Jedro

Edini tožnikov prihodek, s katerim se moraJO preživljati on in njegovi družinski člani, je nadomestilo za invalidnost v višini 262,00 EUR. Ker je ta znesek nižji od osnovnega zneska minimalnega dohodka (ki znaša 269,20 EUR in ga opredeljuje 8. člen ZSVarPre), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse za tožnika v celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnika oprosti plačila sodne takse v celoti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse, v II. točki izreka pa je tožnika delno oprostilo plačila sodne takse in odločilo, da je tožnik dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga v celoti oprosti plačila sodne takse. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kot brezposelna oseba upravičen do denarnega nadomestila v višini 489,28 EUR. Tožnik je to nadomestilo prejemal le v obdobju od 1. 6. 2014 do 31. 8. 2014, zadnje izplačilo za avgust 2014 pa je prejel 15. 9. 2014. Tožnik je izpolnil izjavo o premoženjskem stanju, kjer je podpisal izjavo, da so vsi podatki v vlogi resnični, točni in popolni. K vlogi je priložil tudi ustrezna dokazila. Edini prihodek tožnika je nadomestilo za invalidnost v znesku 262,00 EUR, s katerim se mora preživljati tožnikova tričlanska družina (brezposelna žena in sin). Glede na navedeno bi bilo s plačilom takse v višini 150,00 EUR očitno ogroženo preživljanje tožnikove družine. Sodišče prve stopnje je pri sklicevanju na 11. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) glede delne oprostitve plačila sodne takse prezrlo odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014, v kateri je bilo ugotovljeno, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo v delu, ki onemogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Do odprave ugotovljenega neskladja se prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks v celoti, sklicujoč se na 11. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.), iz katerega izhaja, da lahko sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (člen 11/1 ZST-1). Kolikor pa stranka ni bila prejemnik te denarne socialne pomoči, je bila lahko le delno oproščena plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama oz. s katerimi se preživljajo njeni družinski člani (člen 11/2 ZST-1). Tretji odstavek 11. člena ZST-1 pa je določil pogoje za odložitev plačila sodne takse ali za obročno odplačevanje te takse stranki, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po 1. odstavku 11. člena ZST-1. Skladnost navedene določbe ZST-1 z Ustavo RS je presojalo tudi Ustavno sodišče RS in z odločbo št. U-I-85/2014 z dne 10. 7. 2014 (Ur. l. RS, št. 58/2014) ugotovilo nezakonitost določbe člena 11/1 ZST-1, v zvezi s členom 11/2 in 11/3 ZST-1 v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti plačila sodne takse v celoti stranko, ki ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Ustavno sodišče RS je določilo tudi način izvršitve svoje odločbe in sicer tako, da do odprave ugotovljenega neskladja sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi to vlogo podala.

Sodišče prve stopnje pa zgoraj omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS ni upoštevalo in je predlog za oprostitev plačila sodne takse v celoti, sklicujoč se na 11. člen ZST-1, zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane sklepa je razbrati, da je tožnika delno oprostilo plačila sodne takse (in mu naložilo plačilo takse v višini 150,00 EUR) glede na to, da je tožnik kot brezposelna oseba upravičen do denarnega nadomestila v višini 489,28 EUR (podatek iz odločbe o brezplačni pravni pomoči opr. št. Bpp 298/2014 z dne 24. 10. 2014), da prejema nadomestilo za invalidnost v znesku 262,00 EUR, da nima premoženja, da je njegova žena nezaposlena in ne prejema nobenih dohodkov, pri čemer tožnik za 23 letnega sina ni izkazal dolžnosti preživljanja.

Iz izpisa Zavoda RS za zaposlovanje z dne 18. 3. 2015 (A6) izhaja, da je imel tožnik pravico do denarnega nadomestila v bruto višini 624,86 EUR (neto 489,27 EUR) za obdobje od 1. 6. 2014 do 31. 8. 2014 in da je bilo zadnje izplačilo tega nadomestila izvedeno dne 15. 9. 2014 (tožnik je tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil 28. 1. 2015). To pa pomeni (tudi glede na izjavo o premoženjskem stanju, ki jo je tožnik podal na podlagi 12. člena ZST-1), da je edini tožnikov prihodek, s katerim se mora preživljati on in njegovi družinski člani, nadomestilo za invalidnost v višini 262,00 EUR. Ker je navedeni znesek nižji od osnovnega zneska minimalnega dohodka (ki znaša 269,20 EUR in ga opredeljuje 8. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih; ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 in nadalj.), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse za tožnika v celoti (skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014).

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožnika v celoti oprostilo plačila sodne takse (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 2. in 5. alinejo člena 358. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.