Jedro

Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se za postopek z zavarovalnico ne uporablja določba 239. člena OZ.

Obveznosti zavarovalnice so zakonsko določene v 943. členu OZ. Če zavarovalnica glede izplačila zavarovalnine pride v zamudo, jo bremenijo zamudne sankcije po splošnih pravilih obligacijskega prava in v poštev pride predvsem plačilo zamudnih obresti, pa tudi odškodnine.

Kot jo je pravilno opozorila tožena stranka že v svojih trditvenih (ugovornih) navedbah, je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme v zvezi z ugotavljanjem višine izgubljenega dobička ne le glede prihodkov, ampak tudi glede odhodkov, ampak tožeča stranka svojih trditve v to smer ni podala.

Trditveno in dokazno breme je vprašanje materialnega prava in pomanjkanje trditev, ki jih mora podati stranka, v konkretnem primeru tožeča stranka, ki vtožuje izgubljeni dobiček, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 11.297,20 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 200/2016 z dne 12.9.2018 izreklo: ″ I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Tožena stranka Zavarovalnica ... je dolžna plačati tožeči stranki .... 2.400.000,00 EUR izgubljenega prihodka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo." II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 98.967,01 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.″

2. V obravnavani zadevi gre za drugo sojenje, kar je v izpodbijani sodbi tudi obrazloženo (63.točka obrazložitve) in pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje s sodbo I Pg 952/2010 z dne 23.1.2015 tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo zavarovalnine, delno ugodilo za 192.479,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2011 dalje do plačila (na TRR ...), medtem ko je presežni del tožbenega zahtevka za plačilo nadaljnjih 532.000 EUR zavarovalnine in zakonske zamudne obresti od od prisojene zavarovalnine od 3.10.2007 do 28.11.2011, zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo zahtevek za plačilo izgubljenega dohodka v znesku 12.241.666,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2010 dalje in zahtevek za plačilo rente od 1.6.2010 do 31.12.2026 v znesku 393.666,66 EUR mesečno, pri čemer je tožniku naložilo plačilo 85.411,59 EUR pravdnih stroškov.

3. Pritožbeno sodišče povzema iz obrazložitve prvotne sodbe I Pg 952/2010 z dne 23.1.2015 naslednje bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in materialno pravne zaključke: (-) da tožeča stranka vtožuje terjatev 742.479,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2007 dalje iz naslova premalo plačane zavarovalnine po zavarovalni pogodbi in iz naslova izgubljenega dohodka 12,241.666,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2010 ( od dneva vložitve tožbe ) in mesečno rento 393.666,66 EUR za čas od 1.6.2010 do 31.12.2026 ; (-) da sta pravdni stranki 7. 3. 2007 za tiskarski stroj sklenili zavarovalno pogodbo za zavarovalno vsoto 1.000.000,00 EUR (A 2) in sestavni del zavarovalne pogodbe so njeni splošni pogoji ... (A 3), ki pojasnjujejo pojem zavarovalca (oseba, ki sklene zavarovanje) in zavarovanca (oseba, katere premoženje je zavarovano) ter glede slednjega določajo, da sta zavarovanec in zavarovalec ista oseba, razen pri zavarovanju na tuj račun; (-) da je v konkretnem primeru formalno šlo za zavarovanje na tuj račun (na račun leasingodajalca), saj je tožnik leasingojemalec tiskarskega stroja po leasing pogodbi z dne 26. 5. 2005 (C 1), kar pomeni, da ni njegov lastnik, saj bo to postal šele po plačilu zadnjega leasing obroka, ker pa stroj v času veljavnosti leasing pogodbe ekonomsko uporablja za svoj račun, je bil zato dejansko zavarovan njegov premoženjski interes, poleg tega je tožnik z leasingodajalcem 3. 9. 2008 sklenil pogodbo o odstopu terjatve (A 4), na podlagi katere je od njega prevzel terjatev za plačilo zavarovalnine in je tožnik aktivno legitimiran za zahtevek glede plačila zavarovalnine; (-) da je 3.10.2007 je na tiskarskem stroju prišlo do večje škode in tožnik je o nastopu zavarovalnega primera takoj obvestil toženko, ki je s strani pooblaščenega cenilca R. J. še istega dne opravila ogled škode z zavarovanjem dokazov in ugotovljeno je bilo, da so poškodovani elektronski deli stroja (bili so vidno zažgani pri dovodu elektrike), višine škode pa takrat še ni bilo mogoče ugotoviti in jo je R. J. v zapisnik naknadno vnesel (“cca 220.000,00 EUR”) takrat, ko je bila približna ocena posredovana s strani tožnika in kar je bilo še pred novim letom 2008, ko je bilo treba določiti rezervacijo škode; (-) da je škoda bila okvirno ocenjena v višini 20 % celotne vrednosti stroja (1.000.000 EUR), vzrok za škodo pa je bil električni udar, ki je zavarovan način nastanka škode; (-) da se je toženka s tožnikom takoj po škodnem dogodku dogovorila, da popiše poškodovane dele in se poveže s proizvajalcem stroja KBA, saj je bilo med pravdnima strankama enotno mnenje, da je ta najbolj kvalificiran subjekt za oceno višine škode, ker pa KBA zgolj na podlagi popisa ni mogel izdelati predračuna, je tožnik na njihovo zahtevo naknadno na Dunaj poslal tudi poškodovane elemente; (-) da je tožnik preko telefonskega kontakta s KBA novembra 2007 izvedel, da škoda okvirno znaša 220.000,00 EUR in prijavo strojelomne škode je nato tožnik 22. 11. 2007 (kot je razvidno iz dohodne štampiljke) skupaj s popisom poškodovanih delov poslal toženi stranki; (-) da je proizvajalec stroja KBA tožniku na podlagi prejetih poškodovanih delov 5. 2. 2008 posredoval ponudbo (A11), v kateri je stroške njihovih nadomestnih delov ocenil na 230.578,08 EUR, naknadno pa je KBA tožnika z dopisom 22. 2. 2008 (A 12) obvestil, da je približno oceno okvare in potrebnih nadomestnih delov lahko izdelal šele takrat, ko je prejel stare (poškodovane) dele stroja; (-) da je tožnik 22. 2. 2008 toženki posredoval ponudbo KBA glede stroškov popravila poškodovanih delov v višini 230.578,08 EUR in zahteval, da mu plača zavarovalnino v okviru te ponudbe, z urgenco 27. 2. 2008 (B 18) ji je poslal še dopis KBA z dne 22. 2. 2008 (obrazložitev ponudbe) in jo pozval na takojšnjo rešitev škodnega primera; (-) da je toženka 10. 3 .3008 odgovorila (A 137), da trenutno razpolaga le z dokumentom (KBA z dne 5. 2. 2008), kjer je opredeljena najava višine škode (predračun), zato od tožnika pričakuje še listine, iz katere bo razvidna dejanska višina materialne škode (račun, pogodba za popravilo, plačilo predujma...) in bo toženka za tem izpolnila pogodbene obveznosti; (-) da je tožnik s strani KBA izposloval še dopis z dne 19. 6. 2008 (A 13), s katerim je KBA kot vzrok škode potrdila električni udar (prevelika napetost), ki je posledično poškodoval računalnik in stikalno omarico stroja (krmilni sistem), poškodovanih delov, za katere so sestavili ponudbo, po oceni KBA ni več mogoče popraviti in jih je treba zavreči, za elektronske dele, ki so ostali v stroju, pa ne morejo prevzeti garancije, da bodo še delovali, ker pa je stroj star več kot 20 let, tudi ni več originalnih rezervnih delov, zato predlagajo, da tožnik stikalne omarice in računalniško omarico prepelje v njihov obrat, da jih bodo po starih načrtih opremili z novimi deli, šele za tem bodo podali informacijo o stroških, ki pa bodo gotovo višji od 500.000,00 EUR in vanje niso všteti stroški za montažo na kraju in aktivacijo stroja; (-) da so v tistem času do toženke prišle govorice, da tožnik na tem stroju ni imel veliko dela in je zato škodni dogodek skonstruiral (priredil za potrebe plačila zavarovalnine), je toženka sprožila postopek interne raziskave in naknadno temeljiteje ugotavljala vzrok za nastanek škode ter je v zvezi s tem tožnika pozvala na dodatno dokumentacijo, kar je slednji storil 19. 5. 2008 (B 19); (-) da je v zvezi z raziskovanjem okoliščin nastanka nezgode toženka nato angažirala izvedenca elektro stroke I. Z., ki je ob navzočnosti S. R. 9. 7. 2008 ogledal kraj nezgode in 3. 8. 2008 napisal izvedensko mnenje (B6); (-) da so na podlagi ponudbe KBA z dne 5. 2. 2008 strokovne službe centrale toženke po prejemu izvedenskega mnenja odobrile, da se škoda likvidira v višini sprva 60 % ponudbe KBA, saj so še pričakovali pogajanja, nato pa so odobrile izplačilo do višine 90 % ponudbe KBA;(-) da je postopek likvidacije tako potekal v skladu z željo tožnika, naj se kot edina realna ocena višine škode prizna ponudba KBA z dne 5. 2. 2008, in v skladu z dejstvom, da tožnik poškodb ne bo popravil; (-) da se je tudi v času izplačila zavarovalnine tožnik, kot je razvidno iz dopisa njegovega pooblaščenca z dne 4. 9. 2008 (B 26), strinjal, da se škodni primer likvidira po ponudbi KBA v višini 230.578,08 EUR (“... iz tega razloga zato predlagamo, da nastalo škodo na stroju v celoti poravnate v višini izkazanega predračuna ...”) in ker mu je toženka z nakazili 8. 9. 2008 v višini 138.246,85 EUR in 24. 12. 2008 v višini dodatnih 69.173 EUR poravnala 90 % ponudbe KBA (in ne 100 %), pa je bilo za tožnika, kot je razvidno iz dopisa njegovega pooblaščenca z dne 17.12.2008 (B31), spornih le še 11.528,90 EUR; (-) da je tožnik bil pripravljen podpisati poravnavo za 95 % ponudbe KBA, toženka pa s tem predlogom ni soglašala, zato se je štelo, da je z nakazilom 207.514,27 EUR plačala nesporni del zavarovalnine; (-) da je tožnik toženki 30.3.2009 sporočil (A 128) in mu poslal dopis KBA z dne 20.3.2009 (A14 listina),da je bila v zavarovalni pogodbi določena zavarovalna vsota 1.000.000 EUR, zato ob upoštevanju dopisa KBA, da bi stroški popravila stroja gotovo presegli 500.000 EUR, izplačana zavarovalnina v višini 207.520,77 EUR ni zadostna za pokritje škode in po mnenju tožnika zato stroškovni princip obračunane škode ni uporaben, saj bi se moralo upoštevati tudi stroške montaže in transporta stroja k proizvajalcu, kar pomeni, da bi bilo pri obračunu škode treba uporabiti metodo stanja poškodovane stvari pred in po škodnem dogodku in glede na to, da so ostanki stroja po oceni KBA vredni 50.000 EUR in ob upoštevanju zavarovalne vsote ter izplačane zavarovalnine, bi morala toženka po oceni tožnika plačati še 742.479,23 EUR;(-) da je glede na podan razširjen zahtevek za plačilo zavarovalnine toženka 3. 6. 2009 tožnika pozvala (A 130), naj ji sporoči lokacijo stroja in v primeru, da je že odtujen, naslov novega lastnika, saj si ga namerava ponovno ogledati s pomočjo ustreznih strokovnjakov in v zvezi s tem ji je tožnik 8. 6. 2009 sporočil (A 131), da je stroj še vedno na znani lokaciji, in ji predlagal, da se celotni stroj prepelje k proizvajalcu zaradi kvalificirane ocene stroškov celotnega popravila.,ker pa je to povezano z visokimi stroški, je po njegovi oceni smiselno obračunati škodo, kot je predlagano v predhodnem dopisu (A 128), torej s plačilom preostale zavarovalne vsote 742.479,23 EUR, saj se stroja ne izplača popravljati;(-) da je na podlagi urgence z dne 14. 7. 2009 (A 133) toženka 14. 8. 2009 odgovorila (A 135), da si stroja po posvetu s strokovnimi službami ne bo znova ogledala in da je vztrajala, da je z opravljenim izplačilom zavarovalnine v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost; (-) da je med postopkom tožnik s strani KBA 7. 6. 2010 pridobil še ponudbo za popravilo stroja z garancijo (A 136) za 1.323.000 EUR, in pred pravdo oceno specializirane firme V. C. z dne 28. 5. 2010 glede 40 letnega delovanja stroja ob rednem vzdrževanju (A 10) in ponudbo za popravilo pooblaščenega serviserja G. International SARL z dne 14. 4. 2010 za 1.258.000 EUR z garancijo za delovanje novih delov (A 15); (-) da je toženka zato 29. 12. 2011 opravila nov preračun škode (B 27) in ob upoštevanju četrtega odstavka 6. člena splošnih pogojev ugotovila, da pravilen izračun znaša 204.305,60 EUR (3.214,67 EUR več, kot je izplačala tožniku) in hkrati je upoštevala 5. člen splošnih pogojev, ki opredeljuje pojem zavarovalne vrednosti, ki je nabavna cena nove stvari, povečana za stroške montaže in zmanjšana za znesek izgubljene vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske zastarelosti, če ni drugače dogovorjeno; (-) da je iz obračuna razvidno (B 27), da je toženka iz cenitvenega poročila R. J. (B 10) kot novonabavno ceno upoštevala 4.729.000 EUR, koeficienta fizične zastarelosti 0,2 in funkcionalne zastarelosti 0,9 (ekonomske zastaranosti R. J. zaradi pričakovane zasedenosti stroja ni upošteval) in starost stroja na dan ocenjevanja 19 let, bodoča življenjska doba stroja je tako 4,75 let (starost - (kfiz x starost) / kfiz), oziroma z odštetjem dveh let od izdelave cenitvenega poročila 2,75 let, vrednost stroja na dan škode pa 510.764,00 EUR (4.729.300 EUR x 0,9 x 0,12), nato je glede na izvedbo stroja ocenila, da znaša sorazmerna funkcionalna udeležba poškodovanega dela stroja proti celotni napravi 35 do 40 % in ker gre za totalno škodo zaradi poškodbe elektronike, ki je ne izdelujejo več, predstavlja njena obveznost 40 % od vrednosti stroja na dan škodnega dogodka, kar je 204.305,60 EUR (510.764,00 EUR x 40 %); (-) da je glede pravilnosti uporabljenih parametrov pri izdelavi obračuna toženke in glede vprašanj tožnika (ali je prišlo na stroju do totalne škode, kakšna je doba njegove uporabnosti, kakšna je njegova knjigovodska vrednost na dan škode, ali je stroj mogoče popraviti, ali gre za realno ponudbo popravila stroja KBA glede njegovega predračuna z dne 7. 6. 2010) izvedenec strojne stroke podal mnenje, da je ocena družbe V. C. o 40 letnem delovanju stroja ob rednem vzdrževanju zelo sporna in le če bi iztrošene in pokvarjene dele dosledno zamenjevali, bi stroj sicer lahko deloval 40 let in več, vendar je vprašljiva ekonomska upravičenost, zato je po oceni izvedenca realna in gospodarna doba uporabe takega stroja 25 let in njegova knjigovodska vrednost je na dan škode znašala 909.409,54 EUR (ob upoštevanju 5 % letne amortizacijske stopnje) oz. 869.621,24 EUR (ob upoštevanju 10 % letne amortizacijske stopnje), tržna vrednost je znašala 804.300,00 EUR (zaradi poteka časa je upošteval podatke iz cenitvenega poročila R. J. iz aprila 2005 in na metodološke principe), zavarovana vrednost stroja pa 1.000.000 EUR; (-) da je glede opredelitev do obračuna toženke izvedenec navedel, da dejstvo, da je cenilec uporabil podatke o nadomestitveni vrednosti iz cenitvenega poročila R. J., ni sporno, da je sporna ocena pričakovane dobe uporabe stroja 2,75 let, saj če je tožnik kupil rabljen stroj in ga postavil v obratovanje, je zanesljivo na njem opravil večja vzdrževalna dela, kar pomeni, da je treba predpostavke o pričakovani dobi ustrezno podaljšati vsaj na pričakovano dobo koristnosti 5 let in če bi ocenjevalec poleg matematičnega pristopa upošteval tudi tehnično ekonomska dejstva ter pridobil dodatno ponudbo sekundarnega trga, bi bila vrednost stroja na dan škodnega dogodka višja in bi se po oceni izvedenca gibala v okviru tržne vrednosti (804.000,00 EUR); (-) da tožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi jo morala tožena stranka obračunati škodo kot totalno škodo po drugem odstavku 6. člena splošnih pogojev, ker se na podlagi tega odstavka šteje, da je stvar uničena in se zato škoda obračuna po 1. točki prvega odstavka 6.člena Splošnih pogojev, če bi stroški popravila dosegli vrednost stvari ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera, zmanjšano za vrednost ostankov, s tem da 1. točka glede uničenja zavarovane stvari določa obračun škode po zavarovalni vrednosti ob zaključku likvidacije ali na dan odprave škode); (-) da je treba v konkretnem primeru upoštevati četrti odstavek 6.člena Splošnih pogojev tega člena, ki določa, da zavarovalnica ni dolžna povrniti celotne vrednosti naprave, če poškodovanega dela ni mogoče popraviti, ker je izdelan v tujini, ali pa ga ne izdelujejo več in je v takem primeru dolžna povrniti zgolj vrednost poškodovanega dela v sorazmerju funkcionalne udeležbe tega dela proti celi napravi; (-) da nov preračun z dne 29. 12. 2011 (B27), do katerega je tudi po oceni sodišča upravičena glede na razpolaganje tožnika z novo ponudbo KBA za popravilo z dne 7. 6. 2010, pravilno temelji na 4. odstavku 6. člena splošnih pogojev, saj je stroj je nedvomno izdelan v tujini, zanj pa tudi ni več rezervnih delov; (-) da pa obračunu toženke z dne 29. 12. 2011 ni v celoti slediti, saj je toženka ob pravilni uporabi 4. odstavku 6. člena Splošnih pogojev napačno upoštevala 5. člen splošnih pogojev, ki kot zavarovalno vrednost določa nabavno ceno nove stvari, povečane za stroške montaže in zmanjšane za znesek izgubljene vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske zastarelosti, če ni drugače dogovorjeno; (-) da je vrednost stroja na dan škode toženka ocenila ocenila na 510.764,00 EUR, čeprav ga je le nekaj mesecev prej ocenila na zavarovalno vrednost 1.000.000 EUR in ker je prišlo do škodnega dogodka v času manj kot leto dni po sklenitvi zavarovanja, pri obračunu škode ni mogoče upoštevati pričakovane življenjske dobe, niti zmanjšanja vrednosti zaradi starosti in ekonomske zastarelosti (medtem ko je za obrabo tožnik doplačal premijo, da se ta ne upošteva) in če je bila za stroj v istem letu, ko je prišlo do škodnega dogodka, določena zavarovalna vrednost 1.000.000,00 EUR, je to vrednost pri obračunu toženka dolžna upoštevati brez zmanjšanj iz 5. člena; (-) ker je delež poškodovanih elektronskih elementov 40% proti celotni napravi, je ob upoštevanju, da znaša obračun škode po 4. odstavku 6. člena splošnih pogojev 400.000,00 EUR (1.000.000 EUR x 40 %) in ker je bilo tožniku 207.520,27 EUR že izplačano, je toženka dolžna poravnati še 192.479,73 EUR, kar je sodišče tožniku priznalo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2011 in zavrnilo presežni del zahtevka v višini 532.000,00 EUR in presežni obrestni del. 4. Nadalje iz sodbe I Pg 952/2010 z dne 23. 1. 2015. izhaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nastanka poslovne škode in plačilo premoženjske rente do leta 2026, ker tožnik ni uspel dokazati nobenega od elementov odškodninske odgovornosti toženke, kar je obrazložilo s tem, da bi za nastanek škode moral tožnik navesti relevantna dejstva, na kar ga je utemeljeno opozarjala že tožena stranka (razliko med prihodki in odhodki), zato sodišče ni bilo dolžno še samo v okviru materialno procesnega vodstva na to pozivati tožečo stranko. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je tožnik ves čas kot izgubljeni dobiček navajal pričakovane celotne prihodke iz sklenjenih pogodb, ki niso priznana premoženjska škoda iz naslova izgubljenega dobička, zato je ostala tožba v tem delu zahtevka nesklepčna, saj tožnik zanjo v trditveni podlagi ni navedel ustreznih dejstev (ki bi se šele dokazovala z izvedencem ekonomske stroke). Tožnik se je skliceval, da mu pripada odškodnina, ki ustreza pričakovanim dohodkom iz nameravanih proizvodnih procesov na tem stroju, kar predstavlja njegov pozitivni pogodbeni interes. Nadalje pri tožnikovem zahtevku za plačilo poslovne škode manjka element protipravnosti, saj ravnanje toženke v postopku reševanja zavarovalnega primera ni bilo protipravno, niti v nasprotju za načelom vestnosti in poštenja. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na protipravnost toženke s tem, ker ni v celoti izpolnila svoje obveznosti, vendar je sodišče prve stopnje obrazložilo, da obveznost toženke ni plačilo celotne zavarovalne vsote, niti v tem, da bo lahko vzpostavil stroj v prejšnje stanje. V postopku reševanja njegovega primera je toženka ob upoštevanju tožnikove zahteve sanirala škodo po stroškovnem principu na podlagi takrat edinega obstoječega dokumenta, ki je opredeljeval višino škode. Ker je tožnik zatrjeval, da stroja ne bo popravljal, toženki tudi ni mogoče očitati nastanka poslovne škode zaradi zamude s plačilom dveh obrokov zavarovalnine (niti protipravnosti v zvezi s tem). Po prejemu izvedenskega mnenja se je tožeča stranka sklicevala, da naj bi bila sanacija stroja smiselna največ v obdobju 6 mesecev po škodnem dogodku, vendar pa je bistveno, da tožnik ni imel namena vzpostaviti stroj v prejšnje stanje, ampak ga prodati, zato je neutemeljeno tudi njegovo sklicevanje na vzročno zvezo (ki tudi sicer ni podana, ker ravnanje toženke ni bilo protipravno). Ker ne obstoji že protipravno ravnanje tožene stranke, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in premoženjske rente do leta 2026 v celoti zavrnilo.

5. Na podlagi pritožb obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom Cpg 3311/2015 z dne 3. 3. 2016 delno ugodilo pritožbi tožeče stranke glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, v preostalem pa je pritožbo obeh pravdnih strank zavrnilo. Ugodilo je pritožbi tožeče stranke, ki je pritožbeno izpodbijala presojo glede tožbenega zahtevka za vtoževani izgubljeni dohodek le v višini 2,400.000,00 EUR s pripadki ( v preostalem je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna). Pritožbeno sodišče je glede izgubljenega dohodka pojasnilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izdalo sodbo glede celotnega zahtevka, čeprav je na naroku 26.11.2014 izrecno sklenilo, da bo najprej z delno sodbo odločilo le o tožbenem zahtevku za plačilo zavarovalnine, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopku. Tožniku je namreč kršilo pravico do polne izjasnitve v postopku, saj je utemeljeno pričakoval, da se bo v preostalem delu tožbenega zahtevka še lahko izjasnil. 6. Sodba VSC Cpg 311/2016 z dne 3. 3. 2016 je bila revizijsko preizkušena in Vrhovno sodišče VS RS je s sodbo III Ips 70/2016 z dne 13. 12. 2017 revizijo tožeče stranke zavrnilo.

7. Iz sedaj izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik na naroku potrdil, da se njegov tožbeni zahtevek (glede na pritožbeno višino izpodbijanja) nanaša le še na izgubljeni dohodek v višini 2.400.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2010 dalje. Novih navedb v zvezi z njim ni podal. Da je toženka ponovno trdila, kot je že ves čas v prvotnem sojenju, da tožnik ni pojasnil, kaj po vsebini predstavlja znesek 2.400.000 EUR in kako ga je izračunal. Toženka je vztrajala, kot ves čas postopka, da plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka ni pravno priznana škoda, njeno ravnanje pri likvidaciji zavarovalnine pa da ne predstavlja protipravnega ravnanja in ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in njenim ravnanjem, glede zahtevka toženka tudi ni pasivno legitimirana, saj je njeno jamstvo omejeno zgolj na stroj, posredna škoda pa je izrecno izključena. Torej ne obstaja niti pogodbena, niti deliktna podlaga. Škodo za morebitno dolgotrajno reševanje zavarovalnega primera je tožnik dobil izplačano v obliki zamudnih obresti. Tožnik je vztrajal, da je že doslej izčrpno pojasnil, na kakšni podlagi uveljavlja sporni znesek in je tudi izrecno navedel, iz katerih razlogov uveljavlja le še 2.400.000 EUR. Prav tako je doslej predložil vse listine, predlagal zaslišanje številnih prič in izvedenca finančne stroke, ki bo lahko natančno ugotovil višino škode, ki jo je tožnik sicer že konkretiziral. Tožnik poudarja tudi ugotovitev izvedenca, da je razumen rok za popravilo stroja čas pol leta, da pa se je z vsakim nadaljnjim dnem stanje na stroju poslabševalo do stanja, v katerem se je dejansko znašel. Ker je toženka izpolnila zgolj polovico (izven sodno) pogodbene obveznosti, pa je očitno bil to glavni razlog za stanje, v katerem se je znašel tožnik.

8. Pritožbeno sodišče povzema navedbe pravdnih strank v zvezi s s sedaj vtoževanim tožbenim zahtevkom za plačilo 2,400.000,00 EUR izgubljenega dohodka.

9. Tožeča stranka je navajala: (-) ker toženka ni obračunala zavarovalnine v pogodbenem znesku in roku, saj jo je zgolj delno plačala in še to z zamudo v dveh obrokih, je tožniku zaradi njenega ravnanja nastala tudi poslovna škoda, tožnik bi s pravilno izplačano zavarovalnino kupil drug enak ali primerljiv stroj za revialni tisk, s katerim bi izpolnil vsa pogodbena naročila, brez stroja ni mogel izpolniti svojih obvez, ki jih je sprejel s pogodbami o poslovnem sodelovanju, zaradi česar je ostal brez prihodkov od njegovega delovanja. Z dopisom 30.3.2009 je toženko izrecno opozoril, da se mu zaradi neizpolnitve njenih pogodbenih obvez povzroča ogromna dodatna škoda, vendar toženka nanj ni odreagirala; (-) da je kot izvajalec s ....d.o.o. kot naročnikom 3.9.2007 sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju, s katero je bilo dogovorjeno, da bo za naročnika tiskal letake za december 2007 v vrednosti 190.000 EUR, za januar -december 2008 v vrednosti 300.000 EUR in za januar - december 2009 v vrednosti 300.000 EUR in ker je zaradi okvare stroja bilo tožniku onemogočeno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, sta se pogodbeni stranki 10.10.2007 dogovorili za dodaten trimesečni rok za izpolnitev tožnikovih obveznosti (slednji je namreč upravičeno pričakoval, da bo v tem roku rešil primer z zavarovalnico in bo lahko v tem času ponovno zagnal proizvodnjo), v nasprotnem primeru sta stranki dogovora predvideli prenehanje veljavnosti pogodbe o poslovnem sodelovanju brez možnosti uveljavljanja kakršnihkoli zahtevkov, zavarovalni primer v trimesečnem roku ni bil ustrezno rešen, zato tožnik ni mogel izpolnjevati svojih pogodbenih obvez do ... in Pogodba o poslovnem sodelovanje je zato na podlagi dogovora z dne 10.10.2007 prenehala veljati; če bi bila pogodba v celoti realizirana, kot je bilo predvideno ob njeni sklenitvi, in kar bi zagotovo bila, če do okvare stroja ne bi prišlo, ali če bi bila okvara sanirana z izplačilom ustrezne zavarovalnine v razumnem roku, da bi si tožnik lahko nabavil drug enak stroj, bi iz naslova tega posla tožnik prejel 915.000,00 EUR; (-) da se je tožnik za ... d.o.o. Celje kot naročnika po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 5.9.2007 zavezal tiskati letake v obdobju oktober - december 2007 v vrednosti rotacijskega tiska 100.000 EUR, januar - december 2008 v vrednosti 600.000 EUR in januar - december 2009 v vrednosti 1 mio EUR, zaradi katastrofalne okvare stroja sta tožnik in ... d.o.o. 10.10.2007 sklenila dogovor o dodatnem trimesečnem roku za izpolnitev njegovih obveznosti (tožnik je štel, da bo do takrat rešil zavarovalni primer), v nasprotnem primeru pa bo pogodba o poslovnem sodelovanju prenehala veljati (brez zahtevkov) in ker razmerje s toženko v tem roku ni bilo ustrezno rešeno, je izvajalska pogodba z ...o.o. prenehala veljati; če bi bila okvara stroja z izplačilom ustrezne zavarovalnine sanirana v razumnem roku, bi bila pogodba v celoti realizirana in bi tožnik iz naslova tega posla za obdobje oktober 2007 - december 2009 prejel 1.700.000 EUR dohodka, zaradi ravnanja toženke, ki ni izplačala pripadajoče zavarovalnine, je tožnik posledično utrpel škodo v višini 2,116.666,66 EUR; (-) da je tožnik je imel pogodbo o storitvah tiska z dne 1.9.2007 s podjetjem ... d.o.o. Žalec, ki je prenehala veljati iz istih razlogov in na enak način, kot prej navedeni pogodbi in tožnik je bil ob prihodek 2,199.999,99 EUR; (-) da je tožnik iz enakih razlogov bil ob prihodek iz naslova prenehanja pogodbe o o poslovnem sodelovanju z družbo ... v višini 2,816.666,66 EUR; (-) da je s ... glede tiskanja tedenske ponudbe za živilski diskont ...iz enakih razlogov bil ob dohodek 1,600.000,00 EUR; (-) da je od manjših komitentov, ki jim ni mogel več nuditi tiskarskih storitev na stroju za revijalni tisk bil ob dohodek 2,583.333,31 EUR; (-) da ji je škoda zaradi izgubljenega zaslužka nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke, ki ni izplačala ustrezne zavarovalne vsote, da bi tožniku omogočila sanacijo stroja in s tem opravljanje dejavnosti; (-) da tožbeni zahtevek temelji na 168.členu in 246. členu OZ in gre za pravno priznano škodo zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti; (-) da je toženka kot kršilec zavarovalne pogodbe posledično dolžna povrniti premoženjsko škodo in protipravno ravnanje toženke je v tem, da kljub izrecni zahtevi tožnika ni plačala ustrezne zavarovalnine, kar je v vzročni zvezi z nastalo posledico; (-) da ima po 168. členu OZ oškodovanec pravico do navadne škode in do izgubljenega dobička, tožniku je nastala navadna škoda zaradi odpovedi že sklenjenih pogodb in izgubljen dobiček, ki ga je bilo mogoče pričakovati pri normalnem teku stvari, to je v primeru nemotenega poslovanja glede na sklenjene izvajalske pogodbe; (-) da tožnik odškodninski zahtevek ne uveljavlja na podlagi zavarovalne pogodbe, ampak na podlagi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker se je v skladu s splošno določbo 10. člena OZ vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi lahko drugemu povzročil škodo, toženka je z nevestnim in počasnim reševanjem škodnega primera kljub konstantnim pozivom tožnika k hitri rešitvi primera in opozarjanju na morebitne škodljive posledice, zaradi zavlačevanja povzročila vtoževano premoženjsko škodo po 168. členu OZ; (-) da bi toženka v skladu z določili OZ morala izplačati zavarovalnino takoj po poteku 14 dnevnega izpolnitvenega roka, česar ni storila, zato je tožniku odškodninsko odgovorna za nastalo poslovno škodo; (-) da je toženka pasivno legitimirana na podlagi določil členov 239, 243 in 246 OZ, saj je kršila svoje pogodbene obveznosti in tožniku zato pripada odškodnina, ki ustreza pričakovanim dohodkom iz nameravanih proizvodnih procesov na tem stroju, kar predstavlja njegov pozitivni pogodbeni interes.

10. Tožena stranka je trdila:(-) za odškodninski zahtevek zaradi izgube na dohodku in za bodočo škodo zavarovalno kritje ni podano, zato zanj toženka ni pasivno legitimirana glede na 1. točko drugega odstavka na 2.člen Splošnih pogojev, da zavarovanje ne krije posredne škode, ki nastane ob zavarovalnem primeru (izguba zaslužka, obratovalni zastoj, kazen); (-) da prereka trditve o kršitvi zavarovalne pogodbe in o svoji odškodninski odgovornosti, saj je glede na specifičnost in zapletenost glede vzroka nastanka škode toženka za odmero potrebovala določen čas; (-) da je po prejemu izvedenskega mnenja strojne stroke tožniku plačala 138.346,85 EUR in po ponovnem preverjanju okoliščin ter obsega škode 24.12.2008 še 69.173,42 EUR in izplačana zavarovalnina, upoštevajoč podatke o škodi, ki jih je pred tem posredoval tožnik, predstavlja realno nadomestilo nastale škode na opremi in tožnikovo nestrinjanje z oceno in likvidacijo škode ne predstavlja protipravnega ravnanja toženke ter bi po takšni razlagi vsaka dodatno prisojena odškodnina s strani sodišča pomenila odškodninsko odgovornost toženke, ker ni povsem pravilno ocenila nastale škode; (-) da je toženka pri ugotavljanju višine škode ravnala po 6. členu splošnih pogojev in upoštevala dejstvo, da je nabavna vrednost stroja (takrat starega 19 let) znašala 935.128,15 EUR, in dejstvo, da je vrednost novega stroja takšne vrste cca 5 mio EUR, 6. člen pogojev pa v četrtem odstavku določa, da zavarovalnica ni dolžna povrniti celotne vrednosti naprave, če poškodovanega dela ni mogoče popraviti (ker je na primer izdelana v tujini ali pa je ne izdelujejo več) in zavarovalnica v tem primeru povrne le vrednost poškodovanega dela v sorazmerju s funkcionalno udeležbo tega dela proti celi napravi; (-) da mora v skladu s četrtim odstavkom 243. člena OZ tudi oškodovanec zmanjševati nastalo škodo oziroma poskrbeti, da se ta vsaj ne povečuje, česar pa pritožniku ni zaznati, saj bi lahko z izplačano zavarovalnino najel nadomestni stroj in zanj plačeval mesečne anuitete oziroma (vsaj) začetne obroke zakupa in na ta način realiziral vse zatrjevane pogodbe o poslovnem sodelovanju, je pa ob tako uspešnem poslovanju, kot ga zatrjuje, čudno, da je prav vse pogodbe ″spustil iz rok″ in ni poskrbel za nadomestilo stroja, pri čemer je izredno nenavadno, da so bile prav vse pogodbe sklenjene na isti dan le mesec dni pred okvaro stroja; (-) da višino škode nikakor ne predstavljajo zneski iz sklenjenih pogodb, saj izgubljeni prihodek/dohodek ni pravno priznana škoda, ker OZ govori le o izgubljenem dobičku in je zato je treba od prejemkov iz naslova sklenjenih pogodb odšteti odhodke (stroške dela, sredstev, davke, prispevke...) in kot izgubljeni dobiček upoštevati zgolj razliko med prihodki in odhodki, tožnik pa ni izkazal, koliko dohodka je ustvaril prav s tem strojem in koliko dohodka bi prav s tem strojem ustvaril v prihodnosti, koliko pa z ostalimi svojimi stroji; (-) da ne drži, da je zavarovalčeva dolžnost samo prijava škodnega primera, saj za pogodbeni stranki veljajo tudi zakonske določbe in je dokazno breme glede obsega in višine škode zato na tožniku; (-) da 949. člen OZ jasno določa, da se pri ugotavljanju škode izgubljeni dobiček upošteva samo, če je bilo to dogovorjeno in kot je razvidno iz konkretne zavarovalne police, ni bil sklenjen poseben dogovor o povrnitvi škode v obliki izgubljenega dobička, tako da je tožbeni zahtevek iz tega naslova zato neutemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka zavarovalni primer korektno obravnavala: (-) ker v času nastanka škode ob ogledu njenega cenilca višine škode objektivno ni bilo mogoče ugotoviti, dokler o njej ni podal ocene proizvajalec stroja KBA s podajo ponudbe 5.2.2008, ki se je nanašala na vidno poškodovane elektronske dele in takšen način reševanja zavarovalnega primera je bil v skladu s tožnikovo zahtevo, da je edino proizvajalec stroja ... tisti, ki je sposoben podati realno oceno škode; (-) da je glede na to, da je bilo med pravdnima strankama že od vsega začetka dogovorjeno, da se višino škode ugotavlja preko proizvajalca stroja, je popolnoma vseeno, kdo od strank je z njim vzpostavljal kontakte (ali tožnik ali toženka), važno je, da so podatki glede okvare stroje pridobljeni od kvalificirane osebe, ker pa je ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu na tožniku, da dokaže obseg in višino škode (toženka pa jo je dolžna oceniti in obračunati po zavarovalnih pogojih), je razumljiv tudi njegov interes, da se o tem sam prepriča preko...; (-) ker je toženka upoštevala željo tožnika, da škodo likvidira po ponudbi .. ji ni mogoče očitati kršitve zavarovalne pogodbe, pa tudi sicer je pritrditi stališču, da je proizvajalec stroja najbolj kompetenten za ugotovitev obsega poškodovanja stroja in šele , če se tožnik z likvidacijo škode po ponudbi z dne 5.2.2007 ne bi strinjal, bi morala toženka najeti ustreznega strokovnjaka (cenilca, izvedenca) za oceno škode, zato so neutemeljeni očitki tožnika v smeri protipravnega ravnanja toženke zaradi neustrezne likvidacije tako kompleksne škode; (-) ker je pritrditi, da ima toženka prav, da je v primeru nastanka zavarovalnega primera najprej oškodovanec tisti, ki mora najaviti obseg in višino zatrjevane škode, kar je v skladu z obligacijskimi določili, po katerih je oškodovanec, ki zahteva plačilo odškodnine, dolžan dokazati nastanek in višino škode, protipravno ravnanje, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo, poškodovalec pa mora dokazati, da za nastalo škodo ni kriv (prvi odstavek 131. člena OZ); (-) ker je toženka škodni primer reševala v sodelovanju s tožnikom in mu tudi dovolila, da sam popiše poškodovane elektronske dele in pošlje popis k proizvajalcu stroja za podano oceno stroškov popravila , tako da predstavlja oceno stroškov menjave uničenih elektronskih elementov spisek tožnika, kar je skladno z dogovorom med sedaj pravdnima strankama; (-) ker pri razreševanju zavarovalnega primera ni kršila notranjih aktov toženke in takoj, ko je toženka prejela prijavo in iz prijave strojelomne škode zvedela za obseg škode, 7.12.2007 prijavila strokovnim službam centrale (B30), saj je presegala njena pooblastila, nato pa jo je po prejemu takšnega navodila obravnavala dalje z vedenjem in soglasjem strokovnih služb centrale in s tem zadostila notranjim pravilom, škodo je prav tako 11.12.2007 prijavila v pozavarovanje (B33); (-) ker je opravila ogled škode, ko ta s strani tožnika še ni bila konkretizirana, niti tožnik zanjo ni mogel povedati okvirne ocene škode, cenilcu R. J. in s tem toženki ni mogoče očitati, da je ob nastanku nista ogledala dva strokovna sodelavca s specialnimi napravami (in ne zgolj cenilec R. J. s tračnim metrom, kot je zatrjeval tožnik in naj bi šlo za kršitev 23. in 30. člena Pravilnika o postopku reševanja škod iz premoženjskih zavarovanj v nadaljevanju Pravilnik), saj se vse do tožnikove pisne prijave škode niti ni vedelo, da gre za večjo škodo, sicer pa ravno tožnik cenilca R. J., ki je že 1.4.2005 ocenjeval vrednost tega stroja, ves čas priznava kot edinega strokovnjaka toženke za obravnavano škodo, prav tako tožnik priznava, da je bil popis poškodovanih delov s strani P.. korektno opravljen, ko je bila toženka obveščena o višini škode (22.11.2007), pa drugega ogleda niti ne bi mogla opraviti, saj je takrat tožnik poškodovane dele že poslal na Dunaj zaradi ocene stroškov; (-) ker je toženka upravičeno štela, da je obseg škode takšen, kot ga je s popisom določil tožnik, in da ga je stroškovno ovrednotila kompetentna oseba - proizvajalec stroja; (-) ker pri obisku 29.4.2008 ni šlo za ogled škode, zato je nepotrebno razglabljanje tožnika, da sta ponoven ogled škode opravila trgovski poslovodja (S.) in izjemni cenilec za kmetijske posevke (G..) in ker se je tožnik strinjal, da bo sam kontaktiral s proizvajalcem stroja kot edino kompetentno osebo, je odveč njegovo sklicevanje na kršitev 31. člena Pravilnika (da škodni center sam pridobi dokaze od pristojne ustanove, kadar za njihovo pridobitev ni nujno sodelovanje zavarovanca);(-) ker tožnik ni podal obrazloženega ugovora glede predlagane poravnave, ampak v primeru nestrinjanja predlog za poravnavo nespornega dela obveznosti (očitana kršitev 42. člena Pravilnika); (-) ker je v okviru postopka reševanja škodnega primera do izplačila zavarovalnine toženka s strani proizvajalca razpolagala samo z eno stroškovno ponudbo in z zatrjevanjem tožnika, da je to edina realna ocena škode, je utemeljeno plačilo nespornega dela škode, ki ga je toženka pred pravdo opravila na podlagi ponudbe KBA, po 2. točki prvega odstvka 6. člena splošnih pogojev; (-) ker je tožnik šele naknadno pridobil dopis ... z dne 20.3.2009 (A14), da je stroj že eno leto in pol v neuporabi in bi bili stroški popravila zato ustrezno višji ter da bi pavšalno ocenjena škoda hitro presegla 500.000 EUR, ker bi bila potrebna sinhronizacija vseh delov obratu... in da je vrednost stroja v sedanjem stanju (pokvarjen, razstavljen in nedelujoč) zgolj 50.000 EUR ter da zato stroški popravila daleč presegajo prodajno ceno, kar je toženi stranki posredoval po izplačilu zavarovalnine v skupnem znesku 207.520, 27 EUR in ker je tožnik šele med pravdo dokazoval s ponudbo ... z dne 7.6.2010 (A136), da bi bilo treba za ponovno vzpostavitev vseh komponent stroj prepeljati na D. in ga očistiti (63.000 EUR), na njem opraviti remont (950.000 EUR) in ga ponovno montirati pri tožniku (310.000 EUR), za kar prevzemajo garancijo in toženka s tem dokumentom pred pravdo ni razpolagala, toženki v postopku likvidacije ni mogoče očitati, da je škodo nepravilno obračunala po stroškovnem principu kot delno škodo; (-) ker tožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi toženka morala škodo obračunati kot totalno škodo po drugem odstavku 6. člena splošnih pogojev, po katerem se šteje, da je stvar uničena in se zato škoda obračuna po 1. točki prvega odstavka 6. člena Splošnih pogojev, če bi stroški popravila dosegli vrednost stvari ob zaključku likvidacije zavarovalnega primera, zmanjšano za vrednost ostankov, s tem da 1. točka glede uničenja zavarovane stvari določa obračun škode po zavarovalni vrednosti ob zaključku likvidacije (ali odprave škode) in je pravilen toženkin obračun škode z upoštevanjem 4. odstavka 6. člena splošnih pogojev, po tem katerem zavarovalnica ni dolžna povrniti celotne vrednosti naprave, če poškodovanega dela ni mogoče popraviti, ker je izdelan v tujini, ali pa ga ne izdelujejo več, saj je stroj izdelan v tujini in zanj ni več rezervnih delov; (-) ker tožnik stroja ni imel namena popraviti; (-) prav tako so neutemeljene trditve tožnika, ki jih je podal po prejemu izvedenskega mnenja S. in se nanašajo na vpliv poteka časa na delovanje stroja in ko je izvedenec med drugim omenil, da se zaradi poteka časa postavlja vprašanje problematičnosti popravila, saj se zaradi večletnega nedelovanja stroja pojavijo problemi pri kinetiki, saj je stroj stal zaradi tožnika, ki ni storil ničesar, da bi se stroj aktiviral, niti plačane zavarovalnine v letu 2008 ni namenil sanaciji škode.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženki pri likvidaciji škode ni mogoče očitati neskrbnega (nestrokovnega) ravnanja, pri čemer tožnik napačno razume pogodbeno obveznost tožene stranke, ki ni v tem, da mu izplača znesek, s katerim bo lahko v celoti saniral škodo in na stroju vzpostavil proizvodni proces, ampak da plača zavarovalnino v skladu z zatrjevanim obsegom škode in v skladu z zavarovalnimi pogoji. Nestrokovnosti toženke in protipravnosti v postopku obračuna zavarovalnine tožnik zato ni dokazal. 13. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo poslovne škode neutemeljen tudi iz razloga, ker gre pri vtoževani odškodnini za posredno škodo, ki z zavarovalno pogodbo ni bila zavarovana oziroma je bila z njo po drugem odstavku 2. člena Splošnih pogojev izrecno izključena (zavarovanje med drugim ne krije posredne škode, ki nastane ob zavarovalnem primeru - izguba zaslužka, obratovalni zastoj, kazen...). Z zavarovalno pogodbo je bil zavarovan grafični stroj s pripadajočimi napravami, ki se uporablja v grafični dejavnosti (in ne grafična dejavnost). Menilo je, da tožnik neutemeljeno kot pravno podlago za vtoževani znesek zatrjuje drugi odstavek 239. člena OZ, po katerem je upnik upravičen zahtevati (tudi) povrnitev škode, ki mu je nastala zato, ker pogodbena stranka kot dolžnik ni izpolnila ali je zamudila z izpolnitvijo svoje obveznosti. Za postopek z zavarovalnico, iz katerega izhaja nastalo obligacijsko razmerje, se določba drugega odstavka 239. člena OZ ne uporablja. Za zamudo s plačilom zavarovalnine je zavarovalnica sankcionirana s plačilom zamudnih obresti, nepravilna odmera zavarovalnine pa s prisojo ustrezno višje v pravdi. Izgubljeni dobiček je mogoče zoper zavarovalnico zahtevati le v primeru, če je tovrstna škoda krita z zavarovalnim jamstvom. V konkretnem primeru je izrecno izključena, zato tožbeni zahtevek, ki se nanaša nanjo, že iz tega razloga ni utemeljen.

14. Sodišče prve stopnje je končno še razlogovalo, da tožnik s tožbenim zahtevkom ne more uspeti, ker bi kot oškodovanec moral zatrjevati in dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti: nastanek škode, protipravno ravnanje in vzročno zvezo med škodo in protipravnim ravnanjem. Tožnik v ravnanju toženke ni uspel dokazati protipravnosti (niti nestrokovnosti, niti ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja), tožba pa je v delu, ki se nanaša na višino poslovne škode, nesklepčna. Za nastanek škode iz naslova izgubljenega dobička bi moral tožnik navesti relevantna dejstva (in zanje predložiti dokaze), na kar ga je utemeljeno opozarjala že tožena stranka (razliko med prihodki in odhodki, ne pa vsote prihodkov iz sklenjenih nerealiziranih pogodb). Izgubljeni prihodek (za razliko od izgubljenega dobička) ni pravno priznana premoženjska škoda.

15. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, ter da s svojo odločbo razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa naloži tudi stroške pritožbenega postopka.

16. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo kolikor je presodilo, da se za postopek z zavarovalnico določila drugega odstavka 239. člena OZ ne uporabljajo. Tudi sicer sodišče po mnenju tožeče stranke razlogov za takšno odločitev niti ni konkretiziralo in zadostno obrazložilo, ker zgolj trditev, da so sankcija za zamudo plačila zavarovalnine že zakonske zamudne obresti, za sklep o neuporabi določb o pogodbeni odškodninski odgovornosti, zagotovo ne more zadoščati. Iz 380. člena OZ je namreč jasno razvidno, da se zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti in pogodbena odškodnina lahko kumulirata, ker ima skladno s prvim odstavkom navedenega člena upnik pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali mu je zaradi dolžnikove zamude nastala kakšna škoda, skladno z drugim odstavkom navedenega člena pa ima upnik v primeru, če je škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Sodišče prve stopnje pa ne konkretizira in ne navede, da bi v primeru zavarovalne pogodbe obstajalo specialno določilo, ki bi uporabo drugega odstavka 239. člena OZ in 380. člena OZ izključevalo, pa tudi sicer tako določilo ne obstaja. Če drži, da je tožeči stranki nastala škoda zaradi zamude z izpolnitvijo obveznosti, je, kot to jasno izhaja iz drugega odstavka 239. člena OZ, ki se glasi: ″Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala″, tožeča stranka do nje upravičena ne glede na to, ali je šlo za zavarovalno ali pa kakšno drugo pogodbo. Seveda pa drži, da ta škoda z zavarovalno pogodbo ni bila krita in zato tožeča stranka njene povrnitve ni utemeljevala v zavarovalnih pogojih kot delu zavarovalne pogodbe, temveč zaradi kršitve le-te, torej na podlagi zakonske pogodbene odškodninske odgovornosti.

17. Pritožba še trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo obrazloži v točki 86. sodbe, da je tožba v delu, ki se nanaša na višino nastale premoženjske škode, nesklepčna, prav tako materialnopravno zmotna. Tožeča stranka je v postopku res v smislu višine škode zatrjevala izpad dohodka zaradi nerealiziranih pogodb, vendar če ob tem ni upoštevala morebitnih odhodkov, to ne pomeni, da je zahtevala nekaj, do česar po materialnem pravu sploh ni upravičena in kar bi lahko pomenilo, da je tožba bila nesklepčna, temveč je morebiti zahtevala zgolj preveč, kar pa ni vprašanje sklepčnosti tožbe, temveč utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Namreč skladno s prvim odstavkom 168. člena OZ ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Skladno z drugim odstavkom istega člena pa se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Tožeča stranka je zatrjevala, kakšen dobiček (četudi morda previsok, ker ni upoštevala stroškov) bi dosegla in bi sodišče glede njenih trditev moralo izvesti dokaze, ne pa tožbe zavrniti zaradi domnevne nesklepčnosti. V zvezi z višino tožbenega zahtevka je tožeča stranka predlagala izvedenca finančne stroke, ki bi razliko med prihodki in odhodki tudi lahko ugotovil, pa je sodišče izvedbo tega dokaza neutemeljeno zavrnilo, ker naj bi bilo o tožbenem zahtevku mogoče odločiti že na podlagi preostalih v postopku izvedenih dokazov. Zato tožeča stranka ponovno uveljavlja na naroku že izpostavljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je z zavrnitvijo dokaznega predloga tožeči stranki bilo onemogočeno dokazovati svoje trditve, ki se nanašajo na višino utrpele premoženjske škode.

18. Pritožba nato mi, da je odločitev sodišča je materialnopravno zmotna in temelji na zmotno ter nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je tožena stranka škodni primer obravnavala korektno, ali pa ji je pri obravnavi primera mogoče očitati protipravno ravnanje v smislu malomarne obravnave primera in s tem kršitve zavarovalne pogodbe.

19. Pritožba obširno povzema potek reševanja škodnega primera in vztraja, da bi sodišče prve stopnje ob dejstvu, da si je tožena stranka šele dne 9. 7. 2008 ogledala stroj in dne 3. 8. 2008 prejela izvedensko mnenje, torej ko je od škodnega dogodka minilo že 8 mesecev, ravnala neskrbno, saj je z izvedenec pojasnil, da bi stroj moral biti popravljen v roku 6 mesecev. Če bi tožena stranka nakazilo zavarovalnine izvršila pravočasno, torej v okviru pol leta, kolikor je povsem razumen čas, da bi tožena stranka ugotovila obseg škode oziroma vsaj izplačala ustrezen predujem za sanacijo škode, bi stroj bilo mogoče popraviti z bistveno nižjimi stroški, kot 15 mesecev po škodnem dogodku. Da je stroj mogoče popraviti s sanacijo poškodovanih delov po starih načrtih izhaja iz dopisa družbe KBA z dne 19. 6. 2008, seveda pa so se stroški popravila zaradi poteka časa že takrat, 8 mesecev po škodnem dogodku že bistveno povišali, še dodatno pa so se povišali do izplačila nespornega dela zavarovalnine konec leta 24. 12. 2008. 20. Pritožba meni, da se je iz razloga, ker je do izplačila zavarovalnine prišlo po nerazumno dolgem času, to je 15 mesecev po škodnem dogodku, strošek popravila bistveno povečal, nad 500.000,00 EUR, zaradi česar je tožeča stranka v nadaljevanju povsem utemeljeno zvišala svoj zahtevek za plačilo zavarovalnine, ker popravilo stroja, čeravno je bilo mogoče z zamenjavo delov po starih načrtih, nikakor ni bilo več ekonomsko upravičeno. Zato je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo še nadaljnjih 742.479,23 EUR in v podkrepitev svojih trditev toženi stranki posredoval dopis družbe KBA z dne 20. 3. 2009, iz katerega jasno izhaja, da bi škodo na stroju še vedno bilo mogoče odpraviti, vendar bi bili stroški popravila zaradi tega, ker stroj več kot leto in pol bil neuporaben, temu primerno visoki. Tudi v letu 2009 torej ni držalo, da stroja ne bi bilo mogoče popraviti, temveč se to pač ni več ekonomsko izplačalo, nikakor pa to ni bila krivda tožeče, temveč izključno tožene stranke. Šele dne 29. 11. 2011, to je več kot leto in pol po vložitvi tožbe, ki je bila vložena dne 1. 6. 2010, je tožena stranka opravila nov preračun škode, ki ga je označila kot pravilnega in ki ga kot pravilnega sprejelo tudi sodišče. V tem obračunu se je tožena stranka seveda sklicevala na to, da poškodovanih delov več ni mogoče popraviti, kar pa je bilo, glede na to, da je do te ugotovitve prišla več kot 4 leta po škodnem dogodku, glede na potek časa povsem razumljivo, kar je potrdil tudi izvedenec S.i in proizvajalec stroja KBA. V letu 2011 morda res ni bilo več mogoče popraviti škode, vendar je krivda za to izključno na strani tožene stranke. Zato je po mnenju tožeče stranke povsem nerazumljiv zaključek sodišča, da je tožena stranka zavarovalni primer korektno obravnavala.

21. Tožeča stranka je ob nastanku škodnega dogodka stopila v stik s toženo stranko, omogočila ogled škode in zavarovanje dokazov in prijavila škodo v skladu z mnenjem cenilca in proizvajalca stroja KBA in da je šlo za ustrezno ocenjeno škodo je dokazovala še z dopisom z dne 5. 2. 2008 ter vztrajala, da se škoda obračuna v skladu s ponudbo KBA in drži, da je tožena stranka zahtevo resnično spoštovala, vendar šele 15 mesecev po škodnem primeru, ko je bilo popravilo stroja že ekonomsko neupravičeno. Toženi stranki ne bi bilo mogoče očitati protipravnega ravnanja zgolj, če bi ustrezno zavarovalnino izplačala v roku pol leta, ko je bilo popravilo stroja še smotrno, oziroma v skladu z določili OZ in Splošnimi pogoji v 14 dneh od seznanitve z dopisom družbe KBA Popolnoma nelogično pa je, da se ponudba za popravilo stroja, dana 4 mesece po škodnem dogodku, ob nespornem dejstvu, da je stroj bilo treba sanirati v roku pol leta, sicer se lahko obseg škode bistveno poveča, kot ustrezna in merodajna upošteva tudi 15 mesecev po škodnem dogodku. Po 15 mesecih je popravilo razumljivo bilo v okviru plačane zavarovalnine nemogoče, zaradi česar je tožnik na toženo stranko naslovil tudi dodaten zavarovalni zahtevek. Da je popravilo zaradi prepoznega izplačila zavarovalnine bilo ekonomsko neupravičeno, je tožena stranka vedela najkasneje dne 30. 3. 2009, ko jo je tožeča stranka o tem obvestila s svojim dopisom. Tožena stranka pa je nato, kljub popolnoma jasnim podatkom in dostavljeni dokumentaciji, po njenem mnenju škodni primer likvidirala šele dne 29. 12. 2011. Povsem nelogično je, da sodišče prve stopnje zaključi, da toženi stranki ni mogoče očitati nestrokovnega ravnanja pri likvidaciji škode, glede na to, da je ravno zaradi nepravočasne likvidacije škode na stroju nastala bistveno višja škoda, kot bi bila, če bi zavarovalnina bila izplačana v primernem roku, tudi ob tako imenovani likvidaciji, pa tožniku še vedno ni bila izplačana ustrezna zavarovalnina, temveč mu je bila, tudi glede na odločitev sodišča, ki je tožniku prisodilo še dodatnih 192.479,73 EUR, izplačana skoraj za polovico prenizka zavarovalnina. Če navedena ravnanja, likvidacija škoda štiri leta po škodnem dogodku, nastanek hudih posledic v obliki bistveno višje škoda in izpada poslovanja za tožnika kot zavarovanca in za polovico premalo izplačan znesek zavarovalnine po tako imenovani likvidaciji predstavlja strokovno ravnanje tožene stranke kot zavarovalnice - sploh upoštevaje najvišjo možno skrbnost, s katero bi tožena stranka kot strokovnjak na področju zavarovalništva morala postopati v konkretnem primeru, tožnik ne ve, kaj bi za nestrokovno ravnanje sploh lahko označili.

22. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

23. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

24. Odgovor na pritožbo meni, da so pritožbeni očitki, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, da je zmotno uporabljeno materialno pravo in da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljeni.

25. Pojasni, da je toženka tožniku poleg nespornega dela zavarovalnine v znesku 207.520,27 EUR potem na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 952/2010, dne 22.4.2016 izplačala dodatno še 192.479,73 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 96.697,63 EUR oziroma skupaj še 289.177,36 EUR. Skupno je tako toženka tožniku zaradi obravnavanega škodnega dogodka izplačala zavarovalnino v znesku 496.697,63 EUR. Tožnikova revizija je bila zavrnjena. Z revizijsko sodbo je bilo potrjeno, da je obračun zavarovalnine po 4. odstavku 6. člena Splošnih pogojev pravilen in da je tožnik upravičen do povrnitve vrednosti poškodovanega dela naprave v sorazmerju funkcionalne udeležbe tega dela na celotni napravi.

26. Odgovor na pritožbo pove, da je v konkretnem primeru tudi nesporno, da škoda, ki jo v tej pravdi še uveljavlja tožnik, s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni krita. Iz navedb tožnika sicer izhaja, da uveljavlja zatrjevano škodo iz naslove izgube dohodka na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, posledično temu pa bi moral ustrezno zatrjevati in dokazovati tiste elemente odškodninske odgovornosti, katerih dokazno breme so glede na zakonska določila na njegovi strani. Oškodovanca tako bremeni dokazovanje nastanka in višine škode, nedopustnosti povzročiteljevega ravnanja ter obstoj vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo. Tožnik pa vseh teh predpostavk oz. elementov odškodninske odgovornosti ni niti ustrezno zatrjeval (kljub izrecnemu opozorilu toženke in pozivu sodišča) niti jih ni izkazal. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bil zavarovalni primer obravnavan korektno, saj je dokazno breme glede obsega in višine škode na tožniku, ki je ves čas zatrjeval, da lahko realno oceni škodo le proizvajalec stroja. Toženka je ves čas likvidacije škode sodelovala s tožnikom, dovolila mu je, da sam popiše poškodovane elektronske dele in pošlje popis k proizvajalcu stroja za oceno stroškov popravila. Na podlagi te ocene in dejstva, da je tožnik zatrjeval, da stroja ne bo popravljal, ampak ga bo prodal, je toženka tožniku izplačala 90% zneska iz ponudbe oziroma predračuna kot nesporni del. Za tožnika je bilo v času pred pravdo tako sporno samo še 5% zneska iz predračuna oziroma ponudbe, v pravdi pa se je sporni znesek naenkrat povečal na več milijonov. Tožnik je ves čas pred pravdo oziroma v postopku likvidacije škode, ki je predmet presoje ravnanja delavcev toženke v smislu odškodninske odgovornosti, zatrjeval, da je edina realna ocena škode oziroma ponudba oziroma predračun KBA z dne 5.2.2008. Pooblaščenec tožnika je v dopisu z dne 4.9.2008, kot je pravilno poudarilo sodišče, izrecno vztrajal, da se škoda obračuna na podlagi ponudbe KBA z dne 5.2.2008. Toženka je to upoštevala ter je ob dejstvu, da tožnik stroja ni nameraval popravljati, kot realno škodo ocenila 90% zneska, navedenega v ponudbi oziroma predračunu. Takšno ravnanje toženke gotovo ni protipravno niti ne predstavlja kršitve zavarovalne pogodbe, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

27. Odgovor na pritožbo meni, da je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek po višini tudi nesklepčen, glede posameznih elementov zatrjevane odškodninske odgovornosti pa tudi popolnoma neizkazan. Toženka je s številnimi trditvami in dokazi ugovarjala tako zatrjevani protipravnosti v ravnanju delavcev toženke, vzročni zvezi med zatrjevano škodo in očitano protipravnostjo ter tudi višini zahtevka. Nobenega od prej omenjenih elementov odškodninske odgovornosti tožnik ni izkazal, višine škode pa v tožbeni naraciji niti ni ustrezno opredelil in je zahtevek sodišče v tem delu pravilno opredelilo kot nesklepčen.

28. Odgovor na pritožbo dodaja, da so obširna navajanja v pritožbi glede nepravočasnega plačila in zato posledično občutno večje škode, predstavljajo tudi nedopustno novoto, ker takšne trditve niso bile postavljene najkasneje do konca prvega naroka. Trditve o zatrjevani ogromni škodi zaradi ravnanja toženke so bile sicer postavljene že v tožbi, vendar nikakor ne v takšnem smislu, kot je to sedaj skonstruirala tožeča stranka, torej, da bi bilo ponujena in izplačana škoda primerna, če bi bilo izplačilo izvršeno v roku pol leta po škodi, ker pa ni bila, pa je škoda sedaj neprimerno višja. Kot je bilo že povedano, za korozijo in nadaljnje propadanje stroja, ki je deponiran na prostem in izpostavljen vremenskim razmeram, nikakor ni krivda na strani toženke.

29. Odgovor na pritožbo zaključuje, da skladno z ustaljeno sodno prakso ni dovolj, da tožnik navede zgolj neka dejstva glede višine odškodninskega zahtevka, druga dejstva pa naj ugotavlja kar sodišče samo. Tožnik bi moral glede zatrjevane izgube na dobičku navesti vsa pravno relevantna dejstva ter za dokazovanje teh dejstev predlagati ustrezne dokaze. Tožnik se smiselno sklicuje na to, da morebiti res ni navedel vseh dejstev (ni navajal, kakšne odhodke bi imel), vendar je predlagal izvedenca finančne stroke, ki bi razliko med prihodki in odhodki lahko ugotovil. Navedbe tožnika so nepravilne, saj skladno z ustaljeno sodno prakso manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne izvedba izvedenca ustrezne (v konkretnem primeru finančne) stroke. Dokazi s postavitvijo izvedencev so namenjeni ugotavljanju obstoja že prej pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa šele njihovemu odkrivanju. Takšno stališče je opredeljeno tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 102/2011 z dne 20.10.2011, v obrazložitvi katere je tudi izrecno navedeno, da je izgubljeni dobiček preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja, pri čemer se pri njegovi oceni upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Tožnik bi po oceni sodišča moral natančno opredeliti izgubljeni dobiček in sicer tako, da bi navedel prihodke, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in odhodke (stroške, itd., ...), ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. V konkretnem primeru tožnik ni zatrjeval ustreznih trditev, iz njegovih pritožbenih navedb pa izhaja, da pričakuje, da bo ta dejstva ugotavljalo sodišče samo brez ustreznih navedb s pomočjo izvedenca, ki je bil sicer predlagan. Takšno stališče je napačno, kar potrjuje izpostavljena sodba. Stališču toženke pritrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 107/2011 z dne 19.9.2013, iz katere jasno izhaja, da novejša sodna praksa VS RS tožeči stranki v primeru dokazovanja obsega in višine izgubljenega dobička nalaga dokazno breme tako glede prihodkov kot tudi odhodkov, pri čemer se obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov preteklega poslovanja. Podobna praksa izhaja tudi iz starejše sodne prakse (sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 234/2005, II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007). Ker tožnikova tožba v tem delu ne vsebuje ustreznih trditev o relevantnih dejstev in jih tožnik niti kasneje oziroma nikoli tekom postopka ni navajal, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno opredelilo kot nesklepčno.

30. Odgovor na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in odloči, da mora tožnik toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar toženka izrecno zahteva.

31. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

32. Pritožba ni utemeljena.

33. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti sami s sabo v nasprotju in se je tako sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je ta očitek neutemeljen.

34. Sodišče prve stopnje je zadosti določno in jasno obrazložilo (85.točka obrazložitve), da tožeča stranka z zavarovalno pogodbo nima zavarovane posredne škode (izguba zaslužka), s čimer se strinja tudi pritožba, zato je presodilo, da je tožbeni zahtevek na podlagi zavarovalne pogodbe neutemeljen in s tem tudi podalo za svojo odločitev razloge. Ne drži pritožbeni očitek, da so razlogi sami s sabo v nasprotju, kolikor sodišče prve stopnje zaključuje, da je bila likvidacija škode v letu 2008 pravilna ob upoštevanju stališča tožeče stranke, da se škoda likvidira po predračunu proizvajalca stroja, in kolikor nato obrazloži, da je v nadaljevanju ravnala tožena stranka pravilno, ko je upoštevala za likvidacijo škode 4. odstavek 6. člena Splošnih pogojev, saj ne gre za nasprotje razlogov, temveč za materialnopravno opredelitev ravnanja tožene stranke na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.

35. Pri tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da samo, ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno s 350. členom ZPP, ko pazi tudi na navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, takšne kršitev ni zaznalo in se sodišču prve stopnje ni pripetila.

36. Pritožbeno sodišča meni, je neutemeljen očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo 2,400.000, 00 EUR s pripadki zavrnilo.

37. Predmet tožbenega zahtevka je po nedvoumnih trditvah tožeče stranke in glede na naracijo tožbenega zahtevka izgubljeni dohodek.

38. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je tožena stranka vtoževano škodo povzročila z nestrokovnim in počasnim reševanjem njenega zahtevka za izplačilo zavarovalnine po zavarovalni polici (zavarovanje v zakupu) z dne 7.3.2010, po kateri je bil zavarovan rotacijski stroj ( tiskarski stroj) s pripadajočimi napravami za zavarovalno vsoto 1,000.000,00 EUR in skladno s Splošnimi pogoji za zavarovanje opreme v zakupu (leasing). Do škodnega dogodka je prišlo 3.10.2007, tožena stranka pa je zavarovalnino v znesku 207.520,27 EUR izplačala šele delno v septembru 2008, delno pa 30.12.2008, pri čemer je z izplačilom zelo zamujala in kar je bistveno, ni plačala celotne zavarovalnine kot bi jo morala, s tem pa je tožeči stranki povzročila izgubo na dohodku, ker tožeča stranka ni mogla kupiti drug enak ali primerljiv stroj za revialni tisk, s katerim bi izpolnila vsa pogodbena naročila.

39. Tožeča stranka je zahtevala povračilo škode skladno z določbo drugega odstavka 239. člena OZ1 v zvezi z določbo 168.člena OZ2. Trdila je, da je tožena stranka kot pogodbena stranka kršila medsebojno pogodbeno razmerje, ker si ni prizadevala zavarovalni primer rešiti strokovno in hitro in ji je zato nastala vtoževana škoda, ki se kaže v izgubljenem dobičku.

40. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker po drugem odstavku 2.člena Splošnih pogojev za zavarovanje opreme v zakupu (leasingu) zavarovanje ne krije posredne škode, ki nastane ob zavarovalnem primeru (izguba zaslužka, obratovalni zastoj, kazen), vendar pritožbeno ni sporno, da tožeča stranka izgubljeni dohodek ni vtoževala na tej pravni podlagi.

41. Splošni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne police, so skladni z določbo 949.člena OZ (namen premoženjskega zavarovanje), ki v petem odstavku določa3, da se pri ugotavljanju škode izgubljeni dobiček upošteva le, če je bilo to dogovorjeno. S Splošnimi pogoji je bilo povračilo izgubljenega dobička izključeno.

42. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se za postopek z zavarovalnico ne uporablja določba 239. člena OZ.

43. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da je za zamudo pri plačilu zavarovalnine zavarovalnica sankcionirana s plačilom zamudnih obresti, nepravilna odmera zavarovalnine pa s prisojo ustrezne višje v pravdi.

44. Obveznosti zavarovalnice so zakonsko določene v 943. členu OZ4. Če zavarovalnica glede izplačila zavarovalnine pride v zamudo, jo bremenijo zamudne sankcije po splošnih pravilih obligacijskega prava in v poštev pride predvsem plačilo zamudnih obresti, pa tudi odškodnine.5

45. Ne drži torej, da je zamuda pri izplačilu zavarovalnine sankcionirana zgolj z zamudnimi obrestmi, zavarovanec kot pogodbena stranka sme terjati tudi povračilo škode skladno z določbo 239. člena OZ.

46. Sodišče prve stopnje je tako res napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožeča stranka kot zavarovanec ne more do tožene stranke kot zavarovalnice uveljavljati izgubljenega dohodka po 239. členu OZ.

47. Toda ne glede na takšno stališče, je sodišče vseeno presojalo utemeljenost odškodninskega zahtevka tožeče stranke

48. Pri tem je pravilno štelo, da je na tožeči stranki dokazano breme tako glede obstoja škode kot protipravnega ravnanja tožene stranke, in vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo.

49. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka zadostila trditvenemu bremenu glede protipravnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem, ni pa zmogla trditvenega bremena glede višine škode, ki jo predstavlja izgubljeni dohodek.

50. Tožeča stranka je zatrjevala le izgubljeni dohodek, ki pa ni obligacijsko pravna kategorija, pač pa je to izgubljeni dobiček, ki pa se izračuna kot razlika med prihodki in odhodki zaradi stroškov poslovanja, na kar je utemeljeno opozorila že tožena stranka.

51. Tožeča stranka trditve o odhodkih ni podala, kar priznava tudi pritožba (tožeča stranka je v postopku res v smislu višine škode zatrjevala izpad dohodka zaradi nerealiziranih pogodb, vendar če ob tem ni upoštevala morebitnih odhodkov, to ne pomeni, da je zahtevala nekaj, do česar po materialnem pravu sploh ni upravičena), njeno drugačno pritožbeno naziranje pa je zmotno.

52. Kot jo je pravilno opozorila tožena stranka že v svojih trditvenih (ugovornih) navedbah, je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme v zvezi z ugotavljanjem višine izgubljenega dobička ne le glede prihodkov, ampak tudi glede odhodkov6, ampak tožeča stranka svojih trditve v to smer ni podala.

53. Ker je na pomanjkljivo trditveno podlago opozorila že tožena stranka, ni bila dolžnost sodišča prve stopnje, da bi v okviru materialnega procesnega vodstva na to procesno dolžnost tožečo stranko posebej opozorilo.7

54. Tožeča stranka po povedanem ni podala niti trditev niti dokazov glede odhodkov pri poslovanju in zato je zmotno njeno pritožbeno stališče, da je posledično vprašljiva samo višina izgubljenega dobička, glede tega pa je podala dokazni predlog z izvedencem.

55. Dokaz z izvedencem sodišče dopusti in izvede tedaj, če obstaja zadostna trditvena podlaga glede določnega dejstva, sicer bi sodišče dopustilo tako imenovani informativni dokaz, s katerim bi se ugotavlja dejstva, ki bi jih morala zatrjevati stranka.8

56. Informativni dokaz ni dopusten, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ki ni dopustilo dokaz z izvedencem finančne stroke, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339.člena ZPP. Tožeča stranka ni ponudila zadostne trditvene podlage, trditev, ki jih ni, pa ni možno dokazno ocenjevati, zato tožeča stranka ni bila prikrajšana v pravici do izjave.

57. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede izgubljenega dobička, ki ga vtožuje in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zato tožba nesklepčna in posledično tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

58. Trditveno in dokazno breme je vprašanje materialnega prava in pomanjkanje trditev, ki jih mora podati stranka, v konkretnem primeru tožeča stranka, ki vtožuje izgubljeni dobiček, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.

59. Sodišče prve stopnje je sicer naredilo obširno dokazno oceno glede zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke, pritožba dejanske in materialnopravne zaključke o neobstoju protipravnosti izpodbija, vendar pa se pritožbeno sodišče glede njih ne bo izjasnilo, saj so za presojo v sporni zadevi pravno nerelevantne, potem ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala odločilnih trditev v zvezi z vtoževanim izgubljenim dobičkom.

60. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo še na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. in 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in niso bile pritožbeno uveljavljene, glede pritožbeno uveljavljenih pa se je pritožbeno sodišče posebej izjasnilo.

61. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

62. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

63. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi vse svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

64. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 11.297,20 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 165.člena ZPP).

65. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne stroške priznalo nagrado za postopek (odgovor na pritožbo) po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 9240,00 EUR in po tar. št. 6002) ZodvT 20,00 EUR , povečano za 22 % DDV, ki znaša 2037,20 EUR. Skupaj priznani stroški znašajo 11.297, 20 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13.12.2006 1 Določba drugega odstavka 239.člena OZ se glasi:″(2) Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.″ 2 Določba 168.člena OZ se glasi:″(1) Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. (2) Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. 3) Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. (4) Če je bila stvar uničena ali poškodovana namenoma, lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca.″ 3 Določba petega odstavka 949.člena OZ se glasi:“(5) Pri ugotavljanju škode se upošteva izgubljeni dobiček samo, če je bilo to dogovorjeno. 4 Določba 943.člena OZ se glasi:“(1) Če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. (2) Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti.(3) Če znesek njene obveznosti ni ugotovljen v roku iz prvega odstavka tega člena, mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo izplačati nesporni del svoje obveznosti kot predujem. 5 Primerjaj A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 843. 6 Sodna praksa na, katero se sklicuje tožena stranka in še sodba in sklep VS RS III Ips 28/2016 z dne 13.12.2017 , sodba VS RS III Ips 46/2017 z dne 24.7.2018 , 7 Primerjaj sodba VS RS III Ips 35/2012 z dne 15.4.2014 8 Primerjaj sodba in sklep VS RS III Ips 28/2016 z dne 13.12.2017