Jedro

Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom dolčen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (335. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 78.972,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2005 dalje. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v višini 4.153,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev sodišča se pritožuje tožnica. Sodbo izpodbija v celoti zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je zahtevala plačilo preostanka kupnine za svojo nepremičnino. Čeprav je sodišče v sodbi večkrat poudarilo, da je za odločitev o toženčevem ugovoru zastaranja odločilno, kdaj je zastaranje pričelo teči, tega dejstva sploh ni ugotovilo. Tožnica je ugovoru zastaranja nasprotovala s pojasnjevanjem narave podanega ugovora sočasnosti izpolnitve. Trdila in dokazovala je, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za istočasno izpolnitev, sodišče pa je temu stališču pritrdilo. Ko je govora o dvostransko zavezujočih pogodbah, kot je v konkretnem primeru, lahko pravica obstaja zgolj, kolikor na drugi strani obstaja dolžnost izpolnitve, saj gre za sicer za nadejo (up). Zato pravice na eni brez dolžnosti na drugi strani ni in ne more biti. Nejasno je, kako je sodišče na takšnih izhodiščih lahko izpeljalo zaključek, da bi morala tožnica prva izpolniti svojo obveznost, saj taka zaveza iz kupoprodajne pogodbe ne izhaja. Iz kupoprodajne pogodbe izhaja, da gre za tipičen dogovor med strankama, ki določa sočasnost izpolnitve. V primeru, ko tak dogovor obstaja, pa nobena stranka ni dolžna izpolniti svojo obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje osebnosti. Zmotno je stališče sodišča, po katerem podani ugovor sočasnosti ne vpliva na tek zastaralnega roka (na zapadlost obveznosti). Čeprav je sodišče obsežno pojasnilo, da zastaranje prične teči, ko ima upnik pravico zahtevati izpolnitev, ta trenutek pa nastopi ob zapadlosti, je v tem primeru štelo, da je zastaranje pričelo teči že prej, torej še preden je upnik imel pravico zahtevati izpolnitev, dolžnik pa je bil dolžan izpolniti svojo obveznost. To je nemogoče. Takšno stališče bi lahko pripeljalo do absurdne situacije, ko bi terjatev upnika zastarala še preden bi sploh zapadla. Zapadlost je vezana na pravico zahtevati izpolnitev, ta pa preko stransko zavezujočih pogodbah nastopi, ko druga stran izpolni svojo obveznost. Kot ključno se torej izkaže vprašanje, kdaj bi toženec moral izpolniti svojo obveznost, saj je šele od tega trenutka dalje tožnica pridobila pravico zahtevati izpolnitev. Za tožnico je nesporno, da toženec preostanka kupnine ni plačal, ker je podal ugovor sočasnost izpolnitve. Ker tožnica prostovoljno svoje obveznosti ni izpolnila, je bilo to dejanje izvedeno v izvršilnem postopku 31.3.2014. Z vidika nastanka pravice zahtevati izpolnitev obveznosti in dolžnosti dolžnika izpolniti svojo obveznost pa je popolnoma nerelevantno, ali je do izpolnitve prišlo v izvršilnem postopku ali prostovoljno. Dejstvo je, da je do izpolnitve tožnice tega dne prišlo in ker gre za sočasno obveznost, je tega dne zapadla tudi obveznost toženca. Tega dne je pričelo teči zastaranje. Tožnica podrejeno graja tudi stališče sodišča v zvezi s pripoznavo dolga. Trdila je, da je ob zaslišanju toženca v zadevi P 327/2007 1.4.2009 prišlo do pripoznave in s tem pretrganje zastaranja. Tega dne je toženec izjavil, da preostalega dela kupnine ni plačal in da bo svojo obveznost izpolnil, ko bo tožnica izpolnila svojo obveznost. Takšna izjava pomeni pripoznavo dolga. Izgovarjanje toženca, da ta izjava ne bi bila usmerjena upniku, temveč sodišču, je neživljenjsko. Izjava tudi ni pogojna. Če nekdo izjavi, da bo dolg poravnal, ko bo stanovanje prejel, to upnika odvrne od uveljavljanja sodnega varstva. Tožnica v pritožbi navaja tudi, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je v prvem stavku 7. točke zapisalo, da je mnenja, da je terjatev toženca dejansko zapadla 4.10.2005, zato je petletni zastaralni rok potekel 5.10.2010. Ni jasno, zakaj naj bi ta dan zastaranje pričelo teči za terjatev tožnice, ki še ni zapadla. Sodišče nič ne pove o tem, kdaj je zapadla obveznost toženca, kar je ključna ugotovitev. Tožnica je prepričana, da do zastaranja ni prišlo. V zvezi s tem je pravočasno navedla vsa relevantna dejstva. Sodišče pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja o tem, kdaj je obveznost toženca zapadla, ni ugotovilo ničesar.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da pritožba tožnice ni dovoljena. Zavrača tudi pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice vsebinsko obravnavalo, čeprav se je toženec v odgovoru na pritožbo zavzemal za to, da se pritožba tožnice šteje za umaknjeno, ker zanjo ni pravočasno plačala sodne takse. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 153/2014 23.11.2016 pritožbo tožnice štelo za umaknjeno, a je bila takšna odločitev s sklepom VSK I Cp 2014/2017 razveljavljena. Sodišče prve stopnje je skladno z napotilom razveljavitvenega sklepa preverjalo pravilnost vročitve naloga za plačilo sodne takse tožnici. Ker je presodilo, da ji nalog ni bil vročen pravilno, ji ga je vročilo ponovno, jo ponovno pozvalo k plačilu sodne takse in nato, ko je tožnica po ponovni vročitvi naloga za plačilo sodne takse takso za pritožbo pravočasno plačala, pritožbo odstopilo v obravnavanje pritožbenemu sodišču. Glede na takšno postopanje sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice meritorno obravnavalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, pri tem pa opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).1 Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni zasledilo.

7. Predmet obravnavanja je zahtevek tožnice za plačilo razlike kupnine na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 31.12.2002. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 31.12.2002 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je tožnica tožencu prodala svojo nepremičnino in se mu jo zavezala izročiti, toženec pa se ji je zavezal plačati kupnino. Toženec se je v pogodbi zavezal, da bo razliko do celotne kupnine v višini vtoževanega zneska plačal po izbrisu vseh zaznamkov in bremen, kar se je po ugotovitvah sodišča izpolnilo 4.10.2005. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je terjatev, ki jo tožnica vtožuje v tej pravdi, v plačilo zapadla 4.10.2005, da je pravica tožnice zahtevati izpolnitev te obveznosti zastarala že pred vložitvijo obravnavane tožbe (31.3.2014) in da je treba zato zahtevek tožnice zavrniti.

8. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (335. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Zakonsko besedilo je jasno: vprašanje pričetka teka zastaralnega roka je vezano na pravico upnika, da terja izpolnitev obveznosti. Nobenega dvoma ni, da je tožnica na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 31.12.2002 imela takšno pravico od 4.10.2005 dalje in da bi od tega dne dalje od toženca lahko kadarkoli zahtevala plačilo kupnine, pa tega ni storila do vložitve predmetne tožbe. S tem povezana odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in svoje ugotovitve tudi jasno in konksistentno obrazložilo (glej 7. točko (zlasti četrti odstavek), tudi 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno očita, da sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo odločilnih dejstev.

9. Tožnica se je toženčevemu ugovoru zastaranja upirala s stališčem, da je zastaranje njegove obveznosti pričelo teči šele 31.3.2014. S tem povezana stališča tožnice je sodišče v izpodbijani sodbi zavrnilo (6. in 7. točka obrazložitve sodbe). Razlogi sodišča so pravilni, pritrjuje jim tudi pritožbeno sodišče. Tožnica jih s pritožbo neuspešno napada. Po podatkih sodbe je bila tožnica 31.3.2014 prisilno (v izvršilnem postopku) izseljena iz svoje nepremičnine. Zato meni, da je bila njena obveznost izročitve nepremičnine kupcu po kupoprodajni pogodbi izpolnjena šele s tem trenutkom. Ker je bila njena obveznost izpolnjena šele tedaj, po njenem mnenju tudi kupec (to je toženec) do tedaj ni bil dolžan plačati dogovorjene kupnine, zaradi česar ta do tedaj ni zapadla. Tožničino stališče nima niti zakonske niti pogodbene podlage. Načelo sočasnosti izpolnitve (101. člen OZ), ki ga tožnica izpostavlja v zvezi s tem, na zapadlost obveznosti toženca po kupoprodajni pogodbi z dne 31.12.2002 ni v ničemer vplivalo. S tem povezani pogodbeni dogovor strank je bil popolnoma jasen, prav tako ugotovitve sodišča o tem, kdaj je zapadla obveznost toženca (drugi odstavek 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi sicer tožnica v pritožbi v zvezi s tem zavajajoče navaja, da toženec preostanka kupnine ni plačal, ker je podal ugovor sočasnosti izpolnitve, saj tožnica od toženca do vložitve predmetne tožbe izpolnitve sploh ni zahtevala. Tožnica je imela na podlagi pogodbe pravico terjati izpolnitev vse od 4.10.2005 in pri možnosti, da od toženca zahteva plačilo, ni bila z ničemer ovirana. Vsako drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. To, da bi bila končna uspešnost uveljavitve njene terjatve morebiti lahko povezana s tem, ali bo tudi sama izpolnila svojo obveznost po kupoprodajni pogodbi (odvisno od tega ali bi se dolžnik poslužil ugovora),2 na pravico, da zahteva izpolnitev (in s tem dospelost njene terjatve) ni v ničemer vplivalo.

10. Ugovoru zastaranja se je tožnica v pravdi upirala tudi s trditvijo, da je toženec ob zaslišanju v pravdi P 327/2007 dne 1.4.2009 pripoznal dolg in je bilo s tem zastaranje pretrgano. Tudi trditve v tej smeri je sodišče prve stopnje zavrnilo. Jasno in natančno je obrazložilo, kakšna mora biti izjava dolžnika, da šteje za pripoznavo dolga in zakaj toženčeva izpoved v pravdi P 327/2007 dne 1.4.2009 ni takšna (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Razlogi sodišča so pravilni, pritrjuje jim tudi pritožbeno sodišče in se v izgoib ponavljanju nanje sklicuje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženčeve izjave upoštevaje okoliščine konkretnega primera nikakor ni mogoče tolmačiti kot izrecne nepogojne izjave tožnici, ki bi jo slednja lahko razumela kot pripoznavo dolga in bila posledično lahko odvrnjena od sodnega varstva.3 Pritožba zmotno meni drugače. 11. Sodišče druge stopnje je iz vseh navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo, ki ga je vložil toženec, pa ni pripomogel k rešitvi le te (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ker je bila odločba, s katero se je postopek na prvi stopnji končal, izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17), je pritožbeno sodišče odločalo po določbah ZPP, veljavnih do uveljavitve ZPP-E (tretji odstavek 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E). 2 Prim.: Plavšak, N. in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 207. 3 Prim.: tudi sklep VSK I Cp 208/2015 z dne 14.4.2015 v zvezi s predlogom tožnice za izdalo začasne odredbe v tej pravdi (6. in 7. točka obrazložitve).