Jedro

Odvetničinega zapisa v pritožbi, češ da pri odločitvi sodišče zasleduje lasten interes po potrditvi sodbe, ter odloča v želji po zaslužkarstvu, nedvomno ni mogoče uvrstiti v polje racionalnih pritožbenih argumentov. Hkrati pa tudi po oceni Vrhovnega sodišča negativno posega v ugled in avtoriteto sodstva in ni sprejemljiv z vidika pravice do svobode izražanja, varovane s prvim odstavkom 39. člena Ustave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Višje sodišče je (ob odločitvi, da zavrne toženkino pritožbo proti prvostopenjskemu sklepu o razveljavitvi sklepa o taksni oprostitvi) s sklepom kaznovalo odvetnico A. A. zaradi žalitve sodišča z denarno kaznijo 300,00 EUR. Kazen se nanaša na naslednji odvetničin zapis v pritožbi: „očitno zavedajoč se, da bo sodba razveljavljena, saj drugačne odločitve od višjega sodišča ni mogoče pričakovati, je z več kot očitnim namenom onemogočanja vložiti pravno sredstvo, pritožnici izdalo sklep ...“ ter „sodišče je … ob nesmiselnosti sodbe zasledovalo tudi svoj lasten interes po potrditvi sodbe, ki ne more prenesti resne presoje. Najmanj kar je in kar zahteva kontradiktornost postopka, če že sodišče v želji po zaslužkarstvu (kako drugače razumeti takšno sodno prakso) ...“.

2. Pooblaščenka toženke je vložila pritožbo proti sklepu višjega sodišča zaradi „kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja“. Pritožnica ponavlja, da je prvostopenjsko sodišče predhodno oprostilo toženko plačila sodne takse, ki je bila odmerjena na 5.175,00 EUR, pri tem pa je toženka brez vsakršnih dohodkov in je sodišče nonšalantno zapisalo, da naj proda stanovanje in sprejme ponudbo, da je njeno le v deležu 50 % in ne zatrjevanih 90 %. Sodišče pa naj bi tako dejansko želelo onemogočiti toženki vložitev pritožbe zoper sodbo. S tem v zvezi sodišče prve stopnje tudi ni pozvalo toženke naj se izreče o predlogu nasprotne stranke za razveljavitev sklepa o oprostitvi plačila taks. Namen pravne zastopnice toženke ni bila žalitev sodišča, temveč zgolj opozoriti sodišče, da ne more odvzemati strankam pravice do pravnih sredstev z višino sodne takse, ki je več kot očitno ne morejo plačati. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno na osnovi česa je sodišče odločilo, da je pritožnik v varstvu svojih pravic uporabil žaljiv način. Ni bilo govora o tem, da zasleduje sodnica svoj lastni interes, kot to napačno povzema sodišče, temveč, da zasleduje sodišče svoj interes po zaslužkarstvu, saj je jasno tako stranki kot tudi pravni zastopnici toženke, da sodne takse ne pobira in se z njo ne okorišča posamezni sodnik. Sodišče bi se moralo opredeliti s čim natančno je razžaljeno in kako to svojo razžaljenost sprejema, saj kritika ne pomeni žalitve, toliko manj, ker je kritika upravičena in resnična. Kritično izražanje v vlogah posameznih strank do dela sodišča ne pomeni žalitve sodišča, temveč gre za objektivno utemeljeno kritiko, ki lahko kvečjemu pripomore k boljšemu in uspešnejšemu delu sodišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev o kazni se nanaša na odvetničine trditve v pritožbi proti prvostopenjskemu sklepu, s katerim je bil razveljavljen predhodni sklep o taksni oprostitvi toženke. Pritožba je pisno pravno sredstvo, ki načeloma omogoča odvetnici, da po temeljitem študiju zadeve in treznem premisleku, uporabi najboljše argumente v korist stranke, ki jo zastopa in v okviru pritožbenih razlogov.(1)

5. Odvetničinega zapisa v pritožbi, češ da pri odločitvi sodišče zasleduje lasten interes po potrditvi sodbe, ter odloča v želji po zaslužkarstvu, nedvomno ni mogoče uvrstiti v polje racionalnih pritožbenih argumentov. Hkrati pa tudi po oceni Vrhovnega sodišča negativno posega v ugled in avtoriteto sodstva in ni sprejemljiv z vidika pravice do svobode izražanja, varovane s prvim odstavkom 39. člena Ustave. Nižje sodišče je zato odvetnici izreklo primerno kazen v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZPP in je svojo odločitev tudi dovolj obrazložilo.

Op. št: (1): Primerjaj določbo 338. člena, v zvezi s 366. členom ZPP.