Jedro

Ker je tujec praviloma dolžan pravno sredstvo vložiti v slovenskem jeziku, storilec pa je v obravnavanem primeru tako ravnal, ni mogoče le na podlagi tega dejstva sklepati, da tudi razume in govori slovenski jezik ter na tej podlagi zavrniti zatrjevano kršitev pravice do uporabe jezika. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 najprej ugotoviti, ali je bila storilcu kršena pravica do uporabe jezika v postopku in če bi kršitev ugotovilo, bi to kršitev moralo odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo uporabo jezika v postopku, kar pa praviloma lahko stori le na način, da storilcu omogoči pravico do zagovora.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije je s plačilnim nalogom pravno in odgovorno osebo spoznal za odgovorna storitve prekrška po 17. točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in je pravni osebi na podlagi prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 izrekel globo 1.200,00 EUR, medtem ko je odgovorni osebi na podlagi tretjega odstavka 397. člena ZDavP-2 izrekel globo 600,00 EUR. Zoper plačilni nalog sta pravna in odgovorna oseba vložila zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in je storilkama naložilo plačilo sodne takse, in sicer pravni osebi v znesku 120,00 EUR ter odgovorni osebi v znesku 60,00 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pravna in odgovorna oseba vsebinsko enaki pritožbi, s katerima med drugim uveljavljata kršitev pravice do uporabe jezika v postopku, ki jo uveljavljata z navedbami, da je odgovorna oseba A. A. hrvaški državljan, ki ne govori in razume slovenskega jezika, s čimer je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka in kršitev ustavne pravice do uporabe svojega jezika.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pregledu podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilec odgovorna oseba v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je hrvaški državljan, ki ne govori in razume slovenskega jezika in bi ga zato moral prekrškovni organ podučiti v svojem materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume. S temi navedbami je storilec uveljavljal dovoljen razlog za vložitev zahteve za sodno varstvo po drugi alineji 62. člena Zakona o prekrških (ZP-1), katerega je sodišče, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, dolžno preizkusiti. Če sodišče ugotovi, da storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku, ali če so bile kršene določbe o uporabi jezika v postopku o prekršku, sodišče na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 najprej odpravi kršitev tako, da storilcu omogoči, da poda izjavo, oziroma mu omogoči uporabo jezika v postopku in nato odloči o zahtevi glede na stanje stvari.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zatrjevano kršitev pravice do uporabe jezika preizkusilo na neustrezen način. V točki 7 razlogov sodbe je navedlo, da se je storilec v zahtevi za sodno varstvo do izpodbijanega plačilnega naloga in do dejanskih ter pravnih očitkov opredelil v slovenskem jeziku, kar kaže, da slovenski jezik razume. Takšen način preizkusa kršitve uporabe jezika pa je napačen. Na podlagi 5. člena Zakona o sodiščih (ZS) sodišča poslujejo v slovenskem jeziku. Upoštevati pa je potrebno tudi določbe ZP-1 o postopku z zahtevo za sodno varstvo. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 se v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. V rednem sodnem postopku pa se na podlagi prvega odstavka 67. člena ZP-1 smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku, med drugim tudi glede jezika v postopku (prva alineja). Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v prvem odstavku 7. člena določa, da se tožbe, pritožbe in druge vloge podajajo sodišču v slovenskem jeziku, medtem ko v tretjem odstavku določa, da ima tujec, ki mu je vzeta prostost, pravico podajati sodišču vloge v svojem jeziku, v drugih primerih pa samo ob pogoju vzajemnosti.

6. Ker je torej tujec praviloma dolžan pravno sredstvo vložiti v slovenskem jeziku, storilec pa je v obravnavanem primeru tako ravnal, ni mogoče le na podlagi tega dejstva sklepati, da tudi razume in govori slovenski jezik ter na tej podlagi zatrjevan razlog zavrniti. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 najprej ugotoviti, ali je bila storilcu kršena pravica do uporabe jezika v postopku in če bi kršitev ugotovilo, bi to kršitev moralo odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo uporabo jezika v postopku, kar pa praviloma lahko stori le na način, da storilcu omogoči pravico do zagovora in nato o zahtevi za sodno varstvo odločiti glede na stanje stvari.

7. Ker pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni tako postopalo, je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z devetim odstavkom 65. člena ZP-1, ki je utegnila vplivala na zakonitost sodbe, kar terja njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovljeni postopek, v katerem bo moralo postopati v nakazani smeri.