izplačati. Pa tudi če regres ne bi bil izplačan, je to zakonsko določena iztožljiva pravica.

Glede možnosti sodelovanja tožnika v postopku toženka navaja, da je bil tožniku poziv z dne 9. 9. 2021, da se izjavi v zadevi, pravilno vročen, in sicer tako tožniku kot njegovi odvetnici. V vlogi z dne 13. 10. 2021 je tožnikova pooblaščenka navajala, da je materialno pravno napačno upoštevati dohodke le za posamezna trimesečna obdobja, pač pa bi po njenem mnenju morali biti upoštevani dohodki za celotno obdobje od dne dodelitve BPP dalje. Vendar toženka meni, da za tako tolmačenje ni zakonske podlage. Tožnikova pooblaščenka navaja, da bi bilo treba upoštevati prihodke od 1. 8. 2019 dalje. Toženka zaključuje, da je tožnik prejemal zgolj prihodke iz naslova plače ter jih je dolžna upoštevati. Pri tem pa ni prejemal nobenih poviškov in tudi ni opravljal nadur, saj iz plačilnih list to ne izhaja. Glede regresa pa velja, da ga je sodišče dolžno upoštevati ter razdeliti na 12 delov, ter je na tak način regres, izplačan 30. 6. 2020 v višini 1.000,00 EUR, tudi upošteven, torej v mesečnem znesku 83,33 EUR. Glede na to se izkaže, da je tožnik celo prejel v mesecu juniju 2020 neto plačo v znesku 933,33 EUR, enako v mesecu juliju 2020, v mesecu avgustu 2020 pa v višini 983,33 EUR neto.

Tožnik je torej v juniju 2020, juliju 2020 in avgustu 2020 prejemal prihodke, ki v tromesečnem upoštevnem obdobju na povprečni mesečni ravni presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Toženka se sklicuje na 42. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Na tej podlagi zaključuje, da je tožniku prenehala pravica do BPP s prvim dnem naslednjega meseca po izteku omenjenega tromesečnega obdobja; obdobje junij, julij in avgust 2020 se je izteklo dne 31. 8. 2020, prvi dan naslednjega meseca pa je 1. 9. 2020, torej dne 1. 9. 2020. Za nepravilni se tako izkažeta odločitvi, da upravičenost do BPP preneha z dne 1. 7. 2020 oziroma da preneha 11. 5. 2021. Toženka sicer ugotavlja, da je tožnik prejemal višje prihodke tudi v kasnejšem obdobju. Tako je februarja 2021 prejel neto plačo v višini 810,71 EUR, enako marca 2021 in aprila 2021. Toženka se dalje sklicuje na 41. člen ZBPP, po katerem mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena. To pa pomeni, da bi bil tožnik dolžan toženko obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja.

Tožnik o svojih višjih prihodkih toženke nikoli ni seznanil, ne po prejetih pozivih za izjavitev z dne 7. 10. 2020 in 20. 4. 2021, niti ne kdaj pred, niti kasneje. S tem je kršil svoje dolžnosti, ki so mu bile naložene v okviru odločb Bpp 252/2019 z dne 22. 7. 2019 in Bpp 126/2020 z dne 18. 5. 2020. Opozorjen je bil tudi na obveznost vrnitve neopravičeno prejete BPP, če tega ne bo storil. Vnaprej je bil torej seznanjen s svojimi obveznostmi, ki sledijo iz dodeljene BPP, ter možnimi posledicami v primeru opustitve dolžnega ravnanja.

Toženka ni sprejela kot utemeljenih tožnikovih navedb o tem, da kot pravni laik ni vedel, da mora o višjih prihodkih obveščati toženko. Toženka se dalje sklicuje na 42.b člen ZUPJS in 43. člen ZSVarPre. Toženka se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 80/2018 z dne 19. 12. 2018, po katerem ima institut „razveljavitev“ v nekaterih primerih drugačen učinek, kot to določa to 281. člen ZUP. Razlogi in podlaga za drugačen učinek razveljavitve pravnomočne odločbe so določeni v šestem odstavku 36. člena ZSVarPre in v 44. členu ZUPJS, ki urejata postopek ugotavljanja upravičenosti do socialno varstvenih prejemkov ves čas prejemanja, torej tudi za nazaj, in v posledici obveznost vračila preveč prejetih sredstev, ne glede na to, ali je bila pravnomočna odločba odpravljena ali razveljavljena. Razveljavitev torej ne pomeni, da preveč prejetih sredstev pred tem ni treba vrniti. Na enako stališče se je Vrhovno sodišče postavilo tudi že v zadevi VIII Ips 310/2015 z dne 9. 2. 2016. Toženka je tako ugotovila, da so se prihodki tožnika izboljšali do te mere, da več ne bi bil upravičen do BPP, saj dohodkovni cenzus znaša 804,36 EUR. Toženka je kot edinega družinskega člana štela tožnika. Tožnikovega sina C. C. ni štela kot upoštevnega družinskega člana.

Toženka se dalje sklicuje na 41. člen ZBPP in 42. člen tega zakona ter 43. člen tega zakona.

Tožniku je bila v postopku dana možnost sodelovanja. O vseh relevantnih dejstvih je bil seznanjen z več pozivi, in sicer z dne 7. 10. 2020 (na poziv se je tožnik odzval), z dne 20. 4. 2021 (na poziv se tožnik ni odzval) in z dne 9. 9. 2021 (na poziv se je tožnik odzval z vlogo z dne 13. 10. 2021). Tožnik se je tako mogel izjaviti o ugotovitvah toženke, da so se njegovi dohodki izboljšali do te mere, da ni več upravičen do BPP. Dohodkovni cenzus namreč znaša 804,36 EUR, njegovi prihodki pa v omenjenem obdobju mesečno znašajo 810,71 EUR. Poleg tega se je tožnik mogel izjaviti na poziva z dne 7. 10. 2020 in 20. 4. 2021, da sprememb v dohodkih ni sporočil v zakonsko določenem roku 8 dni toženki, čeprav je bil na to opozorjen že z odločbama o dodelitvi BPP. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da tožnik presega že dohodkovni cenzus glede na dosežene plače, pa toženka ni ugotavljala še njegovega premoženjskega položaja.

Med postopkom, v tožbi z dne 3. 12. 2020, se je tožnik skliceval na nekakšne poviške k plači, ki jih je prejemal občasno. Navedbe so bile pavšalne in brez dokazov. Tudi če bi šlo le za začasne prihodke – poviške, bi tožnik moral toženko o tem obvestiti. Tudi ne drži, kot je zatrjeval med postopkom tožnik, da bi bilo treba upoštevati vse prihodke od dne dodelitve BPP, to je od julija 2019 dalje. Toženka je bila dolžna upoštevati prihodke v mesecih junij, julij in avgust 2020, tako pa je tudi ravnala. Namreč če bi tožnik prošnjo vložil meseca septembra 2020, bi toženka preverjala prihodke v mesecih junij, julij in avgust 2020, in tožnik do BPP ne bi bil upravičen. Brez podlage so tudi tožnikove navedbe, da dodatki za nadurno delo predstavljajo občasni neperiodični dohodek iz 23. člena ZSVarPre in jih toženka ne bi smela upoštevati. Vendar pa tožnik ni niti izkazal, da bi prejemal dodatek za nadurno delo. V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, ki se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na dan praznika in dela proste dneve po zakonu. Tudi dodatek za nadurno delo tako predstavlja plačo oziroma njen del. Toženka je v postopku tudi ugotovila, da v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu P 158/2019 tožnik ni podal soglasja k mediaciji, čeprav je bil k temu pozvan, nasprotna, tožena stranka pa je soglasje podala. Iz 28. člena ZBPP pa izhaja, da je prosilec za BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. Če prosilec tako ne ravna, mu po zakonu preneha pravica do BPP oziroma se šteje, da gre za neopravičeno prejeto BPP, če so stroški že nastali, prosilec pa tudi ne more več zaprositi za BPP, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso na njegovi strani. Za predmetno zadevo P 158/2019 pa toženka ugotavlja, da bi bila mediacija primerna. Glede na to toženka ugotavlja, da bi upravičenost do BPP tožniku morala prenehati že novembra 2019. Ker po ugotovitvah toženke tožnik ni več upravičen do BPP, se njegovo pooblaščenko odvetnico, A. A., razreši dolžnosti izvajanja BPP.

Glede uveljavljenih stroškov postopka, ki jih je tožnikova pooblaščenka priglasila v vlogi z dne 13. 10. 2021, toženka sodi, da pooblaščenka do nagrade ni upravičena. Tožnik je bil s toženko v postopku dolžan sodelovati, pojasnila je podajal sam, v kolikor pa je angažiral odvetnico, je strošek nagrade njegov.

V postopku je v vlogi 13. 10. 2021 tožnik po pooblaščenki predlagal, da toženka izvede narok za ustno obravnavo, in da tožnika v dokaz resničnosti njegovih trditev zasliši. Toženka naroka ni izvedla, saj ta po zakonu ni potreben, poleg tega je v postopku razpolagala z dokazili (plačilnimi listi in pojasnili delodajalca). Za svoje navedbe pa tožnik v postopku ni podal nobenih dokazil. Zaključno toženka ugotavlja, da se je po dodelitvi BPP izkazalo, da tožnik svoje dolžnosti, da toženko obvešča o vseh dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo ali bi vplivale na dodeljeno BPP, skladno z določbo 41. člena ZBPP, ni izpolnil. Skladno z določbo 42. člena ZBPP tožnik tako ni več upravičen do BPP in s predmetno odločbo mu pravica do BPP v zadevah Bpp 252/2019 in Bpp 126/2020 preneha.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne uporabe materialnega zakona. Toženka je z odločitvijo v zadevi kršila prepoved reformatio in peius. Z odločbo Bpp 252/2019 in Bpp 126/2020 z dne 11. 5. 2021 je namreč odločila, da tožnik ni več upravičen do BPP od dne 11. 5. 2021. Tožnik je zoper navedeno odločbo sprožil upravni spor in v njem uspel, zato s predmetnim izpodbijanim aktom, izdanim v ponovnem postopku, toženka ne bi mogla izdati zanj manj ugodne odločbe, torej da mu je upravičenost do BPP prenehala že pred 11. 5. 2021. Tožnik dalje navaja, da je toženka po tem, ko mu je vročila poziv za izjasnitev z dne 9. 9. 2021, opravila še poizvedbe pri njegovem delodajalcu ter ga z rezultati svojih poizvedb pred izdajo odločbe ni seznanila in mu omogočila izjave, s čimer je kršila načelo kontradiktornosti in tožnikovo pravico do obravnavanja ter s tem nedovoljeno posegla v njegovo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Z dejstvi, ki naj bi jih toženki posredoval delodajalec, je toženka utemeljila izpodbijano odločbo. Podana je tako absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Glede na to tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve organu v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Sklicuje se tudi na sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu P 158/2019 z dne 10. 11. 2021, iz katerega izhaja, da se predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem druge stopnje zavrne, ki je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2021/2021 z dne 27. 12. 2021. Obrazloženo zavrača tožbeno navedbo, da je toženka kršila prepoved odločitve v škodo tožniku.

Toženka pa tudi meni, da ni kršila tožniku pravice izjave. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V pripravljalni vlogi, ki jo je tožnik sodišču poslal 28. 1. 2022, tožnik dopolnjuje tožbo, in sicer se sklicuje na 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 ter navaja, da je pri vodenju postopka pri toženki sodelovala oseba – strokovni sodelavec D. D., ki bi po zakonu moral biti izločen. Navaja, da več okoliščin vzbuja dvom v njegovo nepristranost in te okoliščine našteva. Navaja, da je za velik del teh okoliščin izvedel šele iz odgovora toženke na tožbo, zato jih brez svoje krivde ni mogel navesti prej in tudi ne zahtevati izločitve strokovnega sodelavca oziroma uveljavljati tega izpodbojnega razloga. Tožnik pa hkrati tudi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo.

5. V naknadnih pripravljalnih vlogah toženka vztraja pri izpodbijani odločbi in prereka navedbe tožnika, podane v tem sodnem postopku.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 15. 2. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotovilo je namreč, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale ne pisno ne ustno na glavni obravnavi.

**Glavna obravnava**

7. Sodišče je v zadevi dne 24. 3. 2022 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se je udeležila tako tožnik kot toženka.

**Dokazni sklep**

8. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v naslednje listine: izpodbijana sklep in odločbo (priloga A2 v priloženem spisu I U 1855/2021), sodbe tega sodišča v zadevah I U 931/2021, I U 1886/2020 in I U 1887/2020 v upravnem spisu ter ostale listine upravnih spisov v zadevah Bpp 252/2019, Bpp 126/2020. 9. Zavrnilo pa je sodišče kot prepozen tožnikov dokazni predlog za njegovo zaslišanje, kajti podan je bil na sami glavni obravnavi in torej po preteku prekluzivnega roka, ki velja za vložitev tožbe. Tožba takega dokaznega predloga ne vsebuje, zato tožnikovega zaslišanja sodišče ni predvidelo ter ga na zaslišanje ni vabilo. Dokazni predlog bi mogel biti predlagan v tožbi, nepravočasno naknadno predlaganje dokaza pa po presoji sodišča ni nekrivdno, dopustitev dokaza bi zahtevala preložitev naroka in bi zavlekla reševanje spora. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi, da je bila izpodbijana odločba izdana v drugem ponovnem postopku (torej gre za tretjo odločbo, izdano v zadevi), v postopku (prvem in dveh ponovnih) pa so v bistvenem vseskozi predmet obravnavanja le tožnikovi prihodki iz naslova plače in regresa, tako da ne gre za to, da bi dokazni predlog za tožnikovo zaslišanje ne mogel biti podan že v tožbi, in torej pred tem, ko mu je bila na naroku vročena v izjavo dokumentacija – poizvedba toženke z dne 19. 10. 2020 in odgovor delodajalca z dne 29. 10. 2020, kar je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Tožnikova pooblaščenka je tako na glavni obravnavi povsem brez podlage poskušala doseči preložitev naroka s sklicevanjem na to, da ni pričakovala, da bo sodišče, kljub v tožbi uveljavljanemu ugovoru kršitve pravice do izjave tožniku, temu to pravico zagotovilo samo na glavni obravnavi, ter da se zato tožnik osebno glavne obravnave ni udeležil, pri čemer je protispisno sploh navajala, da tožnik na glavno obravnavo ni bil vabljen, kajti tožnik je bil pravilno vabljen po svoji pooblaščenki, in po pooblaščenki tudi udeležen na glavni obravnavi.

10. Sodišče je zavrnilo tudi dokazna predloga toženke za vpogled v spis Bpp 339/2021 (zaradi dokazovanja, da je tudi v drugem postopku glede na podatke o tožnikovih prihodkih bila zavrnjena njegova prošnja za BPP z dne 1. 8. 2021) in vpogled v sklep P 158/2019 z dne 17. 1. 2022 (zaradi dokazovanja, da tožnik glede na njegove prihodke tudi ni bil oproščen plačila sodne takse), kot nerelevantna za odločitev.

**Odločitev sodišča in razlogi zanjo**

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijani odločbi, da tožnik od 1. 9. 2020 dalje ni več upravičen do BPP v zadevi Bpp 252/2019 za postopek, ki se pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. P 158/2019, in zadevi Bpp 126/2020 za postopek, ki se pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vodi pod opr. št. P 171/2019, zaradi spremembe okoliščin, ki vplivajo na pravico do BPP (41. člen ZBPP).

13. Izpodbijana odločba je bila izdana v drugem ponovnem postopku. V prvem postopku je bilo odločeno, da tožniku upravičenost do BPP preneha z dne 1. 7. 2020, vendar sta bili odločbi Bpp 252/2019 in Bpp 126/2020, obe z dne 19. 10. 2020, s sodbama I U 1886/2020 in I U 1887/2020, obe z dne 14. 1. 2021, odpravljeni, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, ob razlogovanju, da je ostalo nerazjasnjeno in nezadostno obrazloženo, zakaj so tožnikove plače iz obdobja junij – avgust 2020 bile upoštevane v celoti kot periodični dohodek, kljub tožnikovemu nasprotovanju, ter zakaj je bilo odločeno, da tožniku upravičenost do BPP preneha s 1. 7. 2020. V prvem ponovnem postopku je bilo nato odločeno v združenem postopku z odločbo Bpp 252/2019 z dne 11. 5. 2021, da tožniku upravičenost do BPP preneha z dnem izdaje te odločbe, vendar je s sodbo I U 931/2021 z dne 13. 7. 2021 sodišče tudi to odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo v ponovni postopek ob razlogovanju, da bi organ za upoštevane neto plače iz obdobja februar – april 2021 moral glede na tožnikovo nasprotovanje razjasniti, ali v celoti predstavljajo upoštevni periodični dohodek, in odločitev obrazložiti.

14. V drugem ponovnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je toženka - ki je postopek za ugotovitev upravičenosti tožnika do BPP pričela voditi na podlagi prvega odstavka 41. člena ZBPP, ki določa, da mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je dodeljena - v skladu z napotki sodišča dopolnjevala ugotovitveni postopek ter izvedla tudi predlagani dokaz s pridobitvijo dokumentacije o tožnikovih plačah od njegovega delodajalca, nato pa odločila, kot navedeno, da tožniku glede na izplačane plače, torej periodični dohodek, v juniju 2020 v znesku 850 EUR, v juliju 2020 v znesku 850 EUR ter v avgustu 2020 v znesku 900 EUR, ker z njimi dosega dohodek, ki na povprečni mesečni ravni presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (ki je v tem obdobju 402,18 EUR), po preteku tega trimesečnega obdobja, od 1. 9. 2020 dalje, upravičenost do BPP preneha, saj je presežen dohodkovni cenzus v višini 804,36 EUR. Pri tem se je oprla tudi na 42. člen ZBPP (po kateri se po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP, kadar strokovna služba za BPP ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP) ter v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP na tretji odstavek 21. člena ZSVarPre, ki opredeljuje plačo kot periodični dohodek, in na določbo 129. člena ZDR-1, ki določa, da delavcu pripada dodatek za minulo delo.

15. Tožnik v tožbi ugovarja, da je toženka z odločitvijo kršila prepoved reformatio in peius, glede na to, da je v prvem ponovnem postopku odločila, da tožniku upravičenost do BPP preneha (šele) 11. 5. 2021. Dalje ugovarja, da je bila tožniku kršena pravica izjave, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi še tudi o rezultatih poizvedb, ki jih je toženka opravila pri njegovem delodajalcu po tem, ko se je tožnik v zadevi že izjavil, in je nanje potem oprla odločitev. V pripravljalni vlogi pa je tožbo razširila še z ugovorom, da so bila v zadevi kršena pravila postopka tudi zato, ker je pri vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena.

_O ugovoru kršitve prepovedi reformatio in peius_

16. Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi toženka kršila prepoved reformatio in peius. Taka prepoved toženke, ki je v prvem ponovnem postopku odločila, da tožniku upravičenost do BPP preneha 11. 5. 2021, pa je bila ta odločba s sodbo I U 931/2021 z dne 13. 7. 2021 nato odpravljena kot nezakonita, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, ni vezala. Taka prepoved veže, ob pogojih iz drugega odstavka 253. člena ZUP, le drugostopenjski organ v pritožbenem postopku.

_O ugovoru kršitve kontradiktornosti_

17. Kot izhaja iz tožbe ter je bilo ugotovljeno na samem naroku, je tožnik očital kršitev kontradiktornosti toženki, ker mu ni dala možnosti izjave o poizvedbi, ki je bila 19. 10. 2021 poslana tožnikovemu delodajalcu, in o odgovoru delodajalca s priloženo dokumentacijo, z dne 29. 10. 2021. Možnost izjaviti se o navedenem je tožniku dalo sodišče na samem naroku, z vročitvijo teh listin; šlo pa je po vsebini pri teh listinah za poizvedbe toženke pri tožnikovemu delodajalcu o tem, zakaj višina plače po mesecih ni enaka, in delodajalčevo pojasnilo, da tožniku pomotoma niso obračunavali dodatka na minulo delo od aprila 2021 dalje ter da je bil dodatek nato obračunan za nazaj na predloženi plačilni listi za september 2021, in da je glede izplačila regresa za leto 2021 tožnik podal izjavo, da se mu regres za to leto ne obračuna in izplača, ki jo je delodajalec tudi predložil. Delodajalec je dalje še navedel, da je tožnik 20. 8. 202o zaradi osebnih razlogov podal vlogo za premestitev na manj zahtevno delovno mesto, zaradi česar se mu je plača od septembra 2020 znižala, izplačila neto plače januar – april 2021 pa so spet višja zaradi dviga minimalne plače. 18. S tem, ko so bile tožniku predložene listine, kot navedeno, in mu je bilo omogočeno, da se o njihovi vsebini izjavi, ter je navedbe tožnika sodišče nato tudi ocenilo z vidika njihovega vpliva na odločitev v izpodbijani odločbi, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe v nadaljevanju, je sodišče saniralo kršitev pravil postopka, ki jo je zagrešila toženka. Oprava glavne obravnave je odpravi procesnih kršitev tudi namenjena1, zato ni mogoče sprejeti navedb pooblaščenke tožnika, ki je poskušala zaradi izjave tožnika, ki je bil osebno odsoten, doseči preložitev naroka, z opravičevanjem, da ni pričakovala takega postopanja sodišča, kot je sodišče navedlo že v 9. točki obrazložitve te sodbe.

19. Kakor je sodišče navedlo že v 14. točki obrazložitve te sodbe, je toženka odločila, da tožniku zaradi spremembe okoliščin2 preneha upravičenost do prej priznane BPP glede na tožniku izplačane plače za mesece junij, julij in avgust 2020, ker je z njimi (kot periodičnim dohodkom) dosegel dohodek, ki na povprečni mesečni ravni presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je 804,36 EUR3, in sicer od 1. 9. 2020 dalje, to je po preteku navedenega trimesečnega obdobja. To pa pomeni, da v listinah, o vsebini katerih je sodišče tožniku na naroku omogočilo izjavo (o tem 17. točka obrazložitve sodbe), ni nobenega novega odločilnega dejstva ali okoliščine, ki bi torej bil podlaga za odločitev, saj se ne nanašajo na relevantno obdobje junij do avgust 2020. Tudi iz vsebine tožnikove izjave, ki jo je na naroku po pooblaščenki podal o vročenih listinah (po tem ko mu je sodišče na tožbeni ugovor kršitve kontradiktornosti to omogočilo), je razvidno, da se na relevantno obdobje ne nanaša. Zato tudi ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče zaradi tožnikove osebne nenavzočnosti narok prelagalo ali da bi ga prelagalo zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika, podanega šele na naroku. Res se je tožnik po pooblaščenki na naroku izjavljal o zadevi tudi širše, o za odločitev v zadevi nerelevantnih dejstvih (ki so se nanašala na obdobje po avgustu 2020) ter dejstvih, njemu znanih že od prej (ne iz vsebine vročenih listin), in v zvezi s tem predlagal tudi svoje zaslišanje, vendar bi ta dokaz v relevantnem obsegu mogel biti predlagan že v tožbi, tako da izvedba dokaza ne bi podaljševala postopka.

_O ugovoru nepravilnega upoštevanja dohodkov kot podlage za ugotavljanje upravičenosti do BPP_

20. Kot že navedeno je v predmetnem ponovnem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, v skladu z napotki sodišča toženka dopolnjevala ugotovitveni postopek ter izvedla predlagani dokaz s pridobitvijo dokumentacije o tožnikovih plačah od njegovega delodajalca. Ta je toženki na poziv z dne 19. 7. 2021 posredoval tožnikove plačilne liste dne 17. 8. 2021, na ponovni poziv z dne 19. 10. 2021 s poizvedbami o tem, zakaj višina plače po mesecih ni enaka, pa še zadnjo plačilno listo za september 2021 ter pojasnilo, da tožniku pomotoma niso obračunavali dodatka na minulo delo od aprila 2021 dalje ter da je bil dodatek obračunan za nazaj na predloženi plačilni listi za september 2021, in da je glede izplačila regresa za leto 2021 tožnik podal izjavo, da se mu regres za to leto ne obračuna in izplača, ki jo je delodajalec tudi predložil. Delodajalec je dalje še navedel, da je tožnik 20. 8. 2021 zaradi osebnih razlogov podal vlogo za premestitev na manj zahtevno delovno mesto, zaradi česar se mu je plača znižala, izplačila januar – april 2021 pa so spet višja zaradi dviga minimalne plače. 21. Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da je toženka ob ugotovljenih spremembah tožnikovih dohodkov na podlagi uradnih poizvedb pri FURS ter ob tem ko mora upravičenec po 41. členu ZBPP pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena, uvedla postopka za ugotovitev upravičenosti do BPP v zadevah Bpp 252/2019 in Bpp 126/2020, v katerih je bila tožniku predhodno dodeljena BPP. Naknadno je opravila poizvedbe o tožnikovih plačah in drugih prejemkih ter o razlogih za plačna nihanja še pri njegovem delodajalcu; odgovore in dokumentacijo je ta posredoval z dopisi z dne 12. 8. 2021, 6. 9. 2021 in 29. 10. 2021. Tožnik se je o relevantnih ugotovitvah toženke izjavljal v vlogah z dne 14. 10. 2020, 13. 10. 2021 in na samem naroku. Že v vlogi z dne 14. 10. 2020 je tožnik navajal, da je v mesecih junij do avgust 2020 bila njegova plača višja zaradi nadur in da je v izplačanih zneskih ni mogoče upoštevati kot upošteven periodični dohodek. V vlogi z dne 13. 10. 2021 je tožnik v bistvenem navajal, da regres za leto 2020 ne bi mogel biti upoštevan, dalje, da bi bilo treba upoštevati tudi nižji znesek plače za marec 2021, dalje, da bi sploh bilo treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je tožnik še upravičen do BPP, vse obdobje od dodelitve BPP dalje, pa tudi, da je v mesecih, v katerih je plača višja, tožnik delal nadure, pri čemer ne ve, kako je v plačilnih listah to prikazano. Na samem naroku pa se je pooblaščenka tožnika o vsebini zadnjega odgovora tožnikovega delodajalca z dne 29. 10. 2021 opredelila le o tem, da ne potrjuje, da se je tožnik regresu za leto 2021 odpovedal prostovoljno, da pa pritrjuje delodajalcu, da je bil tožnik od septembra 2020 razporejen na manj zahtevno delovno mesto z nižjo plačo. V preostalem pa se je izjava tožnika na naroku nanašala splošno na ugotovitve, s katerimi je bil tožnik seznanjen že prej, iz dotedanjega teka postopka, in sicer da je bilo razlog za občasno višje zneske plač (tudi v obdobju junij do avgust 2020) nadurno delo in da tožnik niti ni bil dolžan obveščati toženke o spremembah v plači. 22. Glede na to, da odločitev toženke v izpodbijani odločbi temelji na zaključku, da tožniku glede na izplačane plače - v juniju 2020 850 EUR, v juliju 2020 850 EUR ter v avgustu 2020 900 EUR - ker z njimi dosega dohodek, ki na povprečni mesečni ravni presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, upravičenost do BPP od 1. 9. 2020 preneha, je kot relevantne šteti tožnikove ugovore o tem, da je v navedenem obdobju plača bila višja zaradi nadur, in da so od septembra 2020 tožnikove plače nižje, ker naj bi tožnik opravljal manj zahtevno delo. Vendar je toženka presodila, da so tožnikove navedbe o višji plači zaradi nadur dokazno nepodprte, saj jih tožnikove plačilne liste ne izkazujejo, omenjal jih ni niti delodajalec, ki je za višje plače v določenem obdobju tudi navedel drugače, da so namreč posledica zvišanja minimalne plače, in sodišče ji celoti sledi v tem, da ni dokazano, da bi bile tožnikove plače v obdobju junij do avgust 2020 višje zaradi nadur, ter da jih je toženka v izplačanih zneskih utemeljeno upoštevala kot periodični dohodek4. Delodajalčevih navedb o tem, da je bil tožnik od septembra 2020 iz osebnih razlogov premeščen na manj zahtevno delovno mesto z nižjo plačo pa tudi ni potrjeval noben listinski dokaz, ki bi moral v takem primeru obstajati, kot je ugotavljala toženka, zato navedb tožnikovega delodajalca toženka tudi po presoji sodišča pravilno ni sprejela kot verodostojnih (kolikor je navedeno sploh pomembno glede na zaključek, naveden v uvodnem stavku te točke, na katerem odločitev temelji). Glede nižjih zneskov plače v obdobju od aprila 2021 do septembra 2021 pa je delodajalec pojasnil in izkazal s plačilno listo za september 2021, da tožniku niso obračunavali dodatka za minulo delo ter je bil nato napravljen poračun za nazaj, ki tako daje podlago za ugotovitev, da so plačna nihanja manjša. Tožnik pa po presoji sodišča neutemeljeno zatrjuje tudi, da ni bil dolžan seznanjati toženke o spremembah v dohodkih, saj, kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, nasprotno izhaja iz drugega in tretjega odstavka 41. člena ZBPP. Prav tako neutemeljene so tožnikove navedbe, da bi toženka morala upoštevati tudi tožnikov dohodek iz marca 2020 oziroma da bi morala upoštevati tožnikove dohodke v celotnem obdobju od odobritve BPP dalje. Iz prvega odstavka 41. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena, iz prvega odstavka 42. člena pa še, da se začne postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar se ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo, in po logiki stvari je to v predmetnem primeru povečanje tožnikovih dohodkov. Pravilno pa je toženka tožniku tudi upoštevala trimesečno obdobje, glede na katero je ugotavljala tožnikovo nadaljnjo upravičenost do BPP, saj se enako trimesečno obdobje upošteva tudi v postopku za dodelitev BPP5. _O ugovoru, da je pri vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi (po zakonu) morala biti izločena_

23. Sodišče kot neutemeljene presoja tudi navedbe tožnika v pripravljalni vlogi, da je podana kršitev pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, ker je pri vodenju postopka pri toženki sodelovala oseba – strokovni sodelavec D. D., ki bi po zakonu moral biti izločen. Uveljavljani izpodbojni razlog se nanaša na izločitvene razloge po 35. členu ZUP, zato za očitano kršitev ne gre. Vendar pa, glede na navedbe, tožnik dejansko uveljavlja kot izpodbojni razlog relativno bistveno kršitev pravil postopka, in sicer s sklicevanjem na odklonitvene razloge, to je okoliščine po 37. členu ZUP (ki jih podaja v alinejah). Kolikor pa navaja slednje, tožnik že sam navaja, da ne gre v celoti za okoliščine, ki bi jih ne mogel uveljavljati že z zahtevo za izločitev uradne osebe ali kot kršitev v tožbi, zato je glede njih prekludiran. Take so okoliščine: - angažma strokovnega sodelavca onemogočiti tožniku pravico do BPP …, - da je strokovni sodelavec že v teku postopka v pozivih za izjavo tožnika „ustrahoval“ z grožnjo prijave njegovega delodajalca inšpektoratu ..., - popolno ignoriranje strokovnega sodelavca višine plače tožnika za mesec marec 2020 …, - kršitev pravice tožnika do izjave in kršitev prepovedi reformatio in peius. Ostale okoliščine, ki se nanašajo na ravnanje strokovnega sodelavca po izdaji izpodbijane odločbe: - angažma strokovnega sodelavca onemogočiti tožniku pravno sredstvo zoper izpodbijano odločbo …, - mnenje strokovnega sodelavca na 9. strani odgovora na tožbo ..., - prijava tožnikovega delodajalca inšpekciji za delo, ki je omenjena v odgovoru na tožbo …, - neresnično zatrjevanje okoliščin v zvezi z vpogledom pooblaščenke v spis …, - kršitev tajnosti podatkov …, - „trud“ strokovnega sodelavca pri izračunu poti …, - trditve o poslovnem času BS …, - trditve, da se priporočene pošiljke lahko oddajo na BS … , pa sicer kažejo na nek neodmerjen način reševanja zadev strokovnega sodelavca, vendar po presoji sodišča z njimi ni izkazan objektiven dvom v nepristranost strokovnega sodelavca pri vodenju postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe.

**Glede stroškov postopka**

24. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tako izrecno N. Smrekar, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 303 2 42. člen ZBPP 3 Osnovni znesek minimalnega dohodka je v tem obdobju znašal 402,18 EUR. 4 Po tretjem odstavku 21. člena ZSVarPre so plače periodičen dohodek. 5 Prvi odstavek 20. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14, člena ZBPP