Jedro

Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.

Tisto, kar je v predmetni zadevi odločilno, je materialno-pravni pogoj, da mora biti dosežen minimalni prag resnosti posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve prosilca, da bi bila odločitev o vrnitvi prosilca nezakonita iz zdravstvenih razlogov. Ta prag pa v konkretnem primeru povsem očitno ni dosežen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se zavrne kot očitno neutemeljena druga prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... v kraju B., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. V nadaljevanju izreka odločbe pa je tožena stranka tožniku naložila obveznost zapustiti Slovenijo in določeno ozemlje evropskih držav.

2.V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da iz policijske dokumentacije izhaja, da se je prosilec v policijskem postopku predstavil kot A. A., roj, ..., državljan Alžirije. Povedal je, da je bil v letu 2023 že obravnavan s strani policije in je zaprosil za mednarodno zaščito ter bil nameščen v azilni dom v Ljubljani, ki ga je samovoljno zapustil in odpotoval v Italijo. V Italiji je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito in neprekinjeno bival v Benetkah. Dne 14. 3. 2024 je z avtobusom pripotoval v Ljubljano. Bivanje v Italiji zanj ni bilo dobro, zato bi raje ostal v Sloveniji.

3.Ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito dne 22. 3. 2024 je prosilec navedel, da pripada berberski narodnosti in da je muslimanske veroizpovedi. Ni bil kaznovan in ni prestajal zaporne kazni. Prosilec je v začetku osebnega razgovora povedal, da bo lahko odgovarjal na vprašanja in da ima že sedem let težave z želodcem, saj ima sindrom razdražljivega črevesja. V Slovenijo je prišel na zdravljenje. V Alžiriji je moral vsak dan jemati zdravila, da se je lažje prehranjeval in trenutno teh zdravil nima. Ne ve, katera zdravila je jemal, bo pa poskusil pridobiti celotno kartoteko in rojstni list. Potni list je izgubil v Turčiji, osebne izkaznice pa nikoli ni imel Drugih dokumentov, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito nima.

4.Po narodnosti je Berber. Njegov materni jezik je berberski, govori pa še arabski in malo francoski jezik. Celo življenje je živel v Alžiriji, v glavnem mestu Alžir. Do leta 2021 je živel skupaj z družino (starši, bratoma in štirimi sestrami), potem pa sam. Družina še zmeraj živi v Alžiriji. V Veliki Britaniji ima tete po mamini strani. Končal je deset razredov šole. vendar s šolanjem ni nadaljeval zaradi ekonomskih oziroma finančnih težav. V izvorni državi je do leta 2021 zanj skrbel oče, po tem letu se je zaradi družinski težav odselil in od takrat naprej živel kot brezdomec na cesti. Preživljal se je s pomočjo rdečega križa in se prehranjeval v ustanovah, kjer delijo hrano brezplačno. Iz Slovenije je odšel v Italijo, da bi preveril, kakšna je situacija glede dela tam. Ker dela ni našel, se je vrnil. Uradna oseba je prosilca nadalje seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Alžirijo na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

5.Povedal je, da so se njegove težave začele v času korone leta 2020. Oče se je drogiral in večkrat ga je poskušal prepričati, da to ni dobro in da bi s tem moral prenehati. Zaradi odvisnosti je začel vsak večer pretepati celotno družino. Delal je občasna dela na gradbiščih in kosil travo v parkih, saj očetov zaslužek ni zadostoval, da bi preživel družino, ker je kupoval drogo. Njemu in bratu je kradel denar. Doma se je počutil ogroženega, naloga očeta pa je, da zaščiti svoje otroke. Zaradi teh težav se je odločil, da se bo odselil, saj zaradi teh težav, ni bilo več mogoče živeti v domači hiši. Očetovo nasilje so prijavili policiji, kjer so jim dejali, da so to družinski problemi, ki jih morajo rešiti družinsko. Z očetom se ni dalo pogovoriti o teh stvareh, saj je bil dolgoletni odvisnik in ni želel pomoči. V Alžiriji sicer obstajajo organizacije, ki bi lahko pomagale očetu, a je potrebno samoiniciativno zaprositi za pomoč. Od doma se je odselil leta 2021 in odšel na ulico. V Alžiriji obstajajo organizacije, ki ponujajo brezplačni večerni obrok. Dva meseca je spal na trgu z ostalimi brezdomci in živel brez cilja. Ni imel nobenega prihodka, jedel je enkrat na dan, ko je dobil brezplačen obrok, potem pa so mu prijatelji pomagali in kupili letalsko karto, da je lahko zapustil državo Na vprašanje, ali bi mu lahko ti prijatelji pomagali tako, da bi mu ponudili prenočišče, je razložil, da imajo oni svoje življenje in svojo družino in ne morejo dovoliti pripeljati neznanca v hišo. Tam ni tako kot v Sloveniji, neka moška oseba ne more kar tako priti v hišo, kjer so ženske. Ker je bil na cesti, tudi ni mogel najti službe. Na razgovoru so ga vedno vprašali za naslov in ugotovili, da je brezdomec in ga zaradi tega niso sprejeli. Iskal je kakršnokoli delo v glavnem mestu, vendar je bil neuspešen in cela dva meseca, ko je bil na cesti, ni imel dela. V drug kraj ni odšel, ker je le glavno mesto poznal, zunaj mesta pa nikogar. Vseeno pa se je odločil, da je vse boljše kot življenje na cesti in je odšel v Turčijo, kjer je imel prijatelja, ki mu je pomagal pri osnovnih potrebah, tam je našel tudi občasno službo

6.Kot konkreten dogodek oziroma dejstvo, zaradi katerega je zapustil državo, je navedel, da je živel v strahu in zaradi ogroženost od lastnega očeta. Zaradi vseh problemov doma so se začele pojavljati tudi zdravstvene težave, stres je bil vzrok za bolezen, o kateri je govoril (težave z želodcem). V izvorni državi se je zdravil in imel dostop do zdravnika ter zdravil, ki jih je potreboval, moral pa je prilagoditi tudi prehranjevanje. Ta bolezen je prisotna in včasih miruje, drugič pa izbruhne.

7.Alžirijo je zapustil z letalom in odpotoval v Turčijo. Na letališču ni imel težav, prav tako ni imel težav na splošno v izvorni državi. Za pot od Turčije do Slovenije je potreboval približno 400 ali 500 evrov, letalsko karto iz Alžirije do Turčije pa so mu plačali prijatelji. Na poti je prečkal Bolgarijo in Hrvaško, kjer so ga prijeli in v obeh državah vzeli prstne odtise, ne ve pa, če to pomeni, da je dal vlogo za mednarodno zaščito.

8.Če bi ostal v Alžiriji, se ne bi nič spremenilo, živel bi na cesti in jedel enkrat na dan, bolezen pa bi vztrajala. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi se moral vrniti k družini. Z uradnimi osebami nima nobenih problemov, edini problem ima z očetom. Od Slovenije pričakuje, da bi se lahko posvetoval z zdravnikom in bi si v prihodnosti našel delo.

9.V nadaljevanju odločbe tožena stranka ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo in družinskimi problemi. Navedel je, da je imel težave z očetom, ki je bil odvisnik in je posledično končal kot brezdomec brez osnovnih dobrin za preživetje. Ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

10.Po preučitvi vseh izjav, ki jih je prosilec podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Alžiriji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Glede na to da je prosilec očetovo nasilje nad družino prijavil policiji, po mnenju pristojnega organa, njegove navedbe ne morejo pomeniti preganjanja, saj ni dokazano, da mu izvorna država noče ali ni sposobna nuditi zaščite. Kar zadeva zdravstvene težave z želodcem (sindrom razdražljivega črevesja), katerih vzrok je bil stres, pa je prosilec zatrdil da se je v izvorni državi zdravil in imel dostop do zdravnika ter zdravil, ki jih je potreboval. Prosilec je torej v Alžiriji prejemal ustrezno terapijo za svoje zdravstvene težave. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da se mu v Alžiriji nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč je živel na ulici brez cilja in rešitev ter se zato odločil, da zapusti državo. Na podlagi navedenega pristojni organ ugotavlja, da sta družinska problematika in brezdomstvo sicer lahko razlog, da je odšel iz Alžirije, vendar pa ju ne gre povezovati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

11.Upoštevaje navedeno, prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težav, ki jih prosilec uveljavlja, dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite.

12.V prosilčevih navedbah pa tudi ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob upoštevanju vseh prosilčevih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Pristojni organ po pazljivi preučitvi vseh prosilčevih izjav namreč nikakor ni mogel zaključiti, da je imel prosilec v Alžiriji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Takšnih težav prosilec v postopku tudi ni navajal. Glede na naravo prosilčevih navedb, ko v postopku navaja ekonomsko in družinsko stisko, je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Po mnenju pristojnega organa v konkretnem primeru torej ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija, za prosilca, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, ni vama izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti.

13.Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1, saj prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49 člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

14.V zadnjem delu obrazložitve, ki se nanaša na 2., 3., in 4.točko izreka odločbe, se tožena stranka (v zadnjem odstavku na strani 6 in v prvem odstavku na strani 7 izpodbijanega akta) med drugim sklicuje na to, da se pri odločitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepoved vstopa smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi.

15.V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ni mogel preživeti. Tožnik svoje države ni zapustil, da bi bolje živel, ampak zato, da bi lahko sploh preživel. Za tako prošnjo pa meni, da ne more biti očitno neutemeljena.

16.Tožnik je tekom razgovorov pojasnil, da so se težave začele zato, ker se je njegov oče drogiral in zaradi njegove odvisnosti so se v družini neprestano prepirali. Oče jih je pretepal ter jim kradel denar zato, da bi lahko zadovoljil svojo odvisnost. Kljub prepričevanju, naj se zdravi, tega ni želel storiti. Njegovo nasilje so prijavili tudi policiji, a so jih policisti zavrnili, češ da so to družinske težave in naj jih rešijo sami. Tožnik se je zato odselil od doma in živel sam, kot brezdomec, na ulici. Spal je na trgu, kjer so spali tudi ostali brezdomci, nekateri s celotnimi družinami. Preživel je s pomočjo Rdečega križa in ustanov, kjer delijo brezplačno hrano enkrat na dan. Tožnik je pojasnil, da ni imel niti osnovnih stvari za preživetje, nobenega prihodka. V tem času je dobesedno životaril brez cilja.

17.To, da je živel na ulici, je bilo usodno tudi za iskanje službe. Pripravljen je bil sprejeti kakršnokoli delo, poskušal je na gradbišču, a ni ničesar dobil. Ko je namreč tožnik odšel na razgovor za službo, so ga vprašali glede naslova prebivališča in čim jim je dejal, da je brezdomec, ga niso želeli sprejeti. Delo je sicer iskal samo v glavnem mestu, a iskanje v drugih krajih ni bilo smiselno, saj tam ne pozna nikogar.

18.Zaradi navedenih težav doma, so se pri tožniku začele tudi zdravstvene težave. In sicer ima tožnik že 7 let težave z želodcem (sindrom razdražljivega črevesja), zaradi česar potrebuje zdravljenje. V Alžiriji je moral vsak dan jemati zdravila, moral je tudi prilagoditi prehranjevanje. V preteklosti je sicer imel dostop do zdravnika, ampak ni imel mirnega življenja. Ko je postal brezdomec, se je vse skupaj še poslabšalo. Ta bolezen je še vedno prisotna, včasih miruje, drugič pa izbruhne. Tožnik je pojasnil, da v kolikor ima nekdo to bolezen, potrebuje mir, česar pa v Alžiriji nima. Ker je bil doma ogrožen od očeta in ker sam ni mogel preživeti, tožnik ni več videl druge možnosti za preživetje kot odhod iz države. V zvezi s tem mu je nekaj denarja dala mati, ostalo si je izposodil od prijateljev.

19.Tožnik bi pojasnil še, da država Alžirija ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je država bogata z naravnimi viri in bi lahko pomagala vsem, ki pomoč potrebujejo. Omejeno pomoč nudijo zgolj dobrodelne organizacije in dobri ljudje. Državi pa ni mar, če revni ljudje trpijo zaradi brezdomstva ali lakote. Tožnik meni, da zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna. Kot dokaz predlaga vpogled v spis in zaslišanje tožnika.

20.S tem, ko je tožnik pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo (t.j, nasilje v družini, zdravstvene težave in ker v matični državi ni mogel preživeti), je tožnik pojasnil, zakaj Alžirija zanj osebno ni varna država. Čeprav je to država, ki jo sicer Slovenija šteje za varno na splošno. Glede na navedeno tožnik meni, da tudi zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna.

21.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ne more sprejeti tožbenih argumentov tožeče stranke in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, s katero je tožeči stranki zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito in na uveljavljeno sodno prakso, ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja. Tožena stranka je zelo natančno presodila izjave, ki jih je podala tožeča stranka na prošnji in na osebnem razgovoru in ugotovila, da so bile njene izjave, zakaj je zapustila izvorno državo izključno ekonomske in osebne narave (očetova odvisnost od drog in nasilnost). Tožena stranka poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih in osebnih težav posameznikov, ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožeča stranka kot razlog zapustitve izvorne države ni navajala nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožeča stranka je kot razlog, da je zapustila izvorno državo navedla, brezdomstvo in željo po boljši prihodnost. Navedeni razlogi tako niso podlaga za priznanje mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja, zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Tožeča stranka je sama izpostavila, da drugih težav, z izjemo težav z očetom (in financami), ni imela.

22.Tožeča stranka je bila ob podaji prošnje seznanjena, da je po Odloku Vlade RS s 31. 3. 2022 Ljudska demokratična republika Alžirija določena za varno izvorno državo in nato imela tako na prošnji kot na osebnem razgovoru možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih le-ta zanjo ne bi bila varna. Težave, ki jih tožeča stranka navaja, se navezujejo predvsem na ekonomsko stisko, ki je po mnenju tožene stranke rezultat sistemske hibe v Maroku in se ne navezuje na razloge, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.

23.Prosilec mora sam v skladu z 21. členom ZMZ-1 navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tožeča stranka pa v postopku ni navedla nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bila v izvorni državi preganjana oziroma da bi ob vrnitvi utrpela resno škodo. Tožena stranka še poudarja, da je tožeča stranka sama navedla, da bi v izvorno državo lahko vrnila k družini, saj z uradnimi osebami nima težav, edini problem ima z očetom.

24.V pripravljalni vlogi tožnik prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbi ter tožbenem predlogu. Pri tem želi pojasniti, da je zapustil svojo izvorno državo, ker tam enostavno ni bilo več mogoče preživeti in bi bilo njegovo življenje ponovno ogroženo tudi v primeru vrnitve, zato mu tam grozi resna škoda. Država Alžirija je tista, ki je ustvarila razmere, v katerih eni ljudje živijo lagodno, drugi pa ne morejo preživeti. Država bi morala poskrbeti za vse svoje državljane, a ji je vseeno za usodo revežev, zato tudi ni imel druge možnosti, kot da državo zapusti in prosi za zaščito v tujini.

Tožba ni utemeljena.

25.Sodišče ugotavlja, da lahko sledi posameznim elementom v utemeljitvi izpodbijanega akta, pri čemer pa bo sodišče naredilo določene popravke in poudarke v obrazložitvi in bo dodatno utemeljilo obrazložitev v zvezi s tožbenimi ugovori.

26.V izhodišču sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi dovolj verodostojno povzela nekatere ključne razloge za odhod tožnika iz izvorne države, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, to je tekom osebnega razgovora dne 18. 6. 2024; relevantne tožnikove izjave pa so tudi v prvi prošnji za mednarodno zaščito z dne 21. 9. 2023, v izjavi z dne 14. 3. 2024 (Uradni zaznamek policije) in v drugi prošnji z dne 22. 3. 2024.

Presoja izpodbijanega akta z vidika statusa begunca:

27.Tožena stranka je v izpodbijanem aktu pravilno utemeljila, da tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V tožbi tožnik tega niti ne poskuša ovreči z nasprotnimi argumenti o tem, da bi bila podana konkretna podlaga za preganjanje iz ene od petih možnih alinej prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V takem primeru z vidika statusa begunca tudi ni potrebno ugotavljanje okoliščine, ali mu je bil v Alžiriji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic in če so bili proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Če ni podana podlaga za preganjanje, potem tudi ni potrebno za status begunca ugotavljati, ali so zatrjevana dejanja takšne narave, da predstavljajo, kot pravi tožena stranka, "trajno in sistematično kršenje človekovih pravic." To ugotavljanje in utemeljevanje tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo potrebno, kakor tudi ne, ali obstoji vzročna zveza med dejanji preganjanja in podlago za preganjanje glede na to, da podlage iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ni mogoče izpeljati iz tožnikovih navedb. Tudi ugotavljanje zaščite v izvorni državi je potrebno, če je podana podlaga za preganjanje in če so dovolj intenzivna dejanja preganjanja. Zato je stališče tožene stranke v izpodbijanem aktu, da ni dokazano, da mu izvorna država ne nudi zaščite nekonsistentno z vidika točnega stališča tožene stranke, da ni izkazan eden od petih razlogov za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1.

28.Iz tožnikove izpovedbe je sicer mogoče izpeljati, da naj bi mu bila zavrnjena zaposlitev, ker je brezdomec, vendar pa njegovo zatrjevano dvomesečno brezdomstvo očitno nima značilnosti, da bi šlo za neko prirojeno lastnost ali skupno poreklo posebne družbene skupine, ki je nespremenljivo, ali da bi šlo za značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Tožnik namreč očitno ne izpolnjuje pogoja, da bi šlo za lastnost ali poreklo, ki je nesprejemljivo, kakor tudi ne gre za značilnost ali prepričanje, ki bi bila tako temeljnega pomena za identiteto in zavedanje tožnika, da se ga ne sme prisiliti, da se mu odreče. Tožnik se je očitno deloma tudi sam odločil, da ne bo več živel doma, da si bo pomagal s storitvami Rdečega križa in ustanovami, ki ponujajo pomoč glede hrane, četudi naj bi ga po njegovi izjavi v to silile razmere z očetom, ki naj bi se drogiral in naj bi z družinskimi člani tudi grdo ravnal (izjava na osebnem razgovoru dne 18. 6. 2024), pri čemer je tri mesece prej ob podaji druge prošnje dejal, da sta se starša ločila, oče se je ponovno poročil in je imel težave z mačeho, oče pa ga je vrgel ven. Ali njegova mama še živi z očetom, ali ne, sicer ni pojasnil, vendar to niti ni bistveno, kajti tožnik se je odločil za dvomesečno bivanje na ulici, čeprav mu ta identiteta ni nekaj, kar bi si želel in je ne bi hotel spremeniti. Ni pa hotel poiskati možnosti za dela v kakšnem drugem manjšem mestu v Alžiriji iz razloga, kot je pojasnil, ker tam nikogar ne pozna. Tožnik ni mladoleten in je v času odločanja sodišča star 27 let. Sam je povedal, da je tudi priložnostno delal, na gradbiščih, kosil je travo v parkih, in da je takrat zaslužil 5 do 6 EUR na dan. Tožnik se je torej v določeni meri sam odločil za omejitve, s katerimi se je soočal dva meseca, kar je pomembno še posebej z vidika pogojev za subsidiarno zaščito, ki jih sodišče obravnava v nadaljevanju, z vidika statusa begunca pa je bistveno, da tožnik očitno ni preganjan iz razloga pripadnosti določeni družbeni skupini ali iz katerega drugega razloga. Z v tej sodbi navedenimi poudarki je torej materialno-pravna razlaga tožene stranka in uporaba prava glede neizpolnjevanja pogojev za status begunca pravilna.

Presoja izpodbijanega akta z vidika subsidiarne zaščite:

29.Kar zadeva odločitev o zavrnitvi prošnje za subsidiarno zaščito, mora sodišče popraviti in dopolniti obrazložitev tožene stranke z argumentom, da pri utemeljevanju zavrnitve subsidiarne zaščite ne pride v poštev trditev, da težav ni mogoče povezati z razlogi iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1; tudi ne drži utemeljitev tožene stranke, da ekonomska in družinska stika ne more biti podlaga za subsidiarno zaščito in tudi ne drži, da je v primeru subsidiarne zaščite zavarovana dobrina "ogroženost življenja".

Sodišče EU v zadevi M'Bodj pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države."

Šele, če gre za namerno odtegnitev nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite.

30.Če je bil tožnik v obdobju dveh mesecev zavrnjen za sprejem na delo, ker naj bi bil brezdomec, s tem očitno še ne more biti izkazan pogoj za subsidiarno zaščito, ker bi to kvečjemu bila ena oziroma enkratna okoliščina. Tožnik je sam povedal, da je prejemal pomoč organizacije za brezdomce, da je občasno delal, v prvi prošnji je kot zadnjo zaposlitev navedel, da je bil brivec; povedal je tudi, da so mu prijatelji in mati pomagali pokriti stroške poti v Evropo, da je občasno tudi delal (na gradbišču, da je kosil travo v parkih) in zaslužil od 5 do 6 EUR na dan. Povedal je, da mu je mama finančno pomagala, da je prišel v Evropo, za kar je porabil 2000 EUR oziroma so mu letalsko karto do Turčije pomagali kupiti prijatelji, za pot iz Turčije do Slovenije pa je porabil do 400 EUR do 500 EUR.

Kot že rečeno, ni hotel poiskati možnosti za dela v kakšnem drugem manjšem mestu v Alžiriji iz razloga, kot je pojasnil, ker tam nikogar ne pozna in da je bil brez cilja. Tožnik se je, kot rečeno, v določeni meri očitno sam odločil za omejitve, s katerimi se je soočal dva meseca kot brezdomec. Zato je v konkretnem primeru tožena stranka pravilno ugotovila, da že omenjeni pogoj namernega odtegovanja določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storite za subsidiarno zaščito očitno ni izpolnjen niti tožnik ni izkazal potrebnega praga resnosti posega v pravico do nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo.

Presoja izpodbijanega akta z vidika pravice do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku:

31.Tako z vidika statusa begunca kot tudi subsidiarne zaščite je v zadevi pomembno, da so bila tožniku tekom osebnega razgovora postavljena takšna vprašanja oziroma je uradna oseba na tak način vodila osebni razgovor, da se je tožnik lahko učinkovito branil in je pojasnil vse, kar je želel (v smislu standardov pravice do izjave iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida), četudi ni imel pooblaščenca v upravnem postopku. Zaslišanje dne 18. 6. 2024 je trajalo 1 uro in 30 minut, poleg tega pa je branje zapisnika trajalo 20 minut. V poteku osebnega razgovora sodišče ne najde nič, kar bi kazalo na to, da tožnik ni dobil vseh potrebnih možnosti, da se brani in izreče o svojem strahu pred vrnitvijo že v upravnem postopku v skladu s standardi mutatis mutandis iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida. Tožnik je imel možnost podati izjave tudi ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 22. 3. 2024.

32.Tožnik torej ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.

33.Tožnik ravno v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred preganjanjem in izkušnje z zatrjevanim preteklim preganjanjem (ali grozečo resno škodo) nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora. Tožnik tudi ni predlagal izvedbe nobenega tehtnega dokaza v upravnem sporu, a tudi ni navedel ničesar v upravnem postopku, kar bi jo bilo mogoče povezati s pogoji za status begunca ali subsidiarne zaščite. V upravnem sporu je edino pavšalno predlagal zaslišanje tožnika.

Presoja izpodbijanega akta z vidika načela nevračanja (člen 19(1) Lisitne) v zvezi z možnostjo ekonomsko-socialnega "preživetja" in zdravstvenimi razlogi v primeru vrnitve v izvorno državo:

34.Kar zadeva zgolj prepoved vračanja (non-refoulement), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali člena 19(2) člena Listine EU o temeljnih pravicah; v nadaljevanju: Listina) oziroma iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), na kar se nanaša tožbeni ugovor o problemu "preživetja" tožnika v Alžiriji, sodišče obrazložitev izpodbijanega akta dopolnjuje z naslednjim:

35.Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi o vračanju 2008/115. V skladu s členom 6(1) Direktive o vračanju 2008/115 države članice brez poseganja v izjeme iz odstavkov od 2 do 5 tega člena izdajo odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju. Načelo nevračanja se varuje že v postopku izdaje odločbe o vrnitvi in ne more biti šele ali zgolj zoper odločbo ali akt odstranitve, če je tak akt izdan po odločbi o vrnitvi. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah, izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi. Nadalje je pomembno, da mora odločba o vrnitvi vsebovati rok za prostovoljni odhod in navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. Ob tem je potrebno poudariti, da po ustaljeni praksi Sodišča EU, kadar je odločba o vrnitvi sprejeta proti državljanu tretje države, ta pa obveznosti vrnitve ni izpolnil - bodisi v roku, določenem za prostovoljni odhod, ali pa če v ta namen ni bil določen noben rok - člen 8(1) Direktive o vračanju 2008/115 državam članicam zaradi zagotavljanja učinkovitosti postopkov vračanja "nalaga, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za odstranitev, in sicer fizični prevoz zadevne osebe iz navedene države članice, kot določa člen 3, točka 5, te direktive."

36.Zaradi dolžnosti lojalnosti držav članic kot zaradi zahtev po učinkovitosti, na katere je med drugim opozorjeno v uvodni izjavi 4 Direktive o vračanju 2008/115, morajo svojo obveznost, ki jo člen 8 te direktive nalaga državam članicam, da v primerih iz odstavka 1 tega člena izvedejo odstranitev navedenega državljana, izpolniti "čim hitreje."

37.Opisano pomeni, da mora tožena stranka v situaciji, kot je obravnavana, presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine, pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Alžirija, četudi ta država ni izrecno omenjena v izreku odločbe. Glede na to, da ta okoliščina ni sporna med strankama, ta pomanjkljivost v izreku ni takšna, da bi moralo sodišče zaradi tega tožbo odpraviti. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je tožena stranka dejansko oceno tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru tožnikove vrnitve v Alžirijo opravila, četudi tega ni izrecno in pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava, saj so pogoji za subsidiarno zaščito drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) Listine. Sodišče v nadaljevanju utemeljitev tožene stranke dopolnjuje z sodno prakso ESČP in Sodišča EU.

38.V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse ESČP izhaja, da bi določba 3. člena EKČP (oziroma člen 19(2) Listine) lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP zgolj zaradi grozeče revčine, kot jo razume tožnik v tožbi, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.

39.Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor - ko gre (zgolj) za zatrjevani ugovor o stanju revščine oziroma brezizhodnosti bivanja na ulici v primeru vrnitve v izvorno državo.

40.Vendar pa posebni standardi glede vračanja v izvorno (ali drugo državo) veljajo za primere ranljivosti tožnikov s posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja. Tožnik se je namreč v upravnem postopku in v tožbi poleg grozeče revščine v Alžiriji skliceval tudi na svoje zdravstvene težave.

V skladu s členom 52(3) Listine velja, da ker pravice, zagotovljene s členom 4 Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim s členom 3 EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg teh pravic, ki ju določa navedeni člen 3 EKČP. Sodišče EU v zvezi s tem v sodbi v zadevi X citira in razume sodno prakso ESČP na način, da povzame, da je iz sodne prakse ESČP v zvezi s členom 3 EKČP razvidno, da lahko bolečine zaradi telesne ali duševne bolezni, ki je nastopila naravno, spadajo pod člen 3 EKČP, če se zaradi ravnanja, ki je posledica pripornih razmer, izgona ali drugih ukrepov, za katere je mogoče odgovornost pripisati oblastem, stopnjujejo ali obstaja tveganje, da se bodo stopnjevale, in to pod pogojem, da bolečina, ki iz tega izvira, dosega minimalno resnost, ki se zahteva z navedenim členom 3. V tej zvezi Sodišče EU doda referenco: /.../ "glej v tem smislu sodbo Paposhvili, točki 174 in 175 ter sodbo z dne 24. aprila 2018, MP (Subsidiarna zaščita žrtve mučenja), C‑353/16, EU:C:2018:276, točka 38)"

Vendar Upravno sodišče pripominja, da je v sodbi v zadevi Paposhvili interpretacija ESČP o prepovedi nečloveškega ravnanja, kadar gre za posebne zdravstvene razloge, drugačna, kot prakso ESČP razume in razlaga Sodišče EU. Treba je namreč razlikovati med situacijo s posebnimi zdravstvenimi razlogi, ko gre za vprašanje pogojev za subsidiarno zaščito, in situacijo, s posebnimi zdravstvenimi razlogi, ko gre za vprašanje prepovedi vračanja (non-refoulement). ESČP se v svoji sodni praksi razumljivo ne ukvarja s pogoji za subsidiarno zaščito, ampak zgolj s pogoji za varstvo prepovedi nečloveškega ravnanja v kontekstu prepovedi vračanja (non-refoulement).

Glede na način argumentacije Sodišča EU v odstavku 61 sodbe Velikega senata v zadevi X (in v več drugih sodbah Sodišča EU) bi zato lahko pristojni organi in sodišča držav članic EU napačno razumeli sodno prakso ESČP in Sodišča EU, ko gre za situacijo s posebnimi zdravstvenimi razlogi glede prepovedi vračanja (non-refoulement) po Direktivi o vračanju 2008/115. Iz sodne prakse ESČP namreč jasno izhaja, da ni potrebno za varstvo načela nevračanja, da morajo biti z zdravstvenim stanjem tožnika povezani določeni "ukrepi, za katere je mogoče odgovornost pripisati oblastem" - v smislu, da bi ti ukrepi stopnjevali bolečine ali da obstaja tveganje, da se bodo bolečine stopnjevale. Tega pogoja v sodni praksi ESČP ni in ker 3. člen EKČP ustreza členu 19(2) Listine, pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja (non-refoulement) pa je po praksi ESČP absolutno zavarovana pravica, je treba upoštevati ne samo prvi stavek, ampak tudi drugi stavek v 175. odstavku sodbe ESČP v zadevi Paposhvili. V tem drugem stavku sodbe v zadevi Paposhvili pa ESČP pravi: "Vendar pa (sodišču - opomba Upravnega sodišča) ni preprečeno, da bi prosilčevo pritožbo preučilo v skladu s členom 3 EKČP, če vir tveganja predvidenega zdravljenja v državi prejemnici izhaja iz dejavnikov, ki ne morejo neposredno ali posredno vključevati odgovornosti javnih organov te države".

41.Vendar v obravnavanem primeru ta vidik materialnega prava niti ni sporen. Tisto, kar je v predmetni zadevi odločilno in zaradi česar je odločitev tožene stranke z vidika načela nevračanja pravilna, pa je materialno-pravni pogoj, da mora biti dosežen minimalni prag resnosti posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve prosilca, da bi bila odločitev o vrnitvi prosilca nezakonita iz zdravstvenih razlogov. Ta prag pa v konkretnem primeru povsem očitno ni dosežen, kar je posredno ugotovila tudi tožena stranka sicer ob obravnavi subsidiarne zaščite.

42.Sodišče EU v zvezi s tem standardom povzema sodno prakso ESČP in pravi, da bi veljal člen 3 EKČP, mora biti dosežen prag resnosti, pri čemer je presoja tega minimuma relativna in odvisna od vseh okoliščin zadeve. V zvezi s tem iz sodne prakse ESČP izhaja, da člen 3 EKČP nasprotuje odstranitvi hudo bolne osebe, za katero obstaja tveganje skorajšnje smrti ali za katero obstajajo resni razlogi za prepričanje, da sicer ni neposrednega tveganja, da bo umrla, vendar bi bila zaradi neobstoja ali nedostopnosti ustreznega zdravljenja v namembni državi izpostavljena dejanskemu tveganju resnega, hitrega in nepopravljivega poslabšanja svojega zdravstvenega stanja, ki bi povzročilo hude bolečine ali bistveno skrajšanje njene pričakovane življenjske dobe.

43.Sodišče EU še pravi, da je poleg tega iz sodne prakse ESČP razvidno, da sodba Paposhvili določa standard, s katerim se ustrezno upoštevajo vsi upoštevni preudarki za namene člena 3 EKČP, saj ohranja splošno pravico držav, da nadzirajo vstop, bivanje in odstranitev nedržavljanov, pri tem pa priznava absolutno naravo tega člena.

44.Iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je prag resnosti, ki se zahteva na tem področju za uporabo člena 4 Listine, enak pragu resnosti, ki se v enakih okoliščinah zahteva na podlagi člena 3 EKČP. Člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.

45.Okoliščina, da se lahko samo bolečine, povezane z resno boleznijo v primeru vrnitve tega državljana še poslabšajo, ne zadostuje za izključitev možnosti, da bi bila taka vrnitev v nasprotju s členom 4 Listine. To velja še toliko bolj, ker lahko povečanje bolečin, povezanih z boleznijo, samo po sebi povzroči poslabšanje samega fizičnega ali duševnega zdravstvenega stanja zadevne osebe.

46.Kljub temu vsako tveganje povečanja bolečin, ki bi izhajalo iz vrnitve državljana tretje države, tega ne izpostavlja ravnanju, ki bi bilo v nasprotju s členom 4 Listine. Obstajati morajo tudi resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil ta državljan v primeru vrnitve izpostavljen resničnemu tveganju, da bi se njegove bolečine hitro, znatno in nepopravljivo povečale.

47.To pomeni, da mora pristojni organ ob upoštevanju vseh zdravstvenih okoliščin preveriti, ali obstajajo resni razlogi za domnevo, da bi bil lahko državljan tretje države v primeru vrnitve izpostavljen znatnemu in nepopravljivemu povečanju bolečin, ki jih povzroča njegova bolezen, zlasti če se ugotovi, da mu v namembni državi ni mogoče zakonito zagotoviti edinega učinkovitega zdravljenja in da bi mu neobstoj takega zdravljenja lahko povzročil tako velike bolečine, da bi bilo to v nasprotju s človekovim dostojanstvom, kar bi mu lahko povzročilo resne in nepopravljive duševne motnje ali ga celo napeljalo k samomoru. Natančneje, oceniti je treba nepopravljivost povečanja bolečin ob upoštevanju velikega števila dejavnikov, vključno z neposrednimi učinki in neposrednimi posledicami takega povečanja.

48.V zvezi z zahtevo, da lahko vrnitev zadevnega državljana tretje države temu povzroči hitro povečanje njegovih bolečin, je treba poudariti, da takega pogoja ni mogoče razlagati tako ozko, da bi nasprotoval vrnitvi hudo bolnega državljana tretje države le v izjemnih primerih, v katerih bi se njegove bolečine od prihoda na ozemlje namembne države ali takojšnjega podaljšanja tega prihoda znatno in nepopravljivo povečale. Nasprotno, upoštevati je treba dejstvo, da je lahko povečanje bolečin zadevne osebe zaradi vrnitve v državo, v kateri ustrezno zdravljenje ni na voljo, postopno in da je lahko potreben določen čas, da to povečanje postane znatno in nepopravljivo.

49.Tožena stranka se v konkretnem primeru sicer ni izrecno opredelila do te pravne podlage v smislu, da očitno prag resnosti v konkretnem primeru ni dosežen, torej da očitno zaradi razdraženega črevesja tožnika in posledično nujne prilagoditve prehrane ne obstaja tveganje skorajšnje smrti oziroma da očitno ne gre za situacijo, za katero obstajajo resni razlogi za prepričanje, da sicer ni neposrednega tveganja, da bo tožnik zaradi vrnitve umrl, vendar bi bil zaradi neobstoja ali nedostopnosti ustreznega zdravljenja v namembni državi izpostavljen dejanskemu tveganju resnega, hitrega in nepopravljivega poslabšanja svojega zdravstvenega stanja, ki bi povzročilo hude bolečine ali bistveno skrajšanje njene pričakovane življenjske dobe. Tožena stranka pa je upoštevala in se izrecno opredelila do tega, da se je tožnik že v Alžiriji zdravil in je imel dostop do zdravnika in zdravil, kot je sam zatrdil in je torej prejemal terapijo za zdravstvene težave.

50.Po sodni praksi ESČP v določenih izjemnih primerih - prav gotov vsaj v primeru psiho-socialnih (duševnih) boleznih, če prag resnosti z vidika 3. člena EKČP ni dosežen, pride lahko v primeru postopka vrnitve tujca oziroma prosilca za mednarodno zaščito v poštev tudi pravica do zasebnosti iz 8. člena EKČP. Vendar je v konkretnem primeru povsem očitno, da tožnikovih črevesnih težav ni mogoče povezati z varstvom pravice do zasebnosti glede na standarde iz sodbe v zadevi Savran, pri čemer tožnik v tožbi te pravice niti ne omenja.

51.V konkretnem primeru se torej dokazno breme ni prevalilo na toženo stranko v tem smislu, da bi morala v izpodbijanem aktu zavrniti vsakršen resen dvom o tveganju, da bi vrnitev tega državljana povzročila hitro, znatno in nepopravljivo poslabšanje te bolezni ali bolečin, ki jih ta povzroča, saj tožnik v upravnem postopku niti ni izkazal, da ima zahtevek glede 3. ali 8. člena člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen.

52.Izpodbijani akt je torej zakonit tako z vidika statusa begunca, subsidiarne zaščite kot tudi z vidika prepovedi vračanja. Pravno-formalno ima tožnik sicer prav, da sklicevanje na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 ni ustrezno glede na elemente nekonsistentnosti v obrazložitvi izpodbijanega akta in zato ob taki obrazložitvi ni ustrezno navesti, da je prosilec v postopku "navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite" po tem zakonu. Vendar pa se je tožena stranka pravilno oprla na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 (v zvezi s prvim odstavkom 62. člena ZMZ-1), češ da prosilec prihaja iz za tožnika varne izvorne države. V predmetni zadevi sodišče ni našlo podlage za to, da bi tožbi ugodilo iz katerih koli pravno-formalnih razlogov, ampak je z omenjenimi popravki in poudarki dopolnilo oziroma popravilo obrazložitev tožene stranke in tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

53.Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih glede na skope navedbe tožnika odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito. Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

- Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

- omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

- obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

- kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

- v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

- iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

54.V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

55.Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,

ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

52.Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno"

oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../.

53.S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.

54.Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------

1 Določilo petega odstavka 27. člena ZMZ-1.

2 Zadnji odstavek na strani 5 izpodbijanega akta.

3 Ibid.

4 M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41.

5 Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36.

6 Prošnja za mednarodno zaščito z dne 21. 9. 2023, str. 2, rubrika pod točko 15.

7 Prošnja za mednarodno zaščito z dne 22. 3. 2024.

8 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 18. 6. 2024.

9 Glej C-249/13, odst. 34, 36-37, 39, 43, 55, 56.

10 Za ta dokazni standard glej na primer: sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi F.G. v Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 11.

11 Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-59/17, 18. 9. 2019, odst. 26, 30.

12 Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, App no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 91.

13 Tudi tožena stranka se v zadnjem odstavku na strani 6 in v prvem odstavku na strani 7 izpodbijanega akta se tožena stranka sklicuje na to, da se pri odločitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepoved vstopa smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi v primeru izdaje odločbe o vrnitvi.

14 TQ, C-441/19, 14. 1. 2021, odst. 41, 72-73.

15 X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 55; AA., C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 49. Glej tudi prvi odstavek 13. člena Direktive o vračanju 2008/115, ki govori o pravnem sredstvu zoper odločbo v zvezi z vrnitvijo iz člena 12(1) Direktive o vračanju 2008/115 ter sodne odločbe Sodišča EU v zadevah: Tall, C-239/14, 17. 12. 2015, odst. 56-58; B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 50-51, 57, 60, 63; LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 43-45, 48; VT, C-641/20, 5. 5. 2021, odst. 22-32; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 66, 68; AA., C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 50-51.

16 Glej člen 7(1) in (4) Direktive o vračanju 2008/115.

17 Glej člen Direktive o vračanju 2008/115 in sodbi Sodišča EU v zadevah: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 54; AA, C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 48.

18 Glej določila členov 1., 2., 3(3) in (4) ter 6. člen Direktive o vračanju 2008/115 ter sodno prakso Sodišča EU v zadevah: FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 114-123; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 51-55; M. A., C-673/19, 24. 2. 2021, odst. 32, 39; AA, C-663/21, odst. 46.

19 TQ, C-441/19, 14. 1. 2021, odst. 79.

20 Ibid. odst. 80.

21 Po določbi člena 19(2) Listine se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določbo člena 6(5) Direktive o vračanju 2008/115.

22 Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.

23 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je Grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU.

24 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283.

25 Enako je Upravno sodišče odločilo tudi v številnih drugih zadevah zadevah od zadeve I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018 naprej.

26 X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 60.

27 Ibid. odst. 61.

28 Soering v. the U.K., 7. 7. 1989, odst. 88; J.K. and others v. Sweden, [GC], odst. 80, 90; C.K. and others v. Slovenia, C-578/16 PPU, odst. 59; M and X.X, C- 391/16, C-77/17, odst. 94; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 64.

29 Paposhvili v Belgium, App. no. 41738/10, 13. 12. 2016, odst. 175. To ni edini primer, kjer se je ESČP opredelilo do tega, da ni potrebna neposredna ali posredna odgovornost države za poslabšanje zdravstvenega stanja osebe v postopku vrnitve za zaščito pred prepovedjo vračanja (glej: Savran v Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 123.

30 X, 69/21, 22. 11. 2023, odst. 62.

31 Ibid. odst. 63.

32 Ibid. odst. 64.

33 Ibid. odst. 65.

34 Ibid. odst. 66.

35 Ibid. odst. 69.

36 Ibid. odst. 70.

37 Ibid. odst. 71.

38 Ibid. odst. 72.

39 Ibid. odst. 73. ESČP je po sodbi v zadevi Paposhvili še bolj natančno in celovito opredelilo kriterije in standarde za tovrstne situacije tveganj z vidika 3. člena EKČP v sodbi Velikega senata v zadevi Savran v Denmark (App. no. 57467/15, 7. 12. 2021 odst. 130-147), vendar jih v tem primeru ni treba povzemati, ker praga resnosti tožnik očitno ni izkazal.

40 Z zgoraj citirano materialno-pravno opredelitvijo minimalnega praga resnosti posega v pravico iz 4. člena Listine oziroma člena 19(2) Listine bi bilo sicer mogoče povezati ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem aktu, da "predstavljene težave v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic", vendar ta ugotovitev brez predhodno navedene materialne pravne podlage iz sodne prakse Sodišča EU in ESČP ne more imeti ustrezne argumentative teže.

41 Glej: Savran v. Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021 odst. 172-201.

42 Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.

43 Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.

44 Ibid. odst. 32-35, 37-39.

45 Ibid. odst. 41.

46 Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.

47 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19).

48 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.

49 Ibid. odst. 49.

50 Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.

51 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

52 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.

53 Ibid. odst. 58-59.

54 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

55 Ibid. odst. 55.

Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52-1

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4, 19, 19/2, 47

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - člen 46, 46/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.