Jedro

Upoštevajoč neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je leta 2011 tožena stranka ustvarila za 337.221,00 EUR čistega dobička, kar je šestkrat več kot znaša sporna terjatev, tožeča stranka ni za verjetno izkazala nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe terjatev onemogočena ali precej otežena ne glede na strukturo kapitala.

Tožeča stranka s povzemanjem zakonskega teksta in abstraktnimi navedbami o pričakovani nemožnosti poplačila iz premoženja tožene stranke, če bo v pravdi uspela, ni konkretizirala potrebnosti izdaje ostalih predlaganih predhodnih odredb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja terjatve tožeče stranke v znesku 51.501,21 EUR s pripadki in izvršilnimi stroški s pripadki na a) prepoved organizacijam za plačilni promet, da toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu izplačajo iz njenih računov vtoževani znesek s pripadki, b) na vpis zastavne pravice na 100 % poslovnem deležu, ki ga ima tožena stranka v družbi M. d.o.o. in na 80 % poslovnem deležu v družbi P. d.o.o., c) na vpis zaznambe zastavne pravice pri posameznih nepremičninah tožene stranke in na d) na rubež premičnin dolžnika, ki naj bi ga opravil sodni izvršitelj N..

2. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče izda predhodno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo je pa tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Tudi ona je predlagala povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je razvidno iz 1. točke te obrazložitve, je tožeča stranka v zavarovanje svoje terjatve v znesku 51.501,21 EUR s pripadki in stroški predlagala izdajo kar štirih predhodnih odredb.

6. Sodišče prve stopnje je prvo predlagano predhodno odredbo zavrnilo na podlagi ugotovitve, da iz bilance stanja (A34) izhaja, da je imela tožena stranka na dan 31. 12. 2011 kar 52.254.075,00 EUR sredstev, kar je precej več kot v letu pred tem (43.189.157,00 EUR). Od tega kratkoročna sredstva znašajo 35.459.789,00 EUR, pri čemer na zaloge odpade 14.118.577,00 EUR, na kratkoročne finančne naložbe 5.956.972,00 EUR, na kratkoročne poslovne terjatve 14.615.333,00 EUR in na denarna sredstva 768.907,00 EUR. Kratkoročne obveznosti so znašale 28.332.924,00 EUR in so torej bistveno višje od kratkoročnih obveznosti tožene stranke. Tako v letu 2010 kot v letu 2011 je ustvarila za več kot 18.000.000,00 EUR čistih prihodkov. V letu 2011 je dosegla 337.221,00 EUR čistega dobička, kar je šestkrat več kot znaša sporna terjatev.

7. Zgornjim ugotovitvam tožeča stranka v pritožbi niti z eno besedo ni nasprotovala. Vztrajala je pri tem, da bilanca stanja tožene stranke za leto 2011 dokazuje, da so lastni viri tožene stranke znašali le 19,88 % oziroma, da je zadolženost tožene stranke znašala 80,12 %. Po njenem neblokiran račun, ki je po prepričanju sodišča prve stopnje tudi eden od pokazateljev, da tožena stranka ni kritično zadolžena, ne pomeni nič.

8. Upoštevajoč neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je leta 2011 tožena stranka ustvarila za 337.221,00 EUR čistega dobička, kar je šestkrat več kot znaša sporna terjatev, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni za verjetno izkazala nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe terjatev onemogočena ali precej otežena ne glede na strukturo kapitala.

9. Po določilu drugega odstavka 260. člena ZIZ sodišče lahko izda dve ali več predhodnih odredb, vendar le, če je to potrebno. Potrebnost štirih predlaganih predhodnih odredb je tožeča stranka utemeljevala z „višino terjatve, ki jo vtožuje“. Navedla je tudi, da so „nepremičnine tožene stranke že do sedaj toliko obremenjene, da se tožeča stranka ne bo mogla poplačati z njihovo prodajo. Enako velja za poslovne deleže tožene stranke v obeh kapitalsko povezanih družbah. Zato je po njenem potrebno izdati tudi predhodno odredbo z rubežem premičnin dolžnika, ki naj jih opravi izvršitelj N..“

10. Iz gornje obrazložitve (točka 6. - 8.) je razvidno, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe na prepoved organizacijam za plačilni promet, izplačevati iz dolžnikovega računa kot neutemeljen zavrnilo. Zato je sodišče prve stopnje po nepotrebnem navajalo razloge za zavrnitev ostalih predlaganih predhodnih odredb. Tožeča stranka namreč s povzemanjem zakonskega teksta in abstraktnimi navedbami o pričakovani nemožnosti poplačila iz premoženja tožene stranke, če bo v pravdi uspela, ni konkretizirala potrebnosti izdaje ostalih predlaganih predhodnih odredb. Zato se tudi pritožbeno sodišče ne ukvarja s tistimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zavrnitev preostalih treh predhodnih odredb (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeno novoto in zatrjuje, da je tožena stranka tik pred stečajem, kar naj bi tožeča stranka izvedela po prejemu izpodbijanega sklepa. Preteči stečaj naj bi po njenem potrjeval zapisnik Sveta M. z dne 20. 6. 2012, ki ga je priložila k svoji pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta zapisnik nastal pet mesecev pred vložitvijo predloga za izdajo prehodne odredbe. Tožeča stranka ni pojasnila, od koga in kako je izvedela za preteči stečaj, kar bi morala, da bi bilo možno preveriti ali teh podatkov dejansko ni mogla brez svoje krivde navesti že v predlogu. Zato navedbo o pretečem stečaju pritožbeno sodišče ocenjuje kot nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke pa temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 15. členom ZIZ. V odgovoru na pritožbo namreč tožena stranka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi, zato je ta vloga nepotrebna vloga.