Jedro

Tožeča stranka je bila dolžna toženi stranki obračunati in plačati nadomestilo plače za sporno obdobje do ponovnega poziva na delo na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča, izdane v drugem individualnem delovnem sporu. Tožeča stranka je celotno obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s pravnomočno sodbo, ni posegla odločba Zavoda RS za zaposlovanje, s katero je bila odpravljena odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in je Zavod RS za zaposlovanje vračilo nadomestila med brezposelnostjo za isto obdobje zahteval od tožeče stranke. Odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožečo stranko in toženko. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi zavoda upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V konkretnem primeru ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve nadomestila plače, kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca. Zato ni utemeljena presoja sodišča prve stopnje, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča z vsemi učinki pravnomočne sodbe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, tožeče stranke (delodajalca), ki je od tožene stranke (delavke) zahteval vračilo preveč izplačane plače, zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) spremeni tako, da v celoti na novo glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.516,79 EUR in 394,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2015 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 808,94 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 172,12 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 3.516,79 EUR in znesek 394,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2015 dalje do plačila, višji zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti stroške postopka v znesku 1.514,64 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je napačna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka upravičeno prepričana, da tožena stranka zaradi njene odpovedi ni prejemala nobenega nadomestila za primer brezposelnosti ter ni vedela, da bo morala navedeni znesek plačati in je zato tudi vložila vsa razpoložljiva pravna sredstva. Tožena stranka je prepričana, da se je tožeča stranka v delovnem sporu pod opr. št. Pd 137/2009 slabo pravdala, enako v socialnem sporu, saj ni nikoli podala ugovora glede možne zaposlitve tožene stranke in zmanjšanja plačila zaradi prejetih plač. Meni, da je tožeča stranka imela možnost uveljavljati zmanjšanja plače tudi po pravnomočnosti sodbe, saj bi podatke o morebitnih zavarovanjih, zaposlenosti, prejemanju denarnega nadomestila in drugih izplačil po pogodbi lahko brez težav pridobila pri pristojnih institucijah. Glede zneskov, ki naj bi jih bila dolžna vrniti tožena stranka, pritožba pojasnjuje, da jih je tožeča stranka izplačala po svoji prosti volji in ob poznavanju predpisov, brez kakršnihkoli zahtev tožene stranke. Tožeča stranka je tako toženi stranki plačala plačo, ki naj bi jo prejela za obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vsa sredstva, ki jih je tožena stranka prejela, so bila porabljena za osnovna sredstva preživetja, zato meni, da je nepravilno govoriti o neupravičeni obogatitvi, in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbo vlaga tudi zoper napačno odmero stroškov postopka. Navaja, da je sodišče napačno seštelo število točk, saj pravilen seštevek vseh postavk znaša 1055 točk, kar je 484,24 EUR in ob upoštevanju DDV in takse ter stroškov prevoza skupaj 792,00 EUR, medtem ko je sodišče prve stopnje prisodilo 1.514,64 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, vendar na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 137/2009 z dne 27. 6. 2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 988/2011 z dne 25. 1. 2012 ugotovljeno, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki jo je dne 30. 10. 2009 podala tožeča stranka toženki in ji zato delovno razmerje ni prenehalo, temveč je trajalo še naprej z vsemi pravicami iz njene pogodbe o zaposlitvi ter je bilo tožeči stranki naloženo, da mora toženko pozvati nazaj na delo in ji do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če ji delovno razmerje ne bi prenehalo; - da je skladno s pravnomočno sodbo tožeča stranka vse svoje obveznosti, naložene z navedeno sodbo, v celoti izpolnila; - da je bila tožena stranka v obdobju od 3. 12. 2009 do 4. 1. 2010 zaposlena pri A.A. s. p. in od njega prejela plačo za ta mesec; - da je bila toženi stranki z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 25. 1. 2010 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 12 mesecev, pri čemer ji je Zavod RS za zaposlovanje iz navedenega naslova izplačal skupno 3.516,79 EUR; - da je bila odločba Zavoda RS za zaposlovanje z dne 25. 1. 2010, s katero je bila toženi stranki priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, odpravljena z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 18. 5. 2012 in je Zavod RS za zaposlovanje vračilo nadomestila med brezposelnostjo za isto obdobje v znesku 3.516,79 EUR zahteval od tožeče stranke, ki je tovrstno obveznost tudi izpolnila.

7. Ob navedenih dejstvih je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je bila tožeča stranka upravičeno prepričana, da zaradi njene redne odpovedi iz krivdnega razloga toženka ni prejemala nadomestila za primer brezposelnosti in zato v delovnem sporu opr. št. Pd 137/2009 ni mogla uveljavljati zmanjšanja za vtoževane zneske. Sicer pa se je glede nadomestila za brezposelnost še pravdala (v socialnem sporu opr. št. IV Ps 447/2013) in tudi o zaposlitvi toženke ni ničesar vedela. Presodilo je, da je toženka prejela dvojno plačilo, do katerega ni bila upravičena in je na podlagi prvega in tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) dolžna tožeči stranki povrniti vtoževane zneske 394,04 EUR in 3.516,79 EUR, ker je odpadla pravna podlaga in je toženka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki obračunati in plačati nadomestilo plače v obdobju od 3. 12. 2009 do 31. 12. 2011 (ko jo je ponovno pozvala nazaj na delo), in sicer na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pd 137/2009 z dne 27. 6. 2011 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 988/2011 z dne 25. 1. 2012. Tožeča stranka je celotno obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s pravnomočno sodbo, ni posegla odločba Zavoda RS za zaposlovanje z dne 18. 5. 2012, kar enako izhaja tudi iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ps 447/2013 z dne 9. 12. 2014. Odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožečo stranko in toženko in v to razmerje tudi ne more poseči. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti(1). Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi zavoda upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče prve stopnje neutemeljeno razlaga, da je odpadla pravna podlaga in da je brez pravnega temelja toženka obogatena na škodo tožeče stranke, saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca, konkretno na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča(2). Zato ni utemeljena presoja sodišča prve stopnje, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča opr. št. Pd 137/2009 - z vsemi učinki pravnomočne sodbe(3) za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava, skladno z določbo 5. alineje 358. člena ZPP, ugodilo pritožbi ter tožbeni zahtevek zavrnilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe.

10. Ker se je zaradi spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v postopku, je bilo potrebno ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka v sporu tako ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 1213,29 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,459) znaša 556,90 EUR. Ker je tožena stranka priglasila stroške postopka po stari odvetniški tarifi v skupnem znesku 543,54 EUR, jih je pritožbeno sodišče lahko priznalo le v tej višini. Toženi stranki je priznalo tudi priglašene stroške kilometrine v višini 155,40 EUR in plačane sodne takse v višini 110,00 EUR, kar skupno znaša 808,94 EUR. Skupni stroški tožene stranke tako znašajo 808,94 EUR.

11. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v višini 375 točk, kar skupno znaša 172,12 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni odmerilo materialnih stroškov in 22 % DDV, saj pooblaščenec le-teh ni priglasil (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) Takšna odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela, v povezavi z določbo tretjega odstavka 65. člena tega zakona.

(2) Že iz tožbenega zahtevka jasno izhaja, da tožeča stranka zahteva vrnitev preplačila (nadomestila) plače in ne vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki ga je bila po odločbi zavoda dolžna vrniti sama (kot delodajalka).

(3) Enako sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 99/2015 z dne 22. 9. 2015.