Jedro

Glede na 3. odstavek 103. člena ZUP mora stranka sama dokazati, da je prišla v zamudo zaradi lastne in očitne pomote. Ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, pa je tožeča stranka zgolj navajala, da je imela na odločbi z dne 5. 5. 2000 naveden kot datum prejema 12. 5. 2000 (kar je v nasprotju z dejansko vročitvijo odločbe tožeči stranki - 11. 5. 2000), vendar za to navedbo ni predložila nobenega dokazila. Procesne določbe ZUP, ki obravnavajo vrnitev v prejšnje stanje pa so glede povezanosti trditvenega in dokaznega bremena strožje ter zahtevajo istočasnost navedbe in predložitve dokaza (oziroma oprave dejanja).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 1. 6. 2000, s katerim je prvostopni organ v 1. točki zavrnil zahtevo tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljeno in v 2. točki zavrgel pritožbo tožeče stranke kot prepozno. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ 9. 5. 2000 odločbo z dne 5. 5. 2000 vročil pritožnikovemu pooblaščencu odvetniku AA, ta pa je vročitev zavrnil, ker da pritožnika ne zastopa več. Vročevalec je ravnal po določbi 25. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in na povratnici označil zavrnitev odločbe. Ne stranka ne pooblaščenec pa preklica oziroma odpovedi pooblastila nista oznanila prvostopnemu organu niti pisno niti ustno na zapisnik, kar bi glede na določbo 2. odstavka 58. člena ZUP morala storiti. Ker tega nista storila, preklic oziroma odpoved pooblastila odvetniku AA v času vročitve navedene odločbe za prvostopni organ ni veljal. Prvostopni organ je odločbo z dne 5. 5. 2000 vročil 11. 5. 2000 tudi stranki, česar pa glede na to, da je bila že dne 9. 5. 2000 vročena pooblaščencu, ni bil dolžan storiti. Pritožnik zato napačno zatrjuje, da pooblaščencu AA ni bila vročena odločba z dne 5. 5. 2000, čeprav je njeno vročitev zavrnil. Rok za pritožbo na odločbo z dne 5. 5. 2000 je pritožniku pričel teči 10. 5. 2000 in se mu iztekel 24. 5. 2000, tridnevni rok za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga določa 3. odstavek 103. člena ZUP, pa se je iztekel 27. 5. 2000. Prvostopni organ bi moral zato po mnenju tožene stranke v tem primeru ravnati v skladu z določbo 3. odstavka 106. člena ZUP in zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje kot prepozno zavreči. Kljub tej kršitvi pa drugostopni organ zaključuje, da pomanjkljivosti, ki so bile storjene v postopku na prvi stopnji, niso bistvene. Drugostopni organ svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da je pritožnik vložil pritožbo in zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje po izteku roka, določenega v 3. odstavku 103. člena ZUP, ker je bila odločba prvostopnega organa z dne 5. 5. 2000 vročena pooblaščencu AA dne 9. 5. 2000. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje napačna in da posledično tožena stranka o pritožbi sploh ni odločala. Že v postopku pritožbe je tožeča stranka navedla, da se je v vrnitvi v prejšnje stanje sklicevala na priviligirano vrnitev, ki je predvidena za primer, če je podana v naknadnem roku treh dni. Pri svojem odločanju je tožena stranka napačno uporabila ZUP. Za vrnitev v prejšnje stanje je določen subjektivni rok v 105. členu ZUP, ter je očitno, da je bil predlog podan pravočasno v okviru osem dnevnega roka. Tri dnevnega prekluzivnega roka za vrnitev v prejšnje stanje namreč ni. Tožena stranka je pomešala roke in razloge. Določba 3. odstavka 103. člena ZUP namreč pomeni privilegij glede razlogov, iz katerih se lahko dovoli vrnitev v prejšnje stanje, pomeni privilegij glede na splošno ureditev vrnitve, da se lahko dovoli oprava zamujenega dejanja, tudi če stranka ni zamudila roka iz opravičenega razloga. Tudi pomota (tudi kot posledica slabe organizacije) je tako na podlagi izrecne zakonske določbe dovoljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje pod pogojem, da je ta vsebinski razlog uveljavljen v krajšem roku, kot splošen predlog za vrnitev. V primeru, če bi bil predlog vložen po poteku tri dnevnega priviligiranega roka in pred potekom osem dnevnega roka, pa je šteti tak predlog kot splošen pravočasen predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ga vsebinsko obravnavati v skladu s splošnimi (in ne priviligiranimi) določbami ZUP, ne pa ga zavreči. Vendar v tem primeru to ni odločilnega pomena za odločitev. Tožeča stranka meni, da je bila pritožba celo pravočasna. Ker se je upravni organ postavil na stališče, da preklic pooblastila odvetniku nima učinka, ker v skladu z določbami 58. člena ZUP ni bil naznanjen organu, potem pomeni, da je odločilna le vročitev odločbe pooblaščencu. Ob zatrjevanju odklonitve sprejema bi zato moral organ uporabiti določbe 95. člena ZUP, ki določa, da pusti vročevalec spis v stanovanju oziroma prostorih ali pa nalepi spis na vrata stanovanja oziroma prostorov, ali pa ga pusti v predalčniku. Če se opravi vročitev tako, zapiše vročevalec na vročilnici dan, uro in razlog odklonitve ter kraj, kjer je spis pustil, šteje pa se, da je s tem vročitev opravljena. Vročitev je torej opravljena, ko vročevalec pusti odločbo pri naslovniku. Ker iz vročilnice in spisa ni razvidno, kje je vročevalec pustil spis, s tem pa tudi ne, ali ga je sploh pustil, torej rok za vložitev pritožbe sploh ni mogel poteči in bi že iz tega razloga moral organ pritožbo obravnavati. Obstaja pa še en očiten razlog, zaradi katerega je treba tožbi ugoditi. Tožena stranka je namreč spregledala, da je predlog za priviligirano obravnavo zamude utemeljen in pravočasen tudi v primeru, če bi bila vročitev dne 9. 5. 2000 pooblaščencu odvetniku AA dejansko opravljena. Ob začetku roka dne 10. 5. 2000 bi ta rok dejansko potekel 24. 5. 2000, tri dnevni rok za uveljavljanje priviligiranega zakonskega roka pa dne 27. 5. 2000, 27. 5. 2000 pa je sobota, torej dan, ko se pri organu ne dela. Prvi naslednji delovnik je bil ponedeljek, dne 29. 5. 2000, torej je tožeča stranka pravočasno vložila zamujeno pritožbo in hkraten predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožeča stranka je tako brez dvoma z vlogo z dne 29. 5. 2000 obvarovala rok in ohranila pravico. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke v tožbi in vztraja pri svojih navedbah, ki jih je podala že v izpodbijani odločbi, ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen glede na uveljavljani razlog iz 3. odstavka 103. člena ZUP, torej očitne pomote, ki opravičuje vrnitev v prejšnje stanje.

Iz upravnega spisa ni razvidno kdaj je prvostopni organ prejel vlogo za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper odločbo z dne 5. 5. 2000 (ali 29. 5. 2000 kot zatrjuje tožeča stranka v tožbi in kot je razvidno iz priloženega potrdila o oddaji pošiljke, ali 30. 5. 2000, kot v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka). Sodišče zato uvodoma poudarja, da šteje, da je tožnik predlog vložil pri prvostopnem organu 29. 5. 2000 (sodišče namreč kljub zahtevi za dopolnitev spisa z dohodnim žigom na predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbi tega od tožene stranke ni dobilo).

Sodišče nadalje ugotavlja, da se je tožeči stranki, ki je odločbo z dne 5. 5. 2000 prejela 11. 5. 2000, rok za vložitev pritožbe iztekel 26. 5. 2000 ob 24.00. Glede na določbo 3. odstavka 103. člena ZUP, ki določa pri očitni pomoti rok treh dni, bi se tožniku ob upoštevanju navedenega razloga in z ugoditvijo vrnitve v prejšnje stanje rok za pritožbo na odločbo iztekel 29. 5. 2000. Organ prve stopnje je torej pravilno presojal razlog, ki ga je tožeča stranka uveljavljala po vsebini, in predloga ni zavrgel kot prepoznega. Pri presoji izpodbijane odločbe pa tudi po mnenju sodišča uveljavljana očitna pomota ni dokazana. Pogoji za vrnitev v prejšnje stanje po 3. odstavku 103. člena so, da je pristojni organ vlogo prejel vsaj v treh dneh po izteku roka, da je stranka zamudila rok po očitni pomoti in da je zato izgubila kakšno pravico. Da je stranka prišla v zamudo zaradi lastne in očitne pomote, pa mora dokazati sama. Ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, pa je tožeča stranka zgolj navajala, da je imela na odločbi z dne 5. 5. 2000 naveden kot datum prejema 12. 5. 2000 (kar je v nasprotju z dejansko vročitvijo odločbe tožeči stranki - 11. 5. 2000), vendar za to navedbo ni predložila nobenega dokazila. Procesne določbe ZUP, ki obravnavajo vrnitev v prejšnje stanje pa so glede povezanosti trditvenega in dokaznega bremena strožje ter zahtevajo istočasnost navedbe in predložitve dokaza (oziroma oprave dejanja), zato je organ prve stopnje njeno zahtevo pravilno kot neutemeljeno zavrnil. Glede na zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa je tudi odločitev glede zavrženja pritožbe pravilna in zakonita. Rok za pritožbo je bil zamujen, čemur ne nasprotuje niti tožeča stranka, saj bi bilo pritožbo mogoče obravnavati le, če bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Ta pa je bila, kot že navedeno, pravilno zavrnjena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, te razloge pa je sodišče navedlo v sodbi.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo hkrati s tožbo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.