Jedro

Bistveno za bianco menico je načelo zaupanja. Izdajatelj menice in njen akceptant namreč ob izstavitvi menice ne izpolnita podatkov o višini menične obveznosti, zato je toliko pomembnejša vsebina pooblastila za izpolnitev menice in v zvezi s tem obveznost meničnega upnika, da menico izpolni v skladu s pooblastilom. Vezanost na pooblastilo je strogo formalna, upnik ne more z razlago namena menice utemeljiti drugačne obveznosti od v pooblastilu navedene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici v zvezi z delnim umikom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 5.10.2006 glede glavnice 106.127,68 EUR in v tem obsegu postopek ustavilo, v veljavi pa sklep ohranilo za glavnico 627.900,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 132.207.420,53 SIT od 18.3.2006 do 3.5.2006, od zneska 150.470.156,95 SIT (627.900,85 EUR) pa od 4.5.2006 dalje. V preostalem delu pa je sklep razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo v plačilo 4.697,59 EUR pravdnih stroškov. Zahtevek je delno zavrnilo, ker tožeča stranka menice ni izpolnila v skladu z meničnim pooblastilom.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da odločitev ni pravilna, saj je toženka menico po okvirni kreditni pogodbi št. 5 z dne 16.11.1995 izročila naknadno, dne 3.5.2000, to je potem, ko sta tožeča stranka in kreditojemalka sklenili že šest dodatkov h kreditni pogodbi, zato je jasno, da je bila menica izročena za zavarovanje celotne terjatve, torej 120 Mio SIT z obrestmi. Konec koncev sodišče samo ugotavlja, da dodatki niso samostojne pogodbe in predstavljajo skupaj s posamezno pogodbo enovit pravni posel. Trditev, da je na meničnem pooblastilu navedena višina 90 Mio SIT, ni resnična. Res je v prvih dveh odstavkih navedeno, da je tožeča stranka kreditojemalki odobrila kredit v višini 90 Mio SIT. A v nadaljevanju meničnega pooblastila nikjer ni zapisano, da bi bili bianco menici izročeni v zavarovanje navedene terjatve. Že v tretjem odstavku je zapisano, da toženka menici izroča v zavarovanje obveznosti po kreditni pogodbi, podobno se ponovi v nadaljevanju. Na podlagi povedanega ne more biti dvoma, da je bila omemba 90 Mio SIT namenjena le enolični identifikaciji, to je določljivosti kreditne pogodbe, in ne navajanju višine terjatve ali celo omejevanju višine terjatve, kot je to napačno štelo sodišče. Drugačna razlaga bi ne bila samo v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila, temveč tudi nesmiselna. Edino logično namreč je, da je toženka z menicami jamčila za celo terjatev, česar se je kot družbenica in žena direktorja kreditojemalke tudi zavedala. Sodišče bi zato moralo zahtevku ugoditi v celoti in priznati tudi pravdne stroške v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Bistveno za bianco menico je načelo zaupanja. Izdajatelj menice in njen akceptant namreč ob izstavitvi menice ne izpolnita podatkov o višini menične obveznosti, zato je toliko pomembnejša vsebina pooblastila za izpolnitev menice in v zvezi s tem obveznost meničnega upnika, da menico izpolni v skladu s pooblastilom. Vezanost na pooblastilo je strogo formalna, upnik ne more z razlago namena menice utemeljiti drugačne obveznosti od v pooblastilu navedene.

Tudi zato, ker je toženka menico kot akceptant podpisala šele leta 2000, čeprav osnovni dolg izvira iz leta 1995, je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vsebine pooblastila. Res sicer dodatki k pogodbi niso samostojne pogodbe, vendar je bila menica očitno v soglasju s tožečo stranko (tožeča stranka je tako pooblastilo sprejela) izdana za nižji znesek. Ko je bilo pooblastilo izdano, je namreč glavnica dolga že znašala 120.000.000,00 SIT, na meničnem pooblastilu pa je izrecno zapisano, da se nanaša na kredit po pogodbi št. 5 v višini 90.000.000,00 SIT z obrestmi. V nobenem predpisu ni določeno, da je možno menico izdati samo za celotni dolg, tožeča stranka je banka in torej strokovnjak, pooblastilo se jasno nanaša na znesek, naveden v uvodu pooblastila. Razlaga tožeče stranke, da naj bi zapis 90.000.000,00 SIT služil le identifikaciji kreditne pogodbe je tako v nasprotju z jasno vsebino pooblastila. Če bi tožeča stranka želela doseči, da bi se pooblastilo nanašalo na celotni dolgovani znesek, bi za to morala poskrbeti ob izstavitvi in sprejemu menice, ni pa upravičena izpolniti menico v nasprotju z izrecnim pooblastilom.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).