Jedro

Tožnica s svojim zahtevkom ni v celoti uspela. Potem, ko je bilo podano izvedensko mnenje iz katerega izhaja ugotovitev sodnega izvedenca, da tožnica ni bila zmožna za opravljanje dela v polnem delovnem času v določenem obdobju, tožnica ni postavila datuma, do kdaj naj bi ta začasna nezmožnost za delo trajala, zato je bilo potrebno šteti, da tožnica uveljavlja začasno nezmožnost za delo vse do naroka za glavno obravnavo. Ker pa je bilo bistvo spora v presoji izpodbijanih odločb tožene stranke in ker je tožnica tudi delno uspela glede ugotovitve začasne nezmožnosti za delo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za delni uspeh, torej za uspeh v višini 50 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških postopka (V. točka izreka) spremeni tako, da se znesek „163,51 EUR“ zviša na znesek „327,02 EUR“. V ostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 27,37 EUR, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v stroškovnem sklepu (V. točka izreka) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 163,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila.

Zoper stroškovni sklep je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu. V njej navaja, da je sodišče tožnici od skupnih 654,05 EUR priznalo le 25 % ob razlogovanju, da naj bi v socialnem sporu uspela le v višini 25 %. Tožnica naj bi namreč uveljavljala odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 6. 11. 2010 do 5. 9. 2013, to je za 2 leti in 10 mesecev, uspela pa je le z odpravo odločb ter z ugotovitvijo začasne nezmožnosti za delo za 5,5 mesecev. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je tožnica uspela v postopku dokazati, da je tožena stranka sprejela napačno odločitev. Tožnica res ni postavila končnega datuma, do kdaj uveljavlja začasno nezmožnost za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, zato je sodišče ta datum postavilo na datum zadnje glavne obravnave. Tožnica ob vložitvi tožbe nikakor ni mogla vedeti, do kdaj bo njena nezmožnost za delo trajala, tožbo pa je morala vložiti zaradi prekluzivnih rokov. Potrebni stroški za ta postopek so nastali že s sprožitvijo samega postopka in z zastopanjem na narokih ter prihodom na narok. Da je bila zadeva obravnavana 5. 9. 2013, pa ni bilo odvisno od tožnice. Zato meni, da je uspela s celotnim svojim zahtevkom v vseh bistvenih elementih in zato je tudi upravičena do povračila vseh nastalih stroškov. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju s siceršnjo sodno prakso v primerljivih zadevah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o stroških postopka spremeni tako, da se tožnici priznajo in toženi stranki naložijo v plačilo vsi stroški postopka, ne pa le njihov sorazmerni del oziroma, da se sklep o stroških postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje, s tem, ko je odločalo, v kakšnem obsegu je tožnica uspela v sporu, zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je s tožbo uveljavljala odpravo odločb tožene stranke ter ugotovitev, da je bila tudi v obdobju od 6. 11. 2010 dalje zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu. Tožnica ni postavila končnega datuma, do kdaj naj bi ta začasna nezmožnost za delo trajala, zato je sodišče samo štelo, da tožnica uveljavlja začasno nezmožnost za delo vse do naroka za glavno obravnavo, ki je bil opravljen dne 5. 9. 2013. Sodišče je s sodbo odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu v času od 6. 11. 2010 do 18. 4. 2011. Zavrnilo pa je zahtevek za obdobje od 19. 4. 2011 pa do 5. 9. 2013. Pri odmeri stroškov je štelo, da tožnica z zahtevkom ni uspela v celoti, temveč le delno, torej le v višini 25 %.

Stroški postopka se odmerijo v skladu z uspehom v pravdi. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožnica s svojim zahtevkom ni v celoti uspela. Potem, ko je bilo podano izvedensko mnenje iz katerega izhaja ugotovitev sodnega izvedenca, da tožnica ni bila zmožna za opravljanje dela v polnem delovnem času od 6. 11. 2010 do 18. 4. 2011, tožnica ni postavila datuma, do kdaj naj bi ta začasna nezmožnost za delo trajala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da uveljavlja začasno nezmožnost za delo vse do naroka za glavno obravnavo. Ker pa je bilo bistvo spora v presoji izpodbijanih odločb tožene stranke in ker je tožnica tudi delno uspela glede ugotovitve začasne nezmožnosti za delo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za delni uspeh, torej za uspeh v višini 50 %, ne pa zgolj v višini 25 %, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijani stroškovni sklep spremenilo tako, da je znesek „163,51 EUR“ zvišalo na znesek „327,02 EUR“. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Taka odločitev tudi ne odstopa od dosedanje prakse pritožbenega sodišča, razvidne iz številnih zadev, kot npr. Psp 169/2013 z dne 29. 8. 2013, Psp 110/2013 z dne 16. 5. 2013, Psp 146/2012 z dne 19. 4. 2012, itd..

Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) tožnici priznalo 27,37 EUR. Upoštevalo je vrednost predmeta in koeficient po tar. št. 3210. Nagrada za postopek tako znaša 48,00 EUR. Pritožbeno sodišče je priznalo še 20,00 EUR po tar. št. 6002 in pa 22 % DDV po tar. št. 6007, ter upoštevalo uspeh v višini 33 %. Pritožbene stroške je dolžna tožnici plačati tožena stranka v roku 8 dni.