Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva obs. I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z navedenima sodbama je bil obs. I.B. pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj ropa, posilstva in poskusa spolnega nasilja na enotno kazen sedem (7) let zapora in mu je bil izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države za vselej.

Obs. I.B. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 7. in 11. točki 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih kršitev tega zakona, uveljavlja torej razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Trdi, da izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje njenim razlogom, da sodba ni "jasno obrazložena glede izvedenca psihiatra", da ni zavzela stališča do nasprotij v izpovedbah prič, da sta bila dokazni postopek in ocena dokazov pristranska v škodo obsojenca, da je izrek o kazni pomanjkljivo obrazložen in da bi sodišči morali uporabiti novo kazensko zakonodajo. Predlaga, da se kršitve zakona odpravijo in se mu izreče milejša sankcija po novem Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (KZ).

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti mnenja, da ta ni utemeljena, ker v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi ni pojasnjeno, v čem naj bi obstajalo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, zato te trditve ni mogoče preskusiti. Ni utemeljena navedba, da v sodbi ni obrazloženo stališče o strokovnosti mnenja izvedenca psihiatra, saj je to obširno storjeno na 11. strani sodbe. Nekatera nasprotja med izpovedbami prič so le v zvezi s kaznivim dejanjem v škodo K.A., namreč o verižici, ki naj bi bila v sobi oškodovanke. Sodišče je te razlike v izpovedbah ugotovilo, ocenilo pa je, da so nebistvene (10. stran sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi po oceni vrhovnega sodišča objektivno, vestno in izčrpno izvedlo dokazni postopek in pravilno ocenilo razpoložljive dokaze. Obramba ni predlagala dopolnitve dokaznega postopka, zato ni utemeljen očitek, da je sodišča vodilo kazenski postopek in ocenjevalo dokaze pristransko, torej v nasprotju z določbami 355. člena ZKP. Izrek o sankcijah je ustrezno obrazložen na 12. in 13. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Za kršitev iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP gre, če sodišče s sodbo ne reši popolnoma predmeta obtožbe. V zahtevi za varstvo zakonitosti ni povedano, o katerem delu obtožbe ni odločeno, sicer pa bi bila taka kršitev v korist obsojenca in je zgolj na njegovo zahtevo ni moč upoštevati, ker bi bilo to v nasprotju s 385. členom ZKP.

Obsojenec zmotno meni, da bi bilo treba v skladu z 2. odstavkom 3. člena KZ o uporabi milejšega kazenskega zakona že v rednem sojenju uporabiti novi kazenski zakonik, saj ta še ni takrat veljal, v postopku za izredna pravna sredstva pa se takšne spremembe zakona ne more upoštevati.

Zahteve v delu, kjer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (o prištenosti obsojenca, o pomenu okoliščine, da policija obsojenca ni pridržala takoj po dejanju v škodo K.A.) in odločbo o kazni, češ da je previsoka, ni mogoče upoštevati, ker iz teh razlogov obravnavanega izrednega pravnega sredstva ni dopustno vložiti.