Jedro

Listine v prilogah A1 - A4 pa niti ne morejo biti podlaga za opredelitev tožbenega zahtevka, ker iz njih ni razvidno, katero filmsko in video gradivo tožeča stranka zahteva. Gre namreč za dopis (priloga A1), pooblastilo (priloga A2), seznam plačil (priloga A3) in ponudbo z dne 23.02.1990 (priloga A4). Zaradi opisane pomanjkljivosti je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv. Ker sodbe ni moč preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 01.03.2000 razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna priznati lastništvo tožeče stranke na v prilogah A1 do A4 navedenem posnetem filmskem in video gradivu ter 1. kopijo tega gradiva v roku 15 dni izročiti tožeči stranki." Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 415.574,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.03.2000 dalje do plačila. Tožeča stranka se je zoper navedeno sodbo pravočasno pritožila iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila tožena stranka producent dela. Ker je imela pravico nadzora in dajanja navodil t.j. pravico svobodnega oblikovanja dela, je bila producent tožeča stranka. Po izrecni določbi 4. člena Pogodbe je imela pravico odločiti, ali posneto gradivo zadostuje njenim pričakovanjem ali ne in zahtevati popravek. Končna odločitev, ki jo lahko sprejme le producent, je bila na strani tožeče stranke. Pravica izbirati svoje sodelavce, ki so izvajali dela režiserja, snemalca, scenarista... pa govori prej o tem, da je tožena stranka to storila kot delodajalec in ne kot producent. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da je priprava scenarija s strani delavke tožeče stranke B.P. le konkretizacija naročila. Pritožnik meni, da gre za scenarije. Tožena stranka je res dodala še vstope glasbe in izbiro slike, vendar pa je bilo to nujno, saj bi drugače za scenarista veljala delavka tožeče stranke. Ne trdi, da toženi stranki ne gredo določene avtorske pravice, vendar je kot producent del, ki so predmet tega spora izključni imetnik materialnih avtorskih pravic. Poleg tega se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da pojem "program" pomeni dokončano kinematografsko delo in ne razlikuje med pojmoma "program" in "končno oblikovan program". "Program" so tudi sami posnetki. Če bi naročila le snemanje, bi dobila razvit filmski material. Ne vidi razloga, zakaj bi veljala drugačna pravila, če so bila vsa razmerja urejena v eni pogodbi in ne v petih. Arhiviranje pa je glede vprašanja avtorskih pravic irelevantno, saj ga plačuje posebej. Če bi imela materialne avtorske pravice na delu, toženi stranki tudi ne bi bilo potrebno posebno dovoljenje, da lahko material uporablja tako, da ga razstavlja in javno prikazuje. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Navedla je, da pritožba ni utemeljena in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške. Pritožba je utemeljena. Ob reševanju pritožbe sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazi tudi na nekatere bistvene kršitve določb postopka. Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv. Tožeča stranka je s predmetno tožbo zahtevala priznanje lastništva in izročitev 1. kopije filmskega in video gradiva, ki ga je natančno specificirala v vlogi z dne 11.05.1994 (list. št. 107-114). Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da naj bi šlo za gradivo navedeno v prilogah A1 do A4. Sodišče prve stopnje bi moralo listine, na katere se v izreku sklicuje, priložiti sodbi, saj so njen sestavni del. Na navedeno pomanjkljivost, ki predstavlja bistveno kršitev določb postopka, je bilo sodišče prve stopnje že opozorjeno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cpg 419/93 z dne 13.01.1994. Listine v prilogah A1 - A4 pa niti ne morejo biti podlaga za opredelitev tožbenega zahtevka, ker iz njih ni razvidno, katero filmsko in video gradivo tožeča stranka zahteva. Gre namreč za dopis (priloga A1), pooblastilo (priloga A2), seznam plačil (priloga A3) in ponudbo z dne 23.02.1990 (priloga A4). Zaradi opisane pomanjkljivosti je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv. Ker sodbe ni moč preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Zaradi opisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V novem postopku naj sodišče prve stopnje odloči o tožbenem zahtevku, kot ga je postavila tožeča stranka v vlogi z dne 11.05.1994, v katerem je natačno specificirano filmsko in video gradivo, na katerega se tožbeni zahtevek nanaša. Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.