Jedro

Ker tožniku pravica uporabe ni prenehala na podlagi predpisa iz 9. točke 3. člena ZDen, tožnik ni upravičenec do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1106/99-6 z dne 11.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče 1.stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem zboru (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.6.1999, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 24.9.1998. Z njo je bila zavrnjena zahteva tožnika, kot pravnega naslednika po pokojnem J.K. st., za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 942 in 943, vl.št. 68 k.o. D. (ob podržavljenju). Tožnikovemu pravnemu predniku je bilo najprej zemljišče nacionalizirano po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št.52/58, ZNNZGZ). Tožnik in njegov brat sta na podlagi sklepa o dedovanju z dne 28.10.1970 dobila pravico uporabe na navedenih zemljiščih, njima pa so bila ta zemljišča vzeta iz posesti z odločbo skupščine občine L. - Š. z dne 12.6.1974 in izročena Skladu za komunalno urejanje zemljišč občine L. - Š. za potrebe izgradnje soseske D. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je pravilna in na zakonu utemeljena izpodbijana odločba tožene stranke.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na svoje tožbene navedbe in na strokovno mnenje sodnega izvedenca I.P. Navaja, da lastništvo njegovih prednikov sega v 17. in 18. stoletje. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Drži, da je bila v obravnavani zadevi lastninska pravica na predmetnih zemljiščih odvzeta pok. J.K., st. na podlagi ZNNZGZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Toda za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije je pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje zemljišč dejansko izvršeno. Na to kažeta način in izvedba podržavljenja stavbnih zemljišč v letu 1958, ko je lastninska pravica na stavbnih zemljiščih po zakonu, na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb, res prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi in sicer zazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma pozneje uporabe, dokler na njih stojijo stavbe, nezazidana stavbna zemljišča pa s pravico uživanja oziroma uporabe do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Podržavljenje je bilo torej dejansko končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ, ampak pozneje, ni mogoče več šteti, da je prejšnji lastnik upravičenec glede na 9. točko 3. člena ZDen. Že 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (oba Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki je upoštevajoč Zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 20/69), določbe ZNNZGZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike nacionaliziranih stavbnih zemljišč nadomestil z novimi določbami, med katerimi so tudi določbe o plačilu pravične odškodnine za po ZNNZGZ nacionalizirana zemljišča. V konkretni zadevi je zemljišča, nacionalizirana po določbah ZNNZGZ (z ugotovitveno upravno odločbo), prejšnji lastnik pok. J.K., st. obdržal v uporabi do svoje smrti. Njegovima pravnima naslednikoma (tožniku in njegovemu bratu), ki sta pravico uporabe na predmetnih zemljiščih podedovala, pa so bila v letu 1974 ta zemljišča vzeta iz posesti z odločbo, izdano na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72), torej v času, ko je bila z zakonom že opredeljena možnost za odškodovanje. Odškodnina pa se je določila na podlagi sporazuma med imetnikoma pravice uporabe in novim uporabnikom (Sklad za komunalno urejanje zemljišč Občine L.-Š.). Če sporazum ne bi bil dosežen, bi odškodnino določilo sodišče v nepravdnem postopku. Ker tožniku pravica uporabe ni prenehala na podlagi predpisa iz 9. točke 3. člena ZDen, tožnik ni upravičenec do denacionalizacije. V postopku denacionalizacije pa ni mogoče preizkušati veljavnosti podlag, ki so bile temelj prehoda nepremičnine v družbeno lastnino. Zato tožnikovi pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.