Jedro

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Sodna praksa je sprejela stališče, da je delavec, ki po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri toženki zahtevnejšega delovnega mesta ni bilo oziroma, da je bil tožnik najvišje rangiran. Bistveno je, da je bilo med strankama vnaprej dogovorjeno, katere so tožnikove delovne obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in da je bila za te obveznosti (vključno s prokuro) določena tudi plača. Zato lahko tožnik za opravljeno delo zahteva le plačilo, ki je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto razlike v plači v znesku 22.000,00 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov za plačilo neto zneskov s pp ter za plačilo stroškov postopka (točka I/1-2 izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka 1.105,10 EUR s pp (točka II. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da podelitev prokure še ne pomeni nujno, da se je tožniku obseg delovnih nalog spremenil. Glede na to, da je pogodbo o zaposlitvi podpisal 16. 4. 2012, s 17. 4. 2012 pa je bil vpisan kot prokurist v sodni register, se mu obseg dela ne bi smel kaj bistveno spreminjati, saj je praktično že od prvega dne moral opravljati tudi vodstvene naloge. Nesprejemljivo pa je, da bi se takšna vodstvena dela štela v okvir "ostalih del po navodilih delodajalca", pa še neodplačno. Vodstvena dela ne morejo biti apriori upoštevana v opisu delovnega mesta vodja projektov, še manj pa je možno, da bi se takšna dela opravljala v obsegu 80 %. Tožnik je na podlagi podeljene prokure opravljal vodstvene naloge in dejansko operativno vodil toženko. Napačni so zaključki prvostopnega sodišča, da je tožnik kar 80 % svojega delovnega časa namenil za operativno vodenje toženke, pri tem pa naj bi "zgolj podpisoval listine". Nerelevantno je, ali je tožnik delo opravljal sam in o vsem sam odločal ali pa je vodstvene naloge opravljal po dogovoru ali uskladitvi z direktorjem. Nesporno je bilo dokazano, da je tožnik vodstvena dela opravljal in da ta dela niso bila zajeta v opisu delovnega mesta "projektni vodja". Nedopustni so zaključki prvostopnega sodišča, da se je pod prokuro štelo zgolj podpisovanje dokumentov, kar naj tožniku ne bi vzelo nič časa, ostala vodstvena dela pa naj bi spadala pod "ostala dela po navodilih delodajalca", pri čemer se sploh ni upoštevala tožnikova odgovornost za podpis pogodb, zaradi česar je tožnik nedvomno upravičen do pravičnega plačila. Pogodba o zaposlitvi, ki je bila sestavljena po navodilih toženke, je bila sklenjena le za delovno mesto "projektni vodja" in tudi plačilo je bilo dogovorjeno zgolj za to delovno mesto. O plačilu za delo prokurista pa so potekala še nadaljnja pogajanja, ki niso bila zaključena in zato je bila potrebna ta tožba. Kako v pravem smislu definirati obliko in način plačila za prokuro ni tožnikova naloga, temveč delodajalčeva. Tožnik je povedal, da je želel približno 3.150,00 EUR mesečne plače, rečeno pa mu je bilo, da mu prek zaposlitve lahko ponudijo kvečjemu 2.100,00 EUR, ostalo pa na drugačen način (prek bonusov z uspešnostjo švicarskega podjetja). Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Skladno s tem določilom je po ustaljeni sodni praksi delavec, ki po odredbi delodajalca opravlja delo na drugem, zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plačila za to delo. Napačni in nerelevantni so zaključki prvostopnega sodišča, da delovno mesto prokurista ni sistemizirano in da bi bil tožnik upravičen do plačila po dejanskem delu le, če bi opravljal dela višje vrednotenega delovnega mesta. Dejstvo je, da je tožnik poleg vodenja projektov opravljal tudi vodstvena dela, pri katerih zagotovo gre za višje rangirano vrsto dela, za katerega bi moral prejeti tudi (višje) plačilo. Vodstvena dela je opravil v celoti, saj ni delal le v okviru rednega delovnega časa. Tudi če bi držala ugotovitev, da je tožnik 20 % svojega delovnega časa posvečal vodenju projektov in 80 % vodstvenim nalogam, bi za 80 % časa moral prejeti višje plačilo. Prvostopno sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče je povsem nekritično sledilo izpovedbam direktorjev toženke in ni navedlo, zakaj verjame njima namesto tožniku. Poleg tega navaja, da je tožnik v obliki prokure samo podpisoval dokumente, nato pa, da je dejansko opravljal vodstvena dela, vendar vse na podlagi delovne obveznosti iz opisa delovnega mesta projektni vodja kot druge naloge skladno z navodili delodajalca. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Ko prvostopno sodišče piše o tožnikovih opravilih, povezanih s podeljeno prokuro (kar pa je bilo le podpisovanje dokumentov), nato pa piše o vodstvenih nalogah, tožnik očitno spregleda, da so te naloge napisane v narekovajih in so kot takšne tudi mišljene, da je torej te naloge opravljal kot operativni vodja, vse pa pod nadzorom in po navodilih delodajalca ter da je ta opravila delal v sklopu delovnih obveznosti, zapisanih v pogodbi o zaposlitvi pod "ostala dela po nalogu nadrejenega". Prav tako ni res, da v izpodbijani sodbi ni navedeno, zakaj prvostopno sodišče ni verjelo tožniku ampak direktorjema toženke, saj je izrecno zapisano, da sta bili izpovedbi zakonitih zastopnikov toženke skladni in podprti z listinami v spisu.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je s toženko 16. 4. 2012 sklenil pogodbo o zaposlitvi (dalje: PZ) za delovno mesto projektni vodja A.. Že naslednji dan 17. 4. 2012 je bila tožniku podeljena tudi prokura, ki je bila 23. 4. 2012 vpisana v sodni register. Skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je imel tožnik naslednje delovne zadolžitve: - analiziranje sistemov ter poslovnih in tehnoloških procesov; - koordiniranje razvoja; - ostala dela po nalogu nadrejenega.

7. Iz tožnikove izpovedbe na zaslišanju izhaja, da je imel tožnik še pred sklenitvijo PZ z nadrejenimi dvodnevno delavnico (ko so še potekala pogajanja o plači), na kateri so nadrejeni ugotovili, da bodo v Sloveniji (pri toženki) potrebovali nekoga, ki bi bil sposoben voditi celotno ekipo in bi bil nekakšen predstavnik B. v C. (kot takega so ga kasneje tudi predstavljali). V zvezi s takšno nalogo naj bi tožnik pripravil pogodbe za potencialne zaposlene, opravil razgovore s kandidati in jim pošiljal ponudbe. Kot je mogoče vsebinsko razumeti razgovore na delavnici, naj bi tožnikovo vlogo za navedene obveznosti uredili s podeljeno prokuro. Ko je bila PZ sklenjena, je tožnik navedene delovne naloge opravil, hitro pa so se začela tudi ostala operativna dela: sodelovanje z računovodstvom, plačila računov, nakazovanje plač zaposlenim, plačevanje stroškov, pripravljanje finančne projekcije itd. Po tožnikovih trditvah je za navedena opravila porabil 80 % delovnega časa, tudi v času preko rednega delovnega časa. Bistveno pri vsem tem pa je, da je bil tožnik s svojimi bodočimi delovnimi obveznostmi vnaprej seznanjen, imel pa je svoja pričakovanja za pripadajočo plačo, ki naj bi znašala 3.150,00 EUR neto. Nadrejeni na takšen znesek niso pristali, tako da je prišlo do sklenitve PZ, po kateri je tožniku pripadala plača 2.150,00 EUR neto oz., kot je navedeno v sklenjeni PZ, 3.774,76 EUR bruto ter dodatek na delovno dobo. Da pa bi se približali tožnikovim pričakovanjem, so nadrejeni iz Švice tožniku obljubili, da bodo zadevo nekako uredili na drugačen način. Tako so mu npr. obljubili 10 % delež na projektu (ki pa ni bil realiziran), pa tudi delež na dobičku. Prav o slednjem je tožnik izrecno povedal, da ko so mu ga obljubili, se mu je zdelo, da je to za njegovo prihodnost in za njegov zaslužek celo boljša priložnost. To dokazuje, da je tožnik soglašal, da prejme s PZ določeno plačo za vse svoje vnaprej opredeljene delovne obveznosti. Navedene "vodstvene naloge" v PZ niso izrecno navedene, vendar je bil tožnik z njimi seznanjen oz. bi to vsaj moral biti. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je te naloge mogoče in potrebno uvrstiti v "ostala dela po nalogu nadrejenega".

8. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Nima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 22/2013 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Na podlagi tega določila je sodna praksa res sprejela stališče (npr. odločba VSRS, opr. št. VIII Ips 123/2016), da je delavec, ki po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri toženki takega zahtevnejšega delovnega mesta ni bilo oz. da je bil tožnik najvišje rangiran. Res je tudi, da niti ni pomembno, če je takšno delovno mesto sploh sistemizirano (o čemer se je prvostopno sodišče tudi ukvarjalo). Pomembno pa je, da je bilo med strankama vnaprej dogovorjeno, katere so tožnikove delovne obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in da je bila za te obveznosti (vključno s prokuro) določena tudi plača. Zato lahko tožnik za opravljeno delo zahteva le plačilo, ki je bilo v PZ dogovorjeno. Vse ostale možnosti za dodatno plačilo pa so ostale odprte in je tudi ostalo le pri obljubah. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da med strankama za prokuro in ostale "vodstvene naloge" ni bilo dogovorjeno posebno plačilo in je bil tožnik upravičen le do plače, določene s PZ. Zato je tožbeni zahtevek že po samem temelju utemeljeno zavrnilo.

9. Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel, mu je bilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP naloženo, da toženki povrne njene stroške postopka.

10. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (člen 154/1 in člen 165/1 ZPP).