Jedro

Obdolženčeva predkaznovanost ni nujen pogoj za obstoj ponovitvene nevarnosti.

Čeprav sklep, s katerim je bil obdolžencu izrečen vzgojni ukrep, še ni pravnomočen, je stopnja verjetnosti, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje izvršil, tako visoka, da ga sodišče lahko upošteva v okviru ocene obdolženčevega prejšnjega življenja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 6312/2012 z dne 3. 2. 2012 zoper obdolženega H. B. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. in 20. členom KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 6312/2012 z dne 7. 2. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi. V zahtevi navaja, da utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitani mu kaznivi dejanji, ni podan, saj je bil obdolženec pri dejanju, ki sta ga izvršila druga sostorilca, le prisoten. Po stališču zagovornika tudi niso podani drugi pogoji za odreditev pripora. Ni namreč mogoče šteti, da je obdolženec predkaznovan, saj je bil do sedaj obsojen le kot mladoletnik in mu je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutem eljeno. Po stališču vrhovne državne tožilke dokazi, navedeni v obeh sklepih, dajejo zadostno podlago za oceno, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno izpodbija tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj ugotovljene okoliščine izkazujejo realno in konkretno bojazen, da bi obdolženec na prostosti s kaznivimi dejanji nadaljeval. 4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Iz izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora izhaja, da je dežurni preiskovalni sodnik z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma ugotovil, da je obdolženec oškodovancu iz žepa vzel denarnico ter sodeloval pri poskusu dviga denarja z bankomata. Navedenim zaključkom je v celoti pritrdil tudi senat. Ker je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, navedene presoje sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navedbe zagovornika, da je bil obdolženec pri kaznivem dejanju le prisoten, zato predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Vrhovno sodišče prav tako ne more slediti navedbam zagovornika, da niso podani preostali pogoji za odreditev pripora. Pritrditi je sicer potrebno zagovorniku, da obdolženec zaradi kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen, vendar obdolženčeva predkaznovanost tudi ni nujen pogoj za obstoj ponovitvene nevarnosti. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. V obravnavanem primeru je sodišče zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo na ugotovitev, da je obdolženec brez poklica in zaposlitve ter brez zadostnih sredstev za njegov način preživljanja. Kot okoliščino, ki utemeljuje nevarnost, da bo obdolženec na prostosti istovrstna kazniva dejanja ponavljal, je ocenilo tudi dejstvo, da so zoper obdolženca v teku trije kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, pri čemer je bil obdolžencu zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 s sklepom IV K 13122/2011 z dne 21. 9. 2011 izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod. Navedeni sklep sicer še ni pravnomočen, vendar se postopek nahaja v fazi, v kateri je stopnja verjetnosti, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje izvršil, tako visoka, da je sodišče v obravnavani zadevi slednje lahko upoštevalo v okviru ocene obdolženčevega prejšnjega življenja. Dejstvo, da je bil z navedenim sklepom obdolženec obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi ga izvršil kot mladoletnik, pa na presojo ponovitvene nevarnosti ne more imeti vpliva. Ne gre namreč za oddaljeni dogodek iz obdolženčeve mladosti, pač pa za dejanje, ki naj bi ga izvršil v marcu 2011. Glede na navedeno ter upoštevaje obdolženčevo premoženjsko stanje je sodišče utemeljeno sklepalo o obstoju realne in konkretne bojazni, da bo obdolženec na prostosti z istovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. 7. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.